PD Rašica
udeleženci: Marja, Špelca, Nives, Darja, Alenka, Leonida, Martin, Anka, Simona, Tatjana, Ada, Meta, Božo, Mirko, Ana, Vida, Zvonka, Mojca, Nataša, Majda, Darko, Ljiljana, Janja, Maja, Dragica, Vida, Jožko, Rok, Andreja, Marjeta, Irena, Dunja, Ivan, Bojan, Irena, Robert, Marjan, Katarina, Andreja, Nevenka, Marinka, Marjan, Nataša, Mirko, Janja, Irena, Karmen, Andrej, Danica, Tomaž, Meta, Andreja, Mavricij, Irena, Primož
povprečna starost: 67 let, 12 dni
1. dan
Kaiser-Franz-Josefs-Haus 2450 m,
Gamsgrube 2550 m,
Edelweißspitze 2571 m
trajanje: 4 ure 55 min
višinska razlika: 500 m
dolžina: 9,5 km
Na poti čez Ture ga je zasul plaz. Ko so domačini pozneje sredi snega opazili tri zelene klase, so na tistem mestu našli njegovo truplo in dragoceno relikvijo. Tam so postavili kapelo, iz nje pa je zrasla današnja romarska cerkev.
Tu smo se ustavili na kratkem ogledu vasi in cerkve, nekateri pa tudi na jutranji kavi. Nato smo zapeljali na Glocknersko cesto, ki se začne malo nad vasjo. Großglockner-Hochalpenstraße, kot se uradno imenuje, je ena najlepših razglednih cest v Alpah.
Na 48 kilometrih in v 36 ovinkih povezuje salzburški Pinzgau s Koroško, od Brucka in Fuscha do Svete Krvi. Zgradili so jo med letoma 1930 in 1935 po načrtih inženirja Franza Wallacka. Sledi stari tovorni poti čez Ture, po kateri so že Rimljani in srednjeveški tovorniki prenašali sol, vino in drugo blago.
Najprej smo zavili na stranski krak do razgledišča Kaiser-Franz-Josefs-Höhe, kjer se odpre pogled na Großglockner in ledenik Pasterze. Izstopili smo iz avtobusa in se odpravili na prvi pohod.
Najprej smo se povzpeli do koče Kaiser-Franz-Josefs-Haus. Koča je bila zaprta, uradoval je le svizec pod njo. Imena, ki spominjajo na našega nekdanjega cesarja, segajo 170 let nazaj, ko je ta konec obiskal komaj 26-letni Franc Jožef s cesarico Sisi.
Na obisk danes spominjajo številne informativne table in kip mladega cesarja. Prav takrat, leta 1856, je ledenik Pasterze, (še) največji avstrijski ledenik, dosegel največji obseg v zadnjih stoletjih.
Potem se je začel krčiti in danes je več kot tri kilometre krajši, njegova površina pa se je zmanjšala skoraj za polovico. Žalostno je gledati, kako počasi izginja. Nad njim kraljuje Großglockner, ki se je tisti dan večkrat skrival v oblakih.
Nato smo se podali še po poti Gamsgrubenweg skozi šest predorov, v katerih so razstave o pripovedkah in legendah z območja Großglocknerja. Za predori smo hodili še nekaj časa, nato pa smo se obrnili.
Vreme se je hitro slabšalo in na avtobus smo se vkrcali že v dežju. Pot smo nadaljevali čez najvišjo točko Glocknerske ceste, predor pod Hochtorjem (2504 m), kjer so že naletavale snežinke.
Na salzburški strani smo se ustavili ob odcepu za Edelweißspitze. Po programu nas je tu čakal kratek vzpon na vrh, slabih 200 višinskih metrov. Veter je bil močan, sneg ga je nosilo skoraj vodoravno, zato se nas je za pohod odločilo le sedem.
Ostali so se odpeljali na ogled bližnjega muzeja o gradnji Glocknerske ceste. Mi smo bili hitro na vrhu. Naredili smo nekaj fotografij in se nato skrili na čaj v kočo Edelweißhütte tik pod vrhom. V koči smo ostali ravno toliko časa, da je bilo ob vrnitvi že vse belo.
Avtobus nas je že čakal. Odpeljali smo se do konca Glocknerske ceste v Bruck an der Großglocknerstraße, kjer smo se namestili v družinskem hotelu Lukashansl.
2. dan
Ederhütte 1800 m,
Maurerkogel 2074 m,
Pinzgauer Hütte 1700 m,
Schmittenhöhe 1965 m
trajanje: 5 ur 30 min
višinska razlika: 600 m
dolžina: 10,2 km
Zgradili so jo v samo 227 delovnih dneh in jo dokončali 17. decembra 1927. Voziti je začela 31. decembra 1927, slovesno pa so jo odprli 24. januarja 1928, na dan, ko je Zell am See dobil mestne pravice. Z njo se je začela doba, v kateri so žičnice dale turizmu, predvsem smučanju, odločilen zagon.
Le kdo od nas se lahko pohvali, da se je v hribe peljal s porschejem? Mi se lahko, saj je kabine šeste generacije oblikoval prav Porsche Design. Napoved se je uresničila: nekje na sredini vožnje smo se iz megle nenadoma pripeljali v povsem drug svet, pod jasno nebo brez oblačka.
Ko smo izstopili na zgornji postaji, nismo mogli verjeti svojim očem. Pod nami morje megle, nad nami modro nebo, na jugu pa Visoke Ture, pobeljene od včerajšnjega sneženja.
Tudi tu nas je pričakal Franc Jožef. Srečali smo ga že prvi dan na Glocknerju, kjer je kot 26-letni mladenič z ženo občudoval ledenik. Na Schmittenhöhe je prišel kot 62-letni vladar in tu tudi prenočil, osem let za tem, ko je na vrh pred zoro priplezala Sisi, da bi videla sončni vzhod. Nanjo danes spominja Elizabetina kapela, nanj pa razgledna ploščad Kaiserblick.
Na Schmittenhöhe je tudi razstava, posvečena razvoju žičničarstva. Po občudovanju razgledov in ogledu razstave smo se odpravili na pohod. Najprej smo sestopili do sedla Kettingtörl (1780 m), nato pa smo se mimo koče Ederhütte povzpeli na dvatisočak Maurerkogel.
Sestopili smo do planine Hochsonnbergalm, kjer pa tako velike skupine niso bili veseli. Žejni smo morali zdržati še slabo uro, do koče Pinzgauer Hütte. Po postanku nas je čakal še vzpon nazaj na Schmittenhöhe.
Tudi v dolino smo se odpeljali s porschejem, pred vrnitvijo v hotel pa smo si na kratko ogledali še Zell am See.
Fotografije, 2. dan
Sled poti, 2. dan
3. dan
Mooserboden 2040 m,
Höhenburg 2108 m,
Ebenmattenhütte – Fürthermoaralm 1803 m
trajanje: 6 ur 20 min
višinska razlika: 380 m
dolžina: 14,7 km
Po porscheju na Schmittenhöhe nas je čakalo še eno prevozno sredstvo z rekordom: poševno dvigalo Lärchwand, največje odprto poševno dvigalo v Evropi.
Njegovi tirnici sta narazen kar 8,2 metra, kar je največja tirna širina potniškega vozila na svetu. V eni vožnji lahko odpelje 186 ljudi 431 metrov višje, po progi z naklonom 32° oziroma 62 %.
Na vrhu smo spet prestopili v avtobus, ki pelje mimo spodnjega jezera Wasserfallboden in skozi številne predore do zgornjega jezera Mooserboden na dobrih 2000 metrih. Vsi ti predori in poševno dvigalo so služili gradnji jezov in hidroelektrarn.
Večina naše ekipe je izstopila na vmesni postaji na planini Fürthermoaralm. Od tam smo začeli pohod do jezera Mooserboden, ki smo ga dosegli v približno eni uri.
Jezero Mooserboden zadržujeta dva jezova, med katerima se dviga skala Höhenburg. Moosersperre, visok 107 metrov, vodo zadržuje s svojo težo, kot masiven klin, ki je pri dnu širok 70 metrov. Drossensperre je kot lok vpet med skale in ves pritisk vode prenese nanje, zato je zanj zadoščala približno polovica toliko betona.
V obeh jezovih je skupaj približno milijon kubičnih metrov betona. Ko je jezero polno (85 milijonov kubičnih metrov vode), se oba pod pritiskom vode upogneta za pet centimetrov. Po steni jezu Moosersperre je speljana tudi zanimiva ferata MoBo 107.
Mi smo se sprehodili čez jez in se povzpeli na Höhenburg, vrh med obema jezovoma. Nato smo si ogledali razstavo »Erlebniswelt Strom«, ki predstavlja zgodovino gradnje in izzive, s katerimi so se spopadali graditelji, pa tudi raznolikost Narodnega parka Visoke Ture in izjemen tehnični dosežek sredi Alp.
Jezova Moosersperre in Drossensperre so gradili med letoma 1947 in 1955, spodnji jez Limbergsperre na Wasserfallbodnu pa je bil dokončan že leta 1951. Ko sta bila dokončana še zgornja jezova, so 23. septembra 1955 kaprunske elektrarne uradno odprli.
Po odprtju nove podzemne črpalne elektrarne Limberg III septembra 2025 imajo kaprunske elektrarne skupaj 1382 MW moči. Delujejo kot ogromna »baterija Alp«: ko je elektrike v omrežju preveč, vodo črpajo navzgor v Mooserboden, ko je je premalo, jo spustijo skozi turbine.
Sestopili smo nazaj do planine Fürthermoaralm in si v koči Ebenmattenhütte privoščili malo daljši postanek. Nato se nismo usedli na avtobus, ampak smo se peš spustili mimo spodnjega jezera in njegovega jezu.
Jez Limbergsperre je trenutno gradbišče. Vanj so med letoma 1938 in 1951 vgradili 446.000 kubičnih metrov betona, zdaj pa ga s 32.000 kubičnimi metri zvišujejo za 8,7 metra, s čimer se bo prostornina jezera Wasserfallboden povečala za skoraj šestino, na 94 milijonov kubičnih metrov. Tako bo »baterija Alp« še večja.
Pot smo nadaljevali po planinski poti, dvakrat šli pod progo poševnega dvigala in tako počasi prišli do našega avtobusa. Na poti nazaj v hotel smo se ustavili še ob spominskem obeležju tragične nesreče v Kaprunu.11. novembra 2000 se je tu zgodila največja civilna nesreča v Avstriji. V požaru vzpenjače na Kitzsteinhorn, ki je izbruhnil v 3,3 kilometra dolgem predoru, je umrlo 155 ljudi, med njimi štirje Slovenci. V spominskem obeležju ima vsaka žrtev svojo nišo, mnoge so okrašene s fotografijami, napisi in osebnimi spominki.
Fotografije, 3. dan
Sled poti, 3. dan
4. dan
Sigmund-Thun-Klamm 850 m,
Klammsee 850 m,
Bürgkogel 950 m
trajanje: 2 uri 35 min
višinska razlika: 190 m
dolžina: 4,4 km
Prišli smo si ogledat sotesko Sigmund-Thun-Klamm, začeli pa smo z ogledom razstave v elektrarni Kaprun Hauptstufe. Elektrarno so gradili med letoma 1938 in 1953, njena skupna moč pa je 260 MW.
Na razstavi je veliko zanimivega, med drugim smo lahko obnovili strojniško znanje o razliki med Peltonovo, Francisovo in Kaplanovo turbino. Nato smo vstopili v sotesko.
Soteska je dolga 320 metrov in globoka do 32 metrov, po njej pa vodijo leseni mostovi in brvi tik nad deročo vodo. Na poti so mogočne skalne stene, nenavadne skalne oblike, z vrtinci izdolbene kotanje in slapovi. Sotesko je izdolbla reka Kapruner Ache, ki priteče izpod ledenikov Visokih Tur.
Na zgornjem koncu soteske je jezero Klammsee, najmanjši člen kaprunskega sistema elektrarn. Ob njem stoji elektrarna Klammsee, zgrajena leta 1947, z močjo 0,5 MW.
Sprehodili smo se okoli jezera in se nato povzpeli na Bürgkogel nad njim. Z lepim razgledom na Kaprunsko dolino smo sklenili pohodniški del potovanja in se z avtobusom odpeljali proti Sloveniji.
Spisal Tomaž









































Ni komentarjev:
Objavite komentar