Prikaz objav z oznako Janja R.. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Janja R.. Pokaži vse objave

Greben Cimprovke, 27. 3. 2016

Prvič 1252 m,
Napačni vrh (Črtov rob) 1341 m,
Kopa 1360 m,
Hum 1423 m,
Medrce 1411 m

udeleženci: Jana, Marjan, Janja, Tomaž, Paz, Džiks
trajanje: 5 h 30 min
višinska razlika: cca 750 m
dolžina: 14,6 km

Po izdatnem nažiranju s šunko, jajci, potico in ostalimi velikonočnimi dobrotami je bilo Tomaževo povabilo na nedeljsko pasjo Voluharsko turo nadvse dobrodošlo. Vedoč, da je pred nami še nebroj kičastih sončnih dni, smo si za cilj izbrali zahodni del Slovenije, koder je bilo napovedanih še nekaj malega oblakov.

Rana ura, zlata ura, smo dejali, se že ob 11h pustili postreči s kavico na škofjeloškem OMV-ju in se okrog poldneva odpeljali proti Selški dolini. Naš cilj je bila približna okolica Porezna in smo ga deloma dosegli že, ko smo avtomobila parkirali v najbolj raztegnjeni vasi naše domovine.

Davča je kraj, v katerem se je po vsej verjetnosti rodil znameniti RŠ-ov jingle »... pizda, kje jest žvim« in v katerega se je moja mati v mladosti z motorjem vozila učiteljevat. Iz Ljubljane. Svaka ji čast.

Da ne zaidem, avtomobila smo pustili ob lovski koči, ki pa pravzaprav ni bila lovska koča, saj nam je (sprva nejevoljna, nato pa vse bolj prijazna) glava, ki je pogledala skozi okno, povedala, da smo parkirali na njenem dvorišču.

Ampak, naj nam bo. Za danes. Naj se še tako trudijo, ljudje iz teh koncev enostavno ne znajo biti neprijazni. Poreznu smo pokazali hrbet in se odpravili mimo kmetije Pavlin protu grebenu Cimprovke.

Z Jano sva se že ob prvih korakih po zasneženem pobočju odpovedali nesmiselnim vprašanjem v smislu – zakaj gremo levo, če je gora na desni – in se prepustili črednemu nagonu. Podobno modro sta postopala Paz in Džiks. Konec koncev smo imeli ob sebi dve izkušeni vodji z velikim zemljevidom.


Najprej smo se povzpeli na Prvič (1252 m), mimogrede pristali na Napačnem vrhu (1341 m) in nato že v drugem poskusu osvojili Kopo (1360 m) in njeno razgledno točko z ljubko klopco, kjer nam je Jana postregla s slastno babičino potico.

Po okrepčilu smo se prvič obrnili proti Poreznu, pogumno prečkali pašnik velikega bika, se povzpeli najprej na Hum (1423 m), nato še na Medrce (1411 m) in med spustom do sedla naleteli na edini še delujoči bunker iz prve svetovne vojne z zasteklenimi strelnimi linami. Očitno so si Italijani zaželeli nekaj malega komforta.


Vrh Porezna je bil prekrit s sivimi oblaki, na našem sedlu je vil neprijetno hladen veter, za nami je bilo pet ur hoda in brez velikih besed smo se složno odpravili nazaj proti Davči.

Ob propadajoči ovčji staji smo našli malce zavetrja in iz nahrbtnikov potegnili ostanke velikonočne gostije. "Če nimajo kruha, naj pač jedo potico," je rekla francoska kraljica Marija Antonietta, mi pa tudi, ko nam je zmanjkalo prate in so nam ob pehtranki ostali le še šunka in pirhi.


Premočeni čevlji, dva dokaj utrujena psa in večerne družabne obveznosti Jane in Marjana so v nas vzbudili željo, da se čim prej poberemo v dolino.

Na poti do izhodišča smo naleteli na tri table z napisom »Davča 30 min«. Do Davče je pač vedno vsaj 30 minut hoje. Četudi si že tam.

Na dvorišču prijaznega gospoda smo si z olajšanjem preobuli mokre čevlje in nato počasi odvijugali do slavne Kristalne vasi, kjer smo si privoščili zasluženo pivo.

Spisala Janja






Tošč, Polhograjska Grmada, 19. 1. 2013

Tošč 1021 m, 
Gonte 775 m, 
Polhograjska Grmada 898 m

udeleženci: Robert, Nevenka, Janja, Tomaž, Nataša, Marjan, Slavko, Paz, Jix
trajanje: 7 ur 40 min
višinska razlika: 730 m
dolžina: 10,5 km


Po dolgem času nas je zima odela v debelo snežno odejo in za sobotni dan napovedano sonce je vabilo na plano. Zahvaljujoč nevarnosti snežnih plazov v visokogorju smo na svoj račun prišli ljubitelji lahkotnejših hribolazniških podvigov in kosmati mrcini, zaradi katerih je naš zvesti vodnik Tomaž tovrstne pohode preimenoval v pasje ture.

Tokratni cilj so bili vrhovi Polhograjcev, število njih pa prepuščeno demokratični volji udeležencev. Od zbirne točke v Sori smo se odpeljali do parkirišča na koncu doline Ločnice, od tam pa zakorakali proti najvišjemu vrhu, Tošču.



Ta je naslov prvaka nesramno prevzel nesrečni  Pasji ravni, katere vrh je v prejšnjem stoletju nekdaj osvobodilna vojska s svojimi manevri znižala za devet metrov.

Prijetno hojo po zimski idili sta nam s snežnimi vragolijami popestrila Jix in Robi in Tošč smo osvojili kot za šalo. Ob dobrotah iz nahrbtnikov smo si privoščili razgled proti Škofjeloškemu hribovju in požirek vročega kuhančka, s katerim nam je postregla Nevenka.

Kramljanje je zmotil hladen piš vetra in spustili smo se do turistične kmetije Gonte. Del ekipe se je umaknil na toplo, midva z Robijem pa sva solidarnostno delala družbo Jixu in Pazu ter si sadni napitek proti prehladu privoščila kar zunaj na soncu.

Med postankom je do prijetne oštarije začelo prihajati vse več obiskovalcev in zapustili smo jo ob bučnem lajanju številnih štirinožcev, ki so tisti dan v hribe pripeljali svoje gospodarje.

Pot smo nadaljevali proti dokaj obljudeni Polhograjski Grmadi, s katere je lep razgled na okoliške griče in pod snegom skrite vasice. Dokaj visoke temperature so poskrbele za nazoren prikaz miniaturnih plazov, ki v opazovalcu z nekaj domišljije niso vzbujali najbolj prijetnih občutkov. Kratek fotosešn in že smo se spuščali k naslednjemu cilju.

Družno odločeni, da se prikrajšamo za gužvo na Katarini in složni v mnenju, da bo Sv. Jakob stal in nas čakal še nekaj tisočletij, smo pristali na turistični kmetiji Robež. Tamkajšnji gospodar nas je sprejel z nekaj naštudiranimi vici, prezvrhano mero prijaznosti in hladnim pivom.

Žeja in dobra družba sta botrovali nekoliko daljšemu postanku, po katerem smo se mimo lične lesene hiške, bojda najstarejše v Polhograjcih, odpravili v dolino.

Spisala Janja




 
 

Goli vrh, 15. 8. 2012

Goli vrh 1788 m

udeleženci: Janja, Tomaž, Jix, Paz
trajanje: 3h 40 min
višinska razlika: cca 800 m

Prenaužit visokogorskega zraka si je Tomaž končno omislil lahkotnejši podvig, namenjen to poletje nekoliko zapostavljenemu Pazu. Na pasjo turo je prijazno povabil tudi naju z Jixom, cilj pa je bil Goli vrh nad Jezerskim, ki pohodnikom vse do nekaj malega golote na svoji glavi nudi prijetno senčno zavetje.


Po jutranji kavici, s katero so nama postregli pri Kanonirju, gostišču v dolini Kokre, sva z najboljšima prijateljema odvijugala proti vasi, sloveči po presihajočem Planšarskem jezeru, Ovčjem balu in višini, zaradi katere na tamkajšnjih njivah ne najdemo koruze. Ker jezero kljub veliki suši ni presahnilo, sva se zapeljala mimo njega in nato prečkala pašnike, s katerih so naju spremljali očarljivi pogledi krav in konjev. S hrupom avtomobilov sva jih zmotila pri zajtrku.

Na dvonožni pogon sva preklopila v Ravenski Kočni in se tik pred Gorniškim centrom Dava Karničarja levo usmerila proti plešastemu gospodu in Babam. Pot ni bila pretirano strma, lahkoten pohodni tempo je občasno prekinjalo le Jixovo hlastanje vode, s katerim se je počasi zmanjševala teža nahrbtnika. Po dobri uri hoda smo prispeli do Jenkove planine, ki je prva ponudila  pogled na del okoliških gora.

Lastnika ljubke hiške, ki se stiska ob vznožje zadnjega vzpona, žal ni bilo doma, zato smo brez postanka zakoračili proti vrhu. Prej prijazna stezica je tokrat ubrala nekoliko drugačno pesem in do odrešujoče zlatorumene pleše, ki je na cilju zasijala skupaj s soncem, se je bilo treba kar nekajkrat ugrizniti v koleno.

Seveda je bil pogled na vrhove Kamniško-Savinskih Alp vreden vsakega koraka. Zadovoljno smo se pogostili, kosmatinca z vodo, midva s Tomažem s klasično gorsko malico – čajem in domačim paradižnikom - in se za kratek čas prepustili sončnim žarkom.

Spust je bil presenetljivo hiter, med njim smo srečali nekaj redkih pohodnikov, ki so jim všeč neoblegani vrhovi brez gorskih koč, njihovega udobja in hrupa. Da spadava med takšne sva s Tomažem ugotovila, ko sva si privoščila osvežitev ob Planšarskem jezeru, kjer se je trlo usnjenih motoristov, oprijetih kolesarjev in ostalih vrst ljubiteljev klobas in kalamarov.

Po obljubi velikega vodje, da bo od Voluharskih pohodov odslej vsaj eden mesečno psom prijazen, smo se počasi odpravili nazaj v deželo koruze.

Spisala Janja



 
 

Kozji vrh, 9. 10. 2011

Kozji vrh 1628 m


udeleženci: Janja, Primož, Tomaž, Jix, Paz
trajanje:4h 26 min
višinska razlika: cca 900 m


Teden za nami je minil predvsem v napovedih vremenske kataklizme, s katero so dramatično grozili za te zadeve poklicani strokovnjaki in njihovi medijski posredniki. Namerna ignoranca tovrstnega pretiravanja (oktobrski sneg pri nas res ni neka redkost) je pripeljala do tega, da sem se pogumno prijavila na nedeljski izlet in na sneg pomislila šele, ko me je veliki vodja prijazno opomnil, naj s seboj za vsak slučaj vzamem dereze.

Cilj pohoda je bil Kozji vrh, ki se, skorajda nad mojim domačim pragom, vzpenja v vzhodni del doline Kokre. Družba je zato jutranjo kavico iz Kavala prijazno prestavila v tupališki Pumpa pub, kjer smo se najprej lotili obiranja manjkajočega dela odprave.

Tomaž je iz debate potegnil modrost, ki ji ni oporekati; nekateri hribarijo zato, ker jim je cilj dobiti kondicijo, drugim pa je kondicija le sredstvo, da dosežejo cilj. V prvi kategoriji sem našla manjkajočega Robija, za drugo sta se opredelila Tomaž in Primož, sama pa sem dodala še kategorijo tistih, ki imajo za hribovske avanture zgolj voljo in nekaj malega trme.

Iz Tupalič smo se odpeljali proti Jezerskem in pri Kanonirju zavili v zaselek Podlog, kjer so nas table opozarjale, da se je tam pred kratkim dogajala licitacija plemenskih ovnov. Avtomobile smo pustili ob bistrem potočku, ki smo ga poimenovali Kanonirščica in po makadamski cesti krenili navzgor.


Na prvem razpotju nas je pričakala tabla z napisom »Pozor hud oven«, pred katerim so pred davnimi časi verjetno bežale vse koze in tako nehote poimenovale vrh, na katerega smo se začeli vzpenjati. Stezo so  začele krasiti zaplate snega, ki so se kmalu prelile v mehko belo odejo, nadaljevanje poti pa se je nato odvijalo v pravi snežni idili.

Drevesa so nam občasno odstrla pogled na sosednja gorovja, ki so bila ponekod že obsijana s soncem in potiho si je vsak od nas že zamislil veličastnost razgleda, ki nas je čakala na cilju. Z vsakim pridobljenim metrom so se noge vse bolj ugrezale in Primož si je kot edini primerno opremljen nadel gamaše ter požrtvovalno utiral stopinje, po katerih smo mu sledili s Tomažem in Pazom.

Jix se nanje ni kaj dosti oziral. Na poti se nam je pridružil še veter, zaradi katerega smo počasi nase navlekli vso zimsko opremo, ki smo jo premogli. Tik pod vrhom je pot postala že nevarno strma in neprijetno drseča, kar pa izkušenim planincem seveda ni predstavljalo nobene ovire.

Razgled na vrhu je bil res veličasten, sonce je še vztrajalo, saj je oblake zagrizeno preganjal veter. Okrog nas so rasli Košuta, Grintovec, Kočna, Storžič in le malce daljši skok nas je ločil od turne smuke s Krvavca. Še nevajeni zimskih razmer smo preklopili na hitro dojemanje naravnih lepot in občutkov zmagoslavja, pomlatili užitno vsebino naših nahrbtnikov in se podvizali nazaj v dolino.

Pričakovali smo, da je ozko dolino Kokre že objela senca in bili prijetno presenečeni, ko smo pri Kanonirju zagledali letni vrt, ki se je še kopal v soncu in nas prijazno vabil na pivo. Ponudbe seveda nismo zavrnili in še preden je sonce zašlo za drevesa, sta Tomaž in Primož naredila načrt za pohode, ki Voluharje v tem delu naše dežele čakajo to zimsko sezono.

Zaključili se bodo pri Kanonirju ob kislem zelju, pečenicah, divjačini, vineršniclu, čevapih in ostalih slovenskih kulinaričnih dobrotah. Lepo vabljeni :)

Spisala Janja



Bevkov vrh, 30. 4. 2011

Bevkov vrh 1051 m

udeleženci: Janja, Jix, Paz, Primož, Robert, Tomaž
trajanje: 2 h 31 min
višinska razlika: cca 500 m
dolžina: 9 km

Dokaj neobetavna vremenska napoved in borna kondicija neredne udeleženke voluharskih avantur sta botrovali izbiri Bevkovega vrha kot skromnejšega cilja sobotnega podviga.  Ob jutranji kavici na škofjeloškem OMV-ju je naša modrovanja in krajšo znanstveno razpravo o fenomenu Bevkovega vrha preglasila družba domačinov, ki se je ob kozarcih rdečega že veselo pripravljala na prvomajsko kresovanje.

Nepogrešljivi Šarmin nas je sprva usmeril proti Selški dolini, vendar smo po spretnem manevru kapitana Tomaža kmalu zapeljali v pravo smer proti Trebiji in naprej proti Cerknem. Po dokaj utrujeni cesti, v katero se na nekaterih delih globoko zajeda potok Hobovščica, smo se pripeljali do vasi Sovodenj, kjer smo zapustili naša srebrna konjička in k nogam krenili proti vrhovom Škofjeloškega hribovja. 

Dež, ki so ga obljubljali nezmotljivi vremenarji, je čudežno pojenjal in proti Bevkovem vrhu smo se vzpenjali, skupaj s čarobnimi jutranjimi meglicami. V vasici, ki smo jo krstili za Srednjo Sovodenj in iz katere je lep pogled na obenem krščeno Zgornjo Sovodenj, smo s položne smeri skrenili na strmejšo pot. 

Ta je utišala neredno udeleženko voluharskih avantur, zato pa toliko večje veselje naredila Jixu, ki je ves čas neutrudno priganjal popotniško čredo in jo vestno označeval z neusahljivimi potoki sline. Nekoliko manj navdušen je bil dostojanstveni Paz. Strmine mu ne dišijo preveč, povrhu vsega mu je norčavi bokser že pošteno najedal pasje živce. Vrh smo dosegli v pičlih 40-ih minutah.

Po preoblačenju, okrepčilu in zadovoljitvi nikotinskih odvisnikov smo iz nahrbtnikov navdušeno izvlekli knjižice planinske transferzale, na katere je nekaj minut hoda od vrha, pri kapelici, čakal žig. Lahkoten korak nas je po gozdnem grebenu pripeljal do veličastnih gorskih pašnikov in deležni bi bili čudovitega razgleda na okoliška hribovja, če ga ne bi zastirale že na začetku omenjene meglice, ki so dokaj neuvidevno prekrile tudi našo kapelico.

Naprezali smo oči, Tomaž je k iskanju tiho nagovarjal Šarmina, še psa sta vneto vohljala naokrog, … Nič. Kapelica se je skupaj z žigom ugreznila v zemljo. En sakralni objekt manj v življenju v nikomer ni sprožil večjih občutkov obžalovanja, nasprotno bi se zgodilo, če na poti ne bi našli oštarije.


Robertova ugotovitev je bila sicer neke vrste tolažba našemu vodniku, vendar je hkrati jasno izražala želje in potrebe vodenih, zato nas je Tomaž, mimo gorskih kmetij, ovac in osla, odločno popeljal do izhodišča, kjer so nas pričakali sonce, hladni napitki in nekaj vaških posebnežev, ki so nam izdatno popestrili že tako prijetno nasmejano predpraznično sobotno dopoldne.

Spisala Janja


Štefanja gora, 13. 6. 2010

Štefanja gora, 748 m


udeleženci: Janja, Jix, Primož, Robi, Tomaž
trajanje: 3h 14min
višinska razlika: cca 330 m

Načrt za nedeljski športni dan sem zasledila v soboto okrog polnoči, ko sta Robert in Renata na FB-ju šimfala našega skrbnega in zanesljivega gorskega vodnika Tomaža. Pa naj še kdo reče, da socialne mreže niso koristne. Prek nočnega SMS-anja z Robertom sem prišla še do ure in približne smeri pohoda, ki naj bi vodila nekam okrog Krvavca.

Moderna tehnologija nam je torej omogočila, da smo malo po sedmi že pili kavico, moški del ekipe v vodiškem Agipu, jaz doma na balkonu. Meeting point je bila cerkev v Adergasu pri Velesovem pri Cerkljah pri Kranju (za tiste, ki se ne spoznate na Gorenjsko), ob kateri se nahaja prvotni ženski dominikanski samostan, ki so ga leta 1238 ustanovili oglejski patriarhi.

Leta 1471 so ga Turki zažgali. V tistih časih je huronsko zvonenje cerkvenih zvonov, ki nas je tam pričakalo, verjetno še imelo smisel. Sedanjo obliko je poslopje dobilo med leti 1732 in 1771, dominikanke pa so bile leta 1782 deložirane s strani Jožefa II., ki je samostan priredil v vojaško bolnišnico. Danes so v ohranjenem vzhodnem delu stanovanja, šola in župnišče. Zakaj so na večini oken mogočne rešetke, ostaja nepojasnjena skrivnost.

V ritmu zvonenja smo torej odkorakali proti cilju, Štefanji gori ali po gorenjsko Štefani gori.  Destinacija in tajming pohoda sta bila prilagojena številnim dogodkom tega dneva. Poleg slovenskega evharističnega kongresa, ki ga je zaradi nas z urnika brisal Tomaž, so bile tukaj še grozeče zapore cest zaradi maratona Franje in neka menda pomembna tekma, ki se je imela za odvit na črni celini. 

Da naš sprehod le ne bi prekratko trajal, smo si po osvojitvi cilja v oštariji pod vrhom privoščili degustacijo novega Unionovega Grapefruita. Že ob prvem požirku smo bili soglasni, da je kljub grenkemu slovesu istoimenskega sadeža presladek. Ampak ziher je ziher, smo rekli, in naročili še eno rundo. Res je presladek.

Lenobno posedanje na sončku je počasi začelo motiti pogledovanje na uro. Fantje so morali prehitet besne može in dekleta v pajkicah, če so želeli ujet performans zvezd, ki v zadnjem času krasijo Unionove rdeče pločevinke. Še sprehod po prijetnem hladu gozda do še bolj prijetno ogretih avtomobilov in nedeljsko dopoldne je bilo za nami.

Pol smo pa še Alžirce nagonil :)

Spisala Janja