Kepa po SV grebenu, 19.5.2012

Koča Berta 1527 m,
Kepa 2145 m

udeleženci: Nataša, Nevenka, Janez, Marjan, Tomaž
trajanje: 8 h
višinska razlika: cca 1400 m

Tokrat smo se odpravili na tretji najvišji vrh Karavank, 2145 metrov visoko Kepo. Izbrali smo najlepši dostop nanjo po severovzhodnem grebenu. Plan je malce ogrožala hladna fronta v sredo, ko je v hribih padal sneg in na spletni kameri smo v četrtek in petek spremljali ali bo sneg vsaj približno skopnel. Čisto kopno po kameri ni bilo videti, a vseeno smo se odločili da gremo.

Zjutraj smo se zbrali na običajnem mestu in se odpeljali preko Ljubelja v Avstrijo. Malo pred Dravo smo zavili levo in se po dolini Rož (Rosental) odpeljali navzgor do naselja Spodnje Dobje (Unteraichwald), kjer smo zavili levo in sledili tablam za Kopein ter parklirali pri gostilni Sticker (na avstrijskem zemljevidu Türkenkopf).

Moji fotografski načrti so se hitro razblinili, saj sem imel s seboj le eno baterijo, tisto prazno v fotoaparatu. Tako je tokrat za dokumentiranje skrbel le Marjan. Namenili smo se narediti lepo osmico in prvi krak osmice je šel preko Bleščeče planine (Roßalm). Do tja smo rabili približno tričetrt ure, planini pa ima Slovensko planinsko društvo iz Celovca svojo postojanko. Tu je sicer precej poznana bližnja Arihova peč, kamor je vsako leto zimski pohod v spomin na ubite partizane v zimi 1944/45.

Od Bleščeče planine gre pot kar direktno in strmo po grapi vse do melišč Kamnice (Ferlacher Spitze) po katerih smo prečili do koče Berta. Ob krajšem postanku pri koči smo si ogledali greben, ki je bil v celoti kopen. Po postanku smo iz sedla Borovščica zavili na neoznačeno pot do vznožja SV grebena. Tu smo se opremili s plezalnimi pasovi in čeladami in vstopili v greben. Kmalu po začetku je najtežji del, skalni skok z izpostavljeno dvojko.

Kljub temu varovanje ni bilo potrebno, spet pa so se pojavljale teorije o izvoru imen, tokrat Baškega jezera (Faaker See), če ni morda tam en ene basov. Ves čas se z grebena lepo vidi tudi koča Berta. Plezarije je kar hitro konec in pot se nadaljuje izžagana v ruševje. Ker so v skali ves čas rdeče pike o kakšnem brezpotju težko govorimo.

Nad ruševjem sledi še kakšnih dvseto višinskih metrov poplezavanja, vse do križa na predvrhu. Do tu smo srečali samo dva gornika, ki sta nas prehitela na grebenu. Ko pa smo se sprehodili do križa na vrhu Kepe je bilo ljudi čedalje več, v glavnem avstrijcev, ki so se vzpenjali po normalki iz koče Berta.

Po postanku na vrhu smo sestopili po normalki proti koči Berta. Zaradi bližnjice po snegu smo nekje izgubili pot in si privoščili nekaj deset metrov brezpotja do polnovnega srečanja s markirano potjo. Ta nas ni navdušila, saj je vije skozi podrte grape. Ponovno smo prišli do koče Berte in med pitjem piva cincali ali skočimo še na Kamnico ali ne.

Kamnico smo na koncu pustili za drugič in po poti 680 sestopili in s tem zaključili osmico. No čisto ne, saj smo sestopili le do ceste proti gostilni Sticker, Nataša je skočila po avto, potem pa smo se utaborili v senci pri kapelici s klopco in še malo posedeli med šmarnicami.

Spisal Tomaž 


Ni komentarjev:

Objavite komentar