Kozji vrh 1628 m
udeleženci: Janja, Primož, Tomaž, Jix, Paz
trajanje:4h 26 min
višinska razlika: cca 900 m
Teden za nami je minil predvsem v napovedih vremenske kataklizme, s katero so dramatično grozili za te zadeve poklicani strokovnjaki in njihovi medijski posredniki. Namerna ignoranca tovrstnega pretiravanja (oktobrski sneg pri nas res ni neka redkost) je pripeljala do tega, da sem se pogumno prijavila na nedeljski izlet in na sneg pomislila šele, ko me je veliki vodja prijazno opomnil, naj s seboj za vsak slučaj vzamem dereze.
Cilj pohoda je bil Kozji vrh, ki se, skorajda nad mojim domačim pragom, vzpenja v vzhodni del doline Kokre. Družba je zato jutranjo kavico iz Kavala prijazno prestavila v tupališki Pumpa pub, kjer smo se najprej lotili obiranja manjkajočega dela odprave.
Tomaž je iz debate potegnil modrost, ki ji ni oporekati; nekateri hribarijo zato, ker jim je cilj dobiti kondicijo, drugim pa je kondicija le sredstvo, da dosežejo cilj. V prvi kategoriji sem našla manjkajočega Robija, za drugo sta se opredelila Tomaž in Primož, sama pa sem dodala še kategorijo tistih, ki imajo za hribovske avanture zgolj voljo in nekaj malega trme.
Iz Tupalič smo se odpeljali proti Jezerskem in pri Kanonirju zavili v zaselek Podlog, kjer so nas table opozarjale, da se je tam pred kratkim dogajala licitacija plemenskih ovnov. Avtomobile smo pustili ob bistrem potočku, ki smo ga poimenovali Kanonirščica in po makadamski cesti krenili navzgor.
Na prvem razpotju nas je pričakala tabla z napisom »Pozor hud oven«, pred katerim so pred davnimi časi verjetno bežale vse koze in tako nehote poimenovale vrh, na katerega smo se začeli vzpenjati. Stezo so začele krasiti zaplate snega, ki so se kmalu prelile v mehko belo odejo, nadaljevanje poti pa se je nato odvijalo v pravi snežni idili.
Drevesa so nam občasno odstrla pogled na sosednja gorovja, ki so bila ponekod že obsijana s soncem in potiho si je vsak od nas že zamislil veličastnost razgleda, ki nas je čakala na cilju. Z vsakim pridobljenim metrom so se noge vse bolj ugrezale in Primož si je kot edini primerno opremljen nadel gamaše ter požrtvovalno utiral stopinje, po katerih smo mu sledili s Tomažem in Pazom.
Jix se nanje ni kaj dosti oziral. Na poti se nam je pridružil še veter, zaradi katerega smo počasi nase navlekli vso zimsko opremo, ki smo jo premogli. Tik pod vrhom je pot postala že nevarno strma in neprijetno drseča, kar pa izkušenim planincem seveda ni predstavljalo nobene ovire.
Razgled na vrhu je bil res veličasten, sonce je še vztrajalo, saj je oblake zagrizeno preganjal veter. Okrog nas so rasli Košuta, Grintovec, Kočna, Storžič in le malce daljši skok nas je ločil od turne smuke s Krvavca. Še nevajeni zimskih razmer smo preklopili na hitro dojemanje naravnih lepot in občutkov zmagoslavja, pomlatili užitno vsebino naših nahrbtnikov in se podvizali nazaj v dolino.
Pričakovali smo, da je ozko dolino Kokre že objela senca in bili prijetno presenečeni, ko smo pri Kanonirju zagledali letni vrt, ki se je še kopal v soncu in nas prijazno vabil na pivo. Ponudbe seveda nismo zavrnili in še preden je sonce zašlo za drevesa, sta Tomaž in Primož naredila načrt za pohode, ki Voluharje v tem delu naše dežele čakajo to zimsko sezono.
Zaključili se bodo pri Kanonirju ob kislem zelju, pečenicah, divjačini, vineršniclu, čevapih in ostalih slovenskih kulinaričnih dobrotah. Lepo vabljeni :)
Spisala Janja
Najprej smo se povzpeli na Prvič (1252 m), mimogrede pristali na Napačnem vrhu (1341 m) in nato že v drugem poskusu osvojili Kopo (1360 m) in njeno razgledno točko z ljubko klopco, kjer nam je Jana postregla s slastno babičino potico.
Vrh Porezna je bil prekrit s sivimi oblaki, na našem sedlu je vil neprijetno hladen veter, za nami je bilo pet ur hoda in brez velikih besed smo se složno odpravili nazaj proti Davči.
Premočeni čevlji, dva dokaj utrujena psa in večerne družabne obveznosti Jane in Marjana so v nas vzbudili željo, da se čim prej poberemo v dolino.
.jpg)
