Goli vrh, 15.8.2012

Goli vrh 1788 m

udeleženci: Janja, Tomaž, Jix, Paz
trajanje: 3h 40 min
višinska razlika: cca 800 m

Prenaužit visokogorskega zraka si je Tomaž končno omislil lahkotnejši podvig, namenjen to poletje nekoliko zapostavljenemu Pazu. Na pasjo turo je prijazno povabil tudi naju z Jixom, cilj pa je bil Goli vrh nad Jezerskim, ki pohodnikom vse do nekaj malega golote na svoji glavi nudi prijetno senčno zavetje.


Po jutranji kavici, s katero so nama postregli pri Kanonirju, gostišču v dolini Kokre, sva z najboljšima prijateljema odvijugala proti vasi, sloveči po presihajočem Planšarskem jezeru, Ovčjem balu in višini, zaradi katere na tamkajšnjih njivah ne najdemo koruze. Ker jezero kljub veliki suši ni presahnilo, sva se zapeljala mimo njega in nato prečkala pašnike, s katerih so naju spremljali očarljivi pogledi krav in konjev. S hrupom avtomobilov sva jih zmotila pri zajtrku.

Na dvonožni pogon sva preklopila v Ravenski Kočni in se tik pred Gorniškim centrom Dava Karničarja levo usmerila proti plešastemu gospodu in Babam. Pot ni bila pretirano strma, lahkoten pohodni tempo je občasno prekinjalo le Jixovo hlastanje vode, s katerim se je počasi zmanjševala teža nahrbtnika. Po dobri uri hoda smo prispeli do Jenkove planine, ki je prva ponudila  pogled na del okoliških gora.

Lastnika ljubke hiške, ki se stiska ob vznožje zadnjega vzpona, žal ni bilo doma, zato smo brez postanka zakoračili proti vrhu. Prej prijazna stezica je tokrat ubrala nekoliko drugačno pesem in do odrešujoče zlatorumene pleše, ki je na cilju zasijala skupaj s soncem, se je bilo treba kar nekajkrat ugrizniti v koleno.

Seveda je bil pogled na vrhove Kamniško-Savinskih Alp vreden vsakega koraka. Zadovoljno smo se pogostili, kosmatinca z vodo, midva s Tomažem s klasično gorsko malico – čajem in domačim paradižnikom - in se za kratek čas prepustili sončnim žarkom.

Spust je bil presenetljivo hiter, med njim smo srečali nekaj redkih pohodnikov, ki so jim všeč neoblegani vrhovi brez gorskih koč, njihovega udobja in hrupa. Da spadava med takšne sva s Tomažem ugotovila, ko sva si privoščila osvežitev ob Planšarskem jezeru, kjer se je trlo usnjenih motoristov, oprijetih kolesarjev in ostalih vrst ljubiteljev klobas in kalamarov.

Po obljubi velikega vodje, da bo od Voluharskih pohodov odslej vsaj eden mesečno psom prijazen, smo se počasi odpravili nazaj v deželo koruze.

Spisala Janja



Ni komentarjev:

Objava komentarja