Prečenje Polovnika, 26.5.2012

Krasji vrh 1772 m,
Veliki vrh 1764 n,
Prihovec 1663 m,
Špik 1482 m,
Mad pečem 1458 m,
Vrh Travnika 1476 m,
Veliki Polovnik 1471 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Nataša, Nevenka, Jani, Marjan, Janez, Edo, Slavko, Tomaž
trajanje: 7 h 40 min
višinska razlika: cca 1220 m vzpona, cca 2000 m sestopa


Nekajkrat odložena tura, prečenje Polovnika, je bila vključena v združeno aktivno soboto Planinskega društva RAŠICA. Kal – Koritnica je bilo zbirališče za vse skupine. Alpinisti in plezalci so imeli vaje z ocenjevanjem, na večer pa smo se pridružili tudi pohodniki in gorniki.

Gorniki smo torej prečili Polovnik, vendar tudi tokrat ni šlo vse po načrtih. Pohodniška skupina naj bi potovala s tridesetsedežnim avtobusom, nas osem pa s kombijem. Ker pa je zadnji dan udeležbo odpovedalo kar nekaj pohodnikov, smo se trije gorniki odpeljali z avtobusom, pet pa z osebnim avtomobilom.

Ti so prišli na izhodišče ture, planino Zapleč, voznik pa se je moral vrniti v Kobarid, kjer je naložil še tri gornike iz avtobusa in drugega voznika, da je avto odpeljal v Log Čezsoški. Zaradi teh zapletov smo tako pohodniki kot gorniki začeli vzpon uro in pol kasneje, kot smo načrtovali.

Proti Krasjemu vrhu je pot lepo speljana po kraškem svetu z vrtačami, globelmi in listnatim drevjem. Ostanki zloženega kamenja nas spomnijo, da so tod potekale bitke v prvi svetovni vojni. Po uri hoda pridemo do kotline, v kateri so vidni ostanki zgradb rezervne, komandne in drugih enot, ki so oskrbovale vojake na višje ležečih položajih. Dokaz za to so številni v skalo vklesani bunkerji in opazovalnice.

Uro in pol smo potrebovali do Krasjega vrha na višini 1773 m. Ker je pobočje Polovnika zelo ostro, se nam je nudil izjemen pogled na dolino Soče s Trnovim, Kobaridom, Tolminom na jugu in Bovcem na severu. Na obzorju pa Matajur, Kobariški stol, Kaninsko pogorje, Rombon, Mangrt in Julijci. Po zelo kratkem počitku smo se spustili do manjšega sedla in se nato vzpenjali po zelo ozkem in zelo prepadnem grebenu proti Velikemu vrhu.

Pot ni označena, zato smo večkrat iskali najboljše prehode. Mislim, da je to prečenje možno samo v dobrih vremenskih pogojih. Ne znam si predstavljati, kako bi za marec načrtovano turo prehodili po zasneženem terenu. Na Veliki vrh, 1764 m, smo prišli v slabih treh urah. Oblaki so se umaknili in sonce je s toplimi žarki prijetno ogrelo prepotena telesa. Pol ure smo počivali, potem pa spet strmo navzdol do neoznačene steze, ki pelje na Veliki vrh z zahodne strani.

Žal poti večkrat zmanjka, mi pa iščemo prehode po z borovci zaraščenem terenu, kar je še posebno neugodno. Zopet pridemo na zapuščeno mulatjero, ki nas pripelje na sedlo in navzgor na Pirhovec, 1660 m visoko. Na vseh vrhovih so prekrasni razgledi. Le sonce, ki je ali pa ga ni, spreminja sliko doline in bližnjih vršacev. Nato nas stezica vodi po grebenu, le tu in tam se izogne kakšni oviri po severnem položnejšem pobočju.

Južna stran pa je še vedno strmo prepadna. Povzpeli smo se še na Špik, 1482 m, vrh Nad Pečem, 1458 m, Vrh Travnika, 1476 m, in nazadnje Veliki Polovnik, 1471 m. Od tod pa le še spust 1000 višinskih metrov. Tu je steza lepo shojena, se pa zelo strmo spušča vse do doline. Zaradi odpadlega listja je korak mehkejši in manj naporen. Na cilj, v Log Čezsoški, smo prišli po 7 urah in 40 minutah.

Pivo v bližnjem hotelu se je zelo prileglo, zato ni bilo težko počakati še eno uro, ko so se nam pridružili še pohodniki in smo se skupaj odpeljali v Kal Koritnico k ostalih skupinam. Vodstvo društva nas je tukaj pogostilo z zelo okusnim golažem. Za zaključek se ponovno vračam na začetek.

Pozivam člane, naj se odgovorno prijavljajo za ture ter morebitne upravičene zadržke pravočasno sporočijo. Sobotni primer dokazuje, koliko nevšečnosti izostanek povzroči številnim drugim udeležencem, predvsem pa organizatorjem. K sreči tokrat ni bilo napovedanih popoldanskih ploh, sicer bi bili še dodatno »nagrajeni«.

Spisal Janez



Ni komentarjev:

Objava komentarja