Prikaz objav z oznako Matija L.. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Matija L.. Pokaži vse objave

Snežnik, 26. 10. 2013

Koča Draga Karolina na Velikem Snežniku 1796 m

udeleženci: Matija, Jerko, Irena, Miran, Tomaž, Duk, Paz
trajanje: 4 h
višinska razlika: cca 550 m


Odločitev za Mentkov pohod na Snežnik je padla že nekaj tednov pred samo izvedbo. Iz prve zagnanosti za pohod, se je na dan pohoda udeležba ustalila na 5 članih in dveh štirinožcih, kar je še vedno kar zadovoljiva udeležba glede na zgodovino športnega udejstvovanja Mentkovega kolektiva.


Vrh Snežnika smo osvajali z dvema ekipama. 1. Ljubljanska ekipa, ki je bila nekoliko večja in je štela 3 člane in dva spremljevalna psa in 2. Koprska ekipa, ki je štel 2 člana. Koprska ekipa je štartala na vrh nekoliko prej. V Ljubljani smo se zjutraj še odločali ali bi odšli na vzhod, ker je bilo na zahodu slabo vreme.

Vendar ker je bila Koprska ekipa že na poti, smo vsi odšli na Snežnik. Sama vožnja do izhodišča je bila kar malce zoprna in se vleče, sploh v slabem in meglenem vremenu, ko ne moreš opazovati okolice. Štartali smo nekoliko nižje kot Koprska ekipa pri domu na Sviščakih. Čas nenaporne hoje na vrh je trajal 1.5 ure, od tega 1 ura po cesti in 0.5 ure po pešpoti.

Proti vrhu se je vse bolj meglilo in pihal je vedno močnejši veter, tako da postopati po samem vrhu ni bilo prijetno. Tudi za psa ni bilo nikjer kakšnega primernega zavetrja, zato sta počakala v predprostoru koče. Sama koča je kar prijetna, še posebej pohvale vredna je tudi hrana v koči. Po približno pol ure smo se vsi skupaj odpravili s Snežnika.

Obvezno smo se ustavili še na pijači v domu na Sviščakih, kjer smo predebatirali pohod in ustvarjali plane za prihodnost.

Spisal Matija




Prečenje Pohorja 23. - 25.10.2010

udeleženci: Mirjana, Vinko, Irena, Katarina, Matija, Vasja, Robi, Tomaž

1. dan
Mariborski razglednik, 1147
Mariborska koča, 1068
Ruška koča na Arehu, 1246
Žigartov vrh, 1346
Dom na Osankarici, 1193


trajanje: 9h 23min
višinska razlika: cca 1600 m vzpona, cca 650 m spusta

Pred dobrim letom je Tomaž ta podalšan vikend rezerviral za prečenje Pohorja in tako se nas je osem najbolj željnih trodnevne Pohorske avanture v soboto zjutraj zbralo na Ljubljanski železniški postaji, ob 5.45 pa smo že sedeli na vlaku za Maribor.



V štajerski prestolnici smo z vlaka presedlali na mestni avtobus številka 6 ter se odpeljali proti vznožju Pohorja, kjer se je ekipa razdelila. Štirje smo šli do Spodnjih Radvanj (uradnega pričetka slovenske planinske transverzale) in peš na Bolfenk, druga pametnejša in izkušenejša četvorka pa je izkoristila bližino gondolske povezave Maribora z Bolfenkom in se prvih 800 višinskih metrov pustila prepeljati.

Po dveh urah hoje smo se pred hotelom Belleveue sestali z »gondolaši« od koder smo družno nadaljevali pot na Mariborski razglednik. V lepem in sončnem vremenu smo kmalu prišli do Mariborske koče kjer smo dobili prvo štampilko za v dnevnik slovenske planinske poti.

Odmor za kosilo smo imeli v Ruški koči pri Arehu, kjer smo si napolnili baterije za nadaljno pot in dobili drugo štampilko. Pot nas je peljala naprej mimo Žigartovega vrha, kjer je prišlo do manjšega zapleta, »gobarjenje« imenovanega. Naj nepoučenim razložim pomen termina »gobarjenje«.

Ob hoji proti križišču poti za slap Šumnik ali pa Črno jezero so nenadoma umanjkale markacije. Z razgrnjenim zemljevidom v roki se je iz vodnikovih ust razlegel stavek »Ej, men se zdi, da smo se nek mal zaj...« Družno smo prišli do zaključka, da se je sindikat markacij planinskih poti pridružil sindikatom javnih delavcev, zaradi česar smo nekje zgrešili odcep. Dokaj hitro smo se locirali in tudi našli zgoraj omenjeno pot za Črno jezero. Slabo uro tavanja po nemarkiranih pohorskih poteh (beri tavanja v temi) smo poimenovali »gobarjenje«.

Zaradi kratkega dneva smo malce pospešili korak in ob 17:15  ugledali odsev pohorskih smrek na gladini Črnega jezera, dvajset minut kasneje pa Dom na Osankarici naš prvi bazni tabor.

Pred sedmimi leti smo si ob podobnem prečenju spanje v koči zapomnili po miru, saj smo bili v veliki koči edini gostje trije udeleženci takratnega pohoda. Tokrat pa nas je pričakala nabito polna štajerskih veseljakov.

Po večerji smo ob pivu še malce posedeli, nato pa kljub hrupu ostalih gostov popadali v postelje in utrujeni zaspali.

Spisal Robi


----------------------------------------------------------------------------------
2. dan
Koča na Klopnem vrhu, 1260 m (Matija in Robi)
Koča na Pesku, 1386 m
Rogla, 1517 m
Lovrenška jezera,  1529 m
Ribniški (Jezerski) vrh, 1537 m
Ribniška koča, 1507 m

trajanje: 9h 8min
višinska razlika: cca 1040 m vzpona, cca 760 m spusta

Bujenje ob 6:30, sledi pretegovanje, zehanje, manenje oči, preverjanje, če so sklepi, okončine in mišice stabilne za ponoven dan.

Ob 7:00 smo imeli zajtrk. Po zajtrku smo se dogovorili, da greva z Robertom malce izven začrtane poti do koče pri Klopnem vrhu in se dobimo pri koči Pesek, cc dodatna dobra ura. Vreme je kazalo zelo dobro, sicer nekoliko vetrovno in mrzlo, vendar pretežno jasno. Sledilo je slikanje pred kočo.

Naš prvi leteči cilj pa je bil prizorišče poslednjega boja pohorskega bataljona. Zanimiv spomenik in tudi nekoliko žalosten glede na dogodke. Po ogledu spomenika smo pot nadaljevali proti razcepu za Klopni vrh in kočo Pesek. Do razcepa ni bilo daleč, a na poti je kar nekaj zanimivih stvari od mravljišč do tolmunov obdanih z živo zelenim mahom.

Po razdružitvi ekipe sva z Robertom malce pospešila korak, da naju ne bi glavnina ekipe preveč dolgo čakala. Po slabih 40 minutah sva prišla do koče pod Klopnem vrhu. Tam ožigosala knjižice in si na soncu privoščila čaj. Prav dolgo časa nisva postopala, sa je bilo do koče Pesek markirano 2 uri. Pot sva sicer prehodila hitreje, vendar je bila pa dokaj neprijetna za hojo zaradi vode, blata, in močvirij katerih se je bilo treba izogibati.

Ekipa se je ponovno združila pri koči Pesek, kjer smo imeli kosilo, malico, karkoli. Po okrepčilu smo jo družno mahnili proti razglednemu stolpu na Rogli. Se povzpeli nanj, malce poslikali in si v daljavi ogledovali prehojeno pot in pot pred nami. Tu nekako pa je bila tistega dne meja med lepim in slabim vremenom. Sicer deževalo ni je pa postajalo vedno bolj oblačno in hladno.

Naslednji cilj so bila Lovrenška jezera preko smučišča na Rogli in v nadaljevanju po gozdu. Verjetno zaradi višje višine nas je začel vedno bolj spremljati sneg. Do Lovrenških jezer smo prišli po približno uri in pol. Scena Lovrenških jezer je krasna. Zanimiv teren, jezera, lesene brvi, razgledni stolp. Pot smo hitro nadaljevali, ker smo imeli pred seboj še kar nekaj poti. Pot je bila do travnika, cc 30 minut, ne ravno prijetna zaradi obilice vode na poti. Na travniku pa je bilo že lažje, saj ni bilo vode in pot se je začela spuščati proti sedlu. Na sedlu smo imeli hitrejši del ekipe krajši postanek.

V nadaljevanju nas je čakal še poslednji vzpon približno 200 višinskih metrov in 35 markirnih minut. Z Robijem nisva imela tako slabega tempa proti vrhu a vrha kar ni in ni bilo na vidiku. Na vrhu megleno in vetrovno, zato tudi takoj nadaljevanje poti proti koči, ki pa je bila oddaljena približno 15 minut.

V koči pa odličen golaž in pasulj, prijaznost oskrbnikov pa malce manj, češ zaradi nas so morali biti iz nedelje na ponedeljek v koči. Spali smo v apartmaju pod kočo. Soliden apartma, sicer z malce preveč ležišči na kvadraturo. Vremenska napoved za naslednji dan ni kazala obetavno zato smo se nekako odločili, da naslednji dan sestopimo v Mislinjo.


Spisal Matija




----------------------------------------------------------------------------------
3. dan
Mislinja


trajanje: 2h 27min
višinska razlika: cca 80 m vzpona, cca 1000 m spusta


Zjutraj nas je skladno z napovedjo pričakal dež. Spakirali smo in pozajtrkovali v koči. Potem pa smo se opremili s pelerinami in gamašami ter se podali v dež. Spet smo imeli obilico vode nas poti.

Po slabe pol ure smo prišli do odcepa, naravnost gre transverzala proti Slovenj Gradcu, tu smo šli pred sedmimi leti, tokrat pa smo zaradi dežja zavili levo proti Mislinji.

Pot,  ki sem poznal že od prej,  je postala boljša in nismo več bredli po vodi. Dež je nekaj časa padal bolj, nekaj časa manj in ni bilo dvoma, da smo se odločili prav. Hoditi 6 ur do Slovenj Gradca v takem vremenu bi bilo povsem nesmiselno. Bili smo hitri in že v slabih dveh urah in pol dosegli Mislinjo.

Po prihodu v Mislinjo smo se ustavili v Tuš centru, v lokalu Giza. V prijetnem vzdušju smo počakali Gaca, da je prišel po nas iz Ljubljane. Ko je prišel, sta šla z Matijo najprej po njegov avto, ki ga je čakal v Slovenj Gradcu. Potem pa smo spakirali po avtih in se odpeljali domov.

Sklepna misel. V dobri družbi smo prehodili večino Pohorja, nekaj malega pa pustili za kdaj drugič.

Spisal Tomaž




Škrlatica, 11. 8. 2010

Bivak IV, 1980 m
Škrlatica, 2740 m

udeleženca: Matija, Tomaž
trajanje: 8h 13min
višinska razlika: cca 1850 m 

No pa sem končno prišel na vrsto za napisati potopis, saj so čakalne vrste zelo dolge in kandidati zelo željni pisati potopise.

Doletela me je čast opisati pot na 2. najvišji slovenski vrh Škrlatico. Udeležba ni bila prav velika, saj je bil pohod izveden v sredo in v času počitnikovanja ob obalah.

Uraden start je bol ob 3:45 iz Broda, moj start pa ob 4:00 iz Kranja. V dolino Vrat, na parkirišče malce pred Aljaževim domom, sva prišla ob 4:45. Po hitri pripravi in opasanju lučk, saj je bila še trdna tema, sva se odpravila proti prvin smerokazom za Škrlatico.

Tukaj pa se je pojavila težava, na srečo tudi edina na poti. Smerokaz za Škrlatico je kazal v desno zato sva se odpravila po poti približno 45 stopinj desno od smerokaza. Po nekaj 10 metrih se je pot končala in tudi markacij ni bilo nikjer videti.

Nekaj časa sva iskala markacije, potem pa sva se odločila, da nadaljujeva pot po gozdu navzgor in medtem poiščeva kakšno bolj prepričljivo potko z markacijami.

To sva tudi našla po 40 minutnem tavanju po gozdu. Kasneje ob vračanju sva ugotovila, da je točka kjer sva našla pot oddaljena cc 10 minut od smerokaza. Pot je v smeri cc 120 stopinj desno od smerokaza. Pač se zgodi v temi, podnevi bi verjetno opazila pot.

Polna veselja in radosti, da sva na pravi poti sva jo ubrala proti Škrlatici. Pot se najprej vije po gozdu a kar hitro preide na nižje podrastje, kjer pa je tudi razgled mnogo lepši, še posebej proti Triglavu in njegovi mogočni severni steni.

Po 2 urah in 40 minutah tehnično nezahtevne poti sva prišla do bivaka IV s "5 zvezdicami", tam sva se malce okrepčala in si ogledovala okoliške vrhove. Vreme je bilo čudovito skoraj brez oblačka nad nama in megleno v dolini.

Po približno 15 minutah postanka vsa se odpravila naprej. Pot je tudi tukaj še vedno zelo lahka, po travnatih pobočjih in nekaj manjših meliščih. Po 30 minutah hoje od bivaka se nama je odprl pogled na Škrlatico in njeno mogočno na videz navpično skalovje.

Tukaj sva prešla na melišče, ki vodi do poti, ki naj bi bila tehnično zelo zahtevna. Po dodatnih 30 minutah lazenja po melišči sva prišla do skalnatega dela poti, kjer sva pospravila palice, nadela čeladi in zagrizla v skale, jeklenice in kline.

Veselja o klinih in jeklenicah je bilo hitro konec, 2 jeklenici in nekaj deset klinov, je pa pot do vrha dokaj strma, tako da kondicijsko ni ravno nedolžna. Po dodatni uri od melišča, skupno 5 ur, sva prisopihala na vrh.

Razgled sva imela čudovit na celotne Julijce, del Karavank in v daljavi Kamniško Savinjskih Alp. Še posebej so izstopali najbližji Špik, Razor, Jalovec, Mangart, Triglav, v daljavi Krn ...

Na vrhu sva se zamudila približno pol ure z ogledovanjem, malico, žigosanjem knjižic in slikanjem ob križu.

Pot navzdol ni bila nič posebnega, še vedno ista kot navzgor, vendar minila je veliko hitreje. Po treh urah sva prišla do Aljaževega doma, kjer sva se še malce odžejala in od koder sva jo mahnila proti domu.

Spisal Matija