Voluharski potopisi: Val di Sole, 27.

PD Rašica
udeleženci: Alenka, Srečko, Dejan, Marjan, Marko, Marko, Marjan, Anka, Tomaž, Matjaž, Nataša
povprečna starost: 63 let, 5 mesecev, 11 dni

1. dan

Rifugio Stella Alpina al Lago Corvo / Haselgruber Hütte 2425 m,
Monte Lago Corvo 2935 m,
Gleck / Cima Collecchio 2957 m,
Rifugio Silvio Dorigoni 2437 m

trajanje: 7 ur 40 min
višinska razlika: 1630 m
dolžina: 13,2 km

Za zaključek letošnjega avgustovskega planinarjenja smo obiskali avtonomno pokrajino Trentino in sicer narodni park Stelvio in naravni park Adamello – Presanela.

Oba parka povezuje prostrana dolina Val di Sole, ki se nahaja v severozahodnem delu province. Dolino obkrožajo znamenite gorske skupine: na severu Ortlerjeva skupina, na jugu pa Brentski Dolomiti in skupina Adamello – Presanela.

Ime doline ni v nikakršni povezavi s soncem kot nebesnim znamenjem ali kakimi drugimi starodavnimi verovanji in sončnimi kulti. Čeprav velja dežela Trentinsko - Južna Tirolska, katere del je avtonomna pokrajina Trentino, za najbolj sončno pokrajino v severnem delu Italije.

Etimologija izvira najbolj verjetno od keltskega vodnega božanstva Sulis. Med drugim tezo potrjujejo še dandanašnji obstoj termalnih vrelcev v dolini.

V zgodnjem četrtkovem jutru se po italijanskih avtocestah zapeljemo do kraja Bassano del Grappa, kjer nadaljujemo po državni cesti mimo Trenta, prečimo široko dolino jablanovih nasadov Etschal.

Nadaljujemo proti zahodu do odcepa na sever, v stransko dolino Val di Rabbi, kjer je naše izhodišče parkirišče Cavalar, ki ga dosežemo po ozki gorski asfaltni cesti iz vasice Piazzola.

Udobna markirana pot nas v senci macesnovega gozda pripelje na lično urejeno planino Malga Caldesa. V nadaljevanju se svet odpre, kar ponuja vedno lepše razglede na okoliške vrhove in strme skalne grebene, kjer v daljavi že uzremo kočo.

V dobrih dveh urah in pol smo pri koči Stella Alpina oziroma Haselgruberhütte, ki leži tik pod prelazom Passo di Rabi, ki povezuje dolino Val di Rabbi pokrajine Trentino in dolino Ultental pokrajine Južna Tirolska.

Ne vreme ne čas nas ne priganjata, zato si pri koči privoščimo daljši odmor. Do vrha nas čaka še 500 višinskih metrov, a se pot večkrat spusti in dvigne, saj je speljana mimo številnih slikovitih jezerc ledeniškega izvora.

Največji dve se imenujeta po italijansko jezero Lago Corvo in po južnotirolsko jezero Kirschbergsee. Tik pod vrhom naredimo obvoz z obiskom brezpotnega vrha.

Ker je glavni cilj dneva tudi mejni vrh, ima prav tako dve poimenovanji, Gleck oziroma Collecchio. Do vstopa v elitno druščino tritisočakov mu zmanjka le nekaj deset metrov.

Prečenje nadaljujemo do Črnega sedla, Schwärzer Joch / Giogo Nero, kjer je razcep poti. Desni odcep se proti vzhodu spusti v dolino Ultental, mi pa nadaljujemo levo na severozahod.

V poznih popoldanskih urah smo pri prijazni koči Rifugio Silvio Dorigoni. Pri večerji nas pocrkljajo s trihodnim menijem tradicionalne in preproste kuhinje »Cucina Trentina«, ki bazira na pristnih trentinskih jedeh, kot so canederli, tagliatelle, polenta s stopljenim sirom ali ječmenova mineštra.

Fotografije Marjan, 1. dan

Fotografije Tomaž, 1. dan

Fotografije Matjaž 1. dan

Fotografije Srečko 1. dan

Sled poti, 1. dan

2. dan

Cima Careser 3186 m,
Cima Mezzena 3172 m,
Rifugio Albergo Al Fontanin 1386 m

trajanje: 8 ur 15 min
višinska razlika: 860 m
dolžina: 15,5 km

Za petek je bil načrtovan pohod na srednje zahteven tritisočak Cima Careser. Vremenska napoved je bila precej negotova, z možnostjo lokalnih padavin že v dopoldanskem času. Časovnica za vzpon in sestop je bila nekje 4 do 5 ur.

Opogumljeni s svežimi informacijami o poti od Srečka, ki je bil na sosednjem vrhu dan pred nami, se zjutraj kljub vsemu odpravimo proti vrhu.

Nenazadnje imamo v rokavu še rezervno krajšo varianto, ki jo je ubral Srečko, to je slikovita krožna pot okrog jezer Laghetti Sternai.

Vode je v narodnem parku Stelvio res v izobilju. Za kočo nadaljujemo proti severu, a že po desetih minutah se v levo odcepi pot, ki pelje na prelaz Passo di Saent. Ko prečimo potok Rabbi se pot zažene v breg.

Sprva trave in skrotje višje preidejo v temen skalnat svet. Vedno temnejši postajajo tudi oblaki in nekje na polovici poti nas ujamejo prve dežne kaplje.

Malce že razmišljamo ali bo treba obrniti, a k sreči ploha ne traja več kot četrt ure, saj moramo prečiti strmejši skalnat del pod steno Cima Mezzena. V ovinku se pot izogne najstrmejšem delu in v manj kot dveh urah smo na prelazu.

Tu prvič uzremo ledenik Vedretta di Careser, prostran in nenavadno položen obširni plato ledu, katerega vode napajajo istoimensko umetno jezero. S sedla se obrnemo proti severnemu slemenu.

Nemarkirani prehodi čez skalne pragove so široki in nezahtevni, a kaj ko nas spremlja močan veter s sunki, da občasno upočasnimo korak. Na vrhu se ne zadržimo dolgo, sestop do sedla gre po isti poti.

Vreme se drži pokonci, zato naredimo še kratek ovinek na Cimo Mezzeno. Z vrha se vrnemo do sedla in po poti vzpona sestopimo do koče. Po daljšem odmoru in malici se poslovimo od prijazne oskrbnice Cecilie in začnemo dolg sestop po dolini potoka Rabbi.

Približno na polovici poti se nahaja idilična a žal opuščena planina Malga Pra del Saent. Tu je stičišče več tematskih krožnih poti do sosednjih planin. Glavni magnet za turistični obisk doline Val di Rabbi so slapovi Cascate del Saent.

Najbolj mogočna in izrazita sta dva, zgornji in spodnji, zato je do njiju tudi lepo speljana, urejena in za obiskovalce primerno zavarovana pohodniška pot. Večina se jih zadovolji že z obiskom spodnjega slapu, ki ne zahteva pretiranega fizičnega napora.

Na izteku doline, nekaj deset metrov stran nad parkiriščem Coler se nahaja koča oziroma gorski hotel Al Fontanin, ki je naša lokacija prenočevanja za naslednji dve noči.

Po opravljeni formalnosti check-in je bilo do večerje potrebno le še preparkirati kombi s parkirišča Cavalar.

Fotografije Marjan, 2. dan

Fotografije Tomaž, 2. dan

Fotografije Matjaž 2. dan

Fotografije Srečko 2. dan

Sled poti, 2. dan

3. dan

Rifugio Mantova al Vioz 3535 m,
Monte Vioz 3645 m,
Rifugio Doss dei Cembri 2315 m

trajanje: 8 ur
višinska razlika: 1380 m
dolžina: 11,8 km

Tudi v soboto smo imeli v načrtu konkretno turo, poleg vsega pogojeno še z voznim redom žičnice. Časovnice so bile kar navite, zato se pri večerji z oskrbnico dogovorimo za enourni predčasen zajtrk, čeprav nekoliko bolj skromen.

Uro traja vožnja proti zahodu doline Val di Sole do stranskega odcepa v dolino Valle di Peio, na koncu katere je izhodišče Peio Fonti. S prvo žičnico Tarlenta se dvignemo na višino 2000 metrov. Od tu naprej sta dve možnosti nadaljnje vožnje.

Srečko in Marko izbereta krajšo a manj udobno pot, zato se z gondolo Peio 3000 zapeljeta do bivše koče Mantova. Ostali se s štirisedežnico Doss dei Cembri zapeljemo do istoimenske koče.

Sprva po makadamski cesti nadaljujemo do odcepa ostro v desno, kjer se v četrt ure priključimo na markirano pot št. 105. »Sentiero del Vioz« je posvečena lokalnemu vodniku, dolgoletnemu oskrbniku koče Matteu Groazu.

Pot je lahka in vseskozi lepo zložno speljana, razen na prehodu Brik na višini 3200 metrov, kjer je v pomoč nekaj metrov jeklenice. Večjih težav z višino nismo imeli, nenazadnje smo opravili tudi dve aklimatizacijski turi.

Tako v manj kot štirih urah pridemo do koče Rifugio Vioz, kjer nas že pričakata Srečko in Marko. S 3535 metri nad morjem je najvišje ležeča koča v vzhodnih Alpah.

Nemški alpinisti so tik pod vrhom zgradili kočo, ki je bila odprta leta 1911, po koncu prve svetovne vojne pa je tako kot preostale koče na južnem Tirolskem pripadla italijanski državi.

Po krajšem odmoru nadaljujemo preko nekaj težjih prehodov čez skalne bloke, dokler v slabe pol urice ne dosežemo vrha. Monte Vioz velja za najvišji vrh v Alpah s potjo in ga planinci lahko dosežejo brez kakršne dodatne tehnične opreme.

Nas pa je poleg lepih razgledov na bližnje tritisočake, predvsem na predlani obiskano Punto San Matteo veselilo, da smo v tretjem poskusu le osvojili vrh.

Dvakrat prej, tudi v ledeniški smeri je bilo nestabilno vreme glavni razlog za spremembo cilja. Mikalo nas je še nadaljevanje po ledeniku do muzeja na prostem, ki se nahaja tik pod samim vrhom Punta Linke.

Za ovinek bi porabili kako dodatno uro. Kakšnih pohodnikov ni bilo videti, tudi ledenik je letošnje vroče poletje obilno stalilo, zato smo misel na koncu opustili.

Sestopimo nazaj do koče Rifugio Vioz, kjer nazdravimo Tomažu, ki je z osebnim praznikom najavil kandidaturo za pripravništvo za vstop v elitni klub seniorjev. Kje je lepše praznovati, kot v gorah.

Sestopimo po poti vzpona, pri koči na zgornji postaji sedežnice pa opravimo še analizo ture, saj nas čas ne priganja. Z žičnico se zapeljemo do parkirišča, kjer nas čaka še slaba ura vožnje do večerje v naši koči.

Fotografije Marjan, 3. dan

Fotografije Tomaž, 3. dan

Fotografije Matjaž 3. dan

Fotografije Srečko 3. dan

Sled poti, 3. dan

4. dan

Cima Payer 3054 m,
Corno di Lago Scuro 3166 m

trajanje: 3 ure 50 min
višinska razlika: 510 m
dolžina: 5,6 km

Zadnji dan nas je čakala le še češnja na smetanovi torti. Po odličnem zajtrku se poslovimo od prijaznega osebja in ponovno zapeljemo po dolini proti zahodu. Eno uro traja vožnja do izhodišča na prelazu Passo Tonale.

Naš nedeljski cilj leži na južni strani doline, kjer se nahajata gorstvi Brentski Dolomiti in skupina Adamello – Presanella, po kateri je naravni park tudi dobil ime.

Tako kot dan poprej si tudi tokrat vzpon skrajšamo z žičniškimi napravami. S kabinsko gondolo se zapeljemo najprej na prelaz Passo Paradiso, s prestopom pa še na prelaz Passo Presena.

Oba prelaza povezuje ledenik Presena, ki je zaradi taljenja pokrit in zavarovan s koprenastim filcem, z namenom, da bi še čimveč zim služil smučarjem.

Sicer je bil prvotni načrt v obratni smeri iz prelaza Passo Castellaccio, vendar je za celoten avgust obisk »Cvetlične poti« zaradi varnostnih razlogov obvezen v smeri urinega kazalca.

Vzrok za to je množičen obisk, kar se je dalo slutiti že na blagajni. Temu primerno je v ponudbi tudi namenska karta za omenjeno pot. Če smo prve tri dni srečavali le peščico turistov, je bila lepa, sončna nedelja pravo nasprotje.

Kakorkoli, s hojo začnemo na višini skoraj 3000 metrov nad morjem s fantastičnimi pogledi na ledeniški svet gorstva Adamello. V blagem spustu smo v urici pri bivaku, ki leži tik pod prelazom in je bil celo zasilno oskrbovan z dnevno ponudbo kave in čaja.

Po krajšem kolebanju se razdelimo v dve skupini, prva krene proti severu, druga na jug. Ker nas ne lovijo ne čas ne nevihte, se odločimo za ovinek in skočimo še na vrh Cima Payer.

Vojaška mulatjera iz prve svetovne vojne se bolj ali manj drži glavnega grebena. Na nekaj mestih je zavarovana z verigami, za lažje napredovanje so v pomoč tudi krajše lojtrce in improvizirane stopnice.

V dobri uri smo nazaj na sedlu, od koder nadaljujemo po široki mulatjeri na vrh Corno del Lago Scuro. Le nekaj metrov pod vrhom leži zavetišče »Amici della Montagna« imenovano tudi Cappana Faustinelli.

Zavetišče je - bilo - preurejeno v nekdanji vojaški baraki iz prve svetovne vojne. Več desetletij ga je srčno vzdrževal lokalni gorski vodnik Giovanni Faustinelli.

Junija letos je bilo zavetišče močno poškodovano oziroma uničeno zaradi požara, ki naj bi ga zanetil udar strele. Na vrhu se začne slikovita in atraktivna zavarovana pot »Sentiero dei Fiori«.

Stara vojaška pot prečka po zahodni strani gorskega grebena, vedno nad 3000 metri nad morjem. Sicer uradno ferata s kratkimi odseki težavnosti A/B, večinoma pa A in precej hoje, ima glavni magnet za obiskovalce v dveh jeklenih visečih mostičkih, pri zahodnih sosedih zelo popularnih »Ponte Tibetano«.

Vseeno je čelada in feratarski komplet priporočljiv. Kratek vzpon na razgledno točko Orlovo gnezdo v neposredni bližini predora težavnosti B/C, zaradi gneče prihranimo za drugič.