Kepa po SV grebenu, 13. 10. 2019

Bertahütte 1.567 m,
Kepa / Mittagskogel 2.143 m

udeleženci: Leja, Sara, Stojan, Anja, Teja, Nevenka, Žiga, Antonija, Tomaž, Deja, Igor
trajanje: 8 h 35 min
višinska razlika: 1.450 m
dolžina: 14,7 km

Za naše mlade udeleženke smo si zamislili učno turo za gibanje po brezpotju. Izbrali smo Kepo iz avstrijske strani. Na turo se je prijavilo še nekaj drugi udeležencev, ki po tej smeri na Kepo še niso hodili.

V nedeljo ob 6 h zjutraj smo krenili od Kavala in se ustavili v Tržiču na jutranji kavi. Nadaljevali smo čez mejni prehod Ljubelj, kjer so še vedno striktni pri pregledovanju dokumentov ob vstopu v Avstrijo.

Malo pred mostom čez Dravo smo zavili na zahod in se po dolini Rož (Rosental) zapeljali do naselja Spodnje Dobje (Unteraichwald).





Do zadnjega sem cincal, kje bi imeli izhodišče in tu se je bilo treba odločiti kam.

Nazadnje sem se odločil za krožno turo od Kopeina s povratkom po cesti, ki pelje z Bertahütte, tako kot smo to naredili pred leti, ko smo bili prvič tu.




Parkirali smo pri gostilni Sticker in nato en avto premaknili na cesto z Bertahütte, da si malo skrajšamo sestop. Malo pred deveto uro smo v krasnem sončnem vremenu začeli s pohodom.

Do Bleščeče planine (Roßalm) gre pot po gozdni cesti, nato zavije v strmo grapo.






Pot pripelje do melišč Kamnice (Ferlacher Spitze). Tu se je odprl lep razgled na Karavanke in dolino Rož, po kateri smo se pripeljali.





Po meliščih Kamnice smo prečili do Berte in si pri koči omislili krajši postanek. Nekateri so opazovali greben, ki nas čaka, drugi pa malce zaskrbljene obraze prvih.






Od koče se zelo lepo vidi cel severovzhodni greben in spodnji del od daleč res zgleda nekoliko strašljiv za nevajene.  Tu smo se opremili s čeladami in plezalnimi pasovi.




Nedaleč od koče smo zavili na brezpotje. Oziroma "brezpotje", smer je namreč označena z rdečimi pikami. Ni pa čisto lahka, na kar opozorita dve tabli na začetku.




Po sprva lahkem poplezavanju sledi najtežji del, malce siten in precej izpostavljen detajl II. težavnostne stopnje plezanja. Nekaj trenutkov napetosti, nekaj nasvetov in pomoči in že smo bili čez.



Še čez sitno prečko se je treba spraviti in potem je težavnost popustila. Ni veliko, a vendar toliko, da ne gre podcenjevati.





Vzdušje se je nato zelo hitro sprostilo, saj je v nadaljevanju sledilo lažje poplezavanje po I. težavnostni stopnji.





Približno dve uri smo bili na grebenu, ki se konča pri avstrijskem križu. Sledili so stiski rok, čestitke za opravljeni vzpon, fotografiranje, pametovanje in razgledovanje po okolici.




Nato smo se prestavili na vrh Kepe do glavnega križa. Tu je bilo precej bolj obljudeno kot na samotnem grebenu in tu smo imeli glavni odmor.

Slabo uro smo uživali na vrhu. Nato je sledil sestop po markirani poti nazaj do Berte. Nekateri smo bili že četrtič na tej turi in še četrtič smo izpustili Kamnico, vrh, ki se dviga slabih dvesto metrov nad kočo.

Le pivo v koči tokrat prvič ni imelo pretečenega roka. Sestopili smo po poti 680 do avta, ki smo ga zjutraj premaknili. Skočili smo po ostala avta, se preoblekli in odpeljali v Slovenijo.

Analizo ture smo imeli v Tržiču, v istem lokalu kot jutranjo kavo. Še en krasen izlet.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Anja

 

Relive