Križ, Stenar, Razor, Prisank, 28.-29. 8. 2015

Koča v Krnici, 1113 m,
Bovška vratca, 2375 m,
Križ, 2410 m,
Stenarska vratca, 2295 m,
Stenar, 2501 m,
Dovška vrata, 2180 m,
Pogačnikov dom, 2050 m,
Sedlo Planja, 2349 m
Razor, 2601 m
Škrbina, 1995 m
Prisojnik, 2547 m

udeleženci:  Nevenka, Slavko, Blaž, Sašo
trajanje: prvi dan cca  8:30 h in drugi dan cca. 11:30 h
višinska razlika: cca. 3000 m


Rana ura, zlata ura, zato smo se na pot odpravili ob petih zjutraj z zbirnega mesta v Šmartnem pod Šmarno goro. Vožnja do Vršiča, natančneje do tretje serpentine, je trajala samo dobro uro, kljub množici turistov, ki so se vračali s počitnic.

S parkirišča smo se v prekrasnem, danečem se jutru, odpravili po nezahtevni poti proti Koči v Krnici, ki se najprej rahlo spusti in nadaljuje po gozdu do struge Suhe Pišnice in travnatih pobočij planine V Klinu.

Pot nas vodi mimo bivšega hotela Erika do mostu čez Veliko Pišnico in do Koče v Krnici. Pot od koče proti Kriški steni postaja vedno bolj strma in kmalu preide iz gozda na gruščnate nanose in uhojena melišča ter končno v zatrep doline Pišnice oziroma krnico v Kotlu - mogočen amfiteater, kjer nas strma ostenja obdajajo s treh strani.

Pred vstopom v Kriško steno smo si nadeli čelade. Pot je kljub mogočnim ostenjem za izkušenega gornika relativno nezahtevna, saj nas vodi po naravnih prehodih, v pomoč pa so nam tudi varovala, zaradi grušča pa je potreben zanesljiv in previden korak, da ne prožimo kamenja.

Na vrhu stene se usmerimo proti Bovškim vratcem, od koder se lepo vidi Zgornje Kriško jezero, še lepši razgledi na bližnja in daljna gorovja pa so se nam odprli z vrha Križa.

Na Križu so se naše poti ločile. Blaž se je odpravil proti Pogačnikovem domu, mi trije pa smo skočili še na Stenar. S Križa smo nadaljevali po širšem grebenu in se kmalu pričeli spuščati po izpostavljenem in krušljivem pobočju do poti, ki iz Vrat obide vrh Križa in vodi do razpotja pod Stenarskimi vratci.

Na razpotju smo nadaljevali po levi poti proti Stenarju, ki nas kmalu pripelje na vršno pobočje in vrh Stenarja. Naužili smo se čudovitih razgledov, predvsem Stene (Triglavska severna stena), potem pa smo se po poti pristopa vrnili do Stenarskih vratc, od koder smo se mimo odcepov poti za Bovški Gamsovec in Pihavec pričeli spuščati do pobočij nad Spodnjim Kriškim jezerom, ki smo
ga obšli po desni strani.

Do Pogačnikovega doma na razgledni vzpetinici, kjer smo prenočili, nas  je ločilo le še nekaj minut. Budnica ob petih in zajtrk s hladno kavo, pripravljen zvečer, nam je poleg vrhov, obsijanih z luninim svitom, dalo elan za drugi, težji del ture.

Od Pogačnikovega doma smo sledili poti do razpotja in se čez melišče usmerili proti Razorju. Preplezali smo skalni skok in nadaljevali po polički in melišču do razpotja na Sedlu Planja.

S sedla smo nadaljevali proti Razorju, sprva po naravnih prehodih in poličkah, mimo votline proti škrbini, kjer pot postane strma in krušljiva.

Staro pot zapira napis »STOP« na večji skali (zaradi podora v letu 2013), zato smo se usmerili na novo pot, ki jo tik pod vrhom popestri strm, deloma rahlo previsen, z jeklenicami in skobami zavarovan kamin.

Od izstopa iz kamina do vrha Razorja nas je ločil le še krajši vzpon po grebenu. Posloviti smo se morali od razgledov v jutranjem soncu in se po poti pristopa odpraviti nazaj na Sedlo Planja. S sedla smo krenili proti Vršiču po poti, ki se pretežno spušča po zahodnem pobočju Razorja.



Na poti je bilo tudi nekaj strmejših spustov, ki jih je bilo potrebno previdno preplezati. Nadaljevali smo po poti proti Škrbini, ki se prične strmo vzpenjati, v pomoč so nameščene jeklenice in skobe. Nadaljevanje je lažje, vendar samo do zavarovanega navpičnega pobočja, kjer pot zavije levo proti Zadnjemu oknu Prisanka.

Igra svetlobe v oknu, sveže odlomljene skale s stropa in prijeten hlad so nas kar nekaj minut zadržali, potem pa smo vzpon nadaljevali po izpostavljenih zahodnih pobočjih Prisanka, kjer so se odprli enkratni pogledi v Krnico, ki smo jo prečili prejšnji dan.

Pot se izmenoma nadaljuje po grebenu ter po severnih in južnih pobočjih, kjer se priključita Grebenska in Slovenska pot, od koder smo hitro dosegli vrh. Prisankov vrh je bil »polno« zaseden, v knjigi je bilo tega dne do našega prihoda že 75 vpisov planincev. Razgledov ne bi posebej našteval, najbolj impozanten je bil pogled na Razor in prehojeno pot do Prisanka.


Sestopili smo po Grebenski poti, ki sprva poteka po južnih pobočjih Prisanka mimo priključka Južne oziroma Slovenske poti preko strmih, gladkih in zavarovanih plošč. Pot kmalu preide na dokaj izpostavljen in prepaden greben, kjer so mestoma v pomoč varovala, nekajkrat pa je potrebno poprijeti tudi za skalo in prosto preplezati del poti.

Skala je na celotni poti precej zlizana, zato je potrebna velika previdnost. Grebenska pot vodi mimo Prednjega okna (skozi gre Kopiščarjeva pot) na zelo strma južna pobočja do priključka Južne poti, kjer smo se usmerili desno proti Vršiču.

Prečili smo melišča po zahodnih pobočjih Prisanka, Sovno glavo pa smo obšli levo po z rušjem zaraščeni poti, ki jo nekajkrat presekajo podrte grape z zelo strmimi in sitnimi prehodi. Na razpotju nas je zvabila bližina zasluženega piva v Poštarskem domu, kjer smo turo formalno zaključili.

Po okrepčilu smo se odpravili do vršiške ceste, kjer smo počakali avtobus, ki nas je odpeljal do našega avta, parkiranega na tretji serpentini.

Spotoma smo se ustavili še pri Martinu na obvezni analizi ture. Enkratna tura, polna naravnih znamenitisti, rastlin in živali, drznih prehodiv in prečenj, krasnih razgledov v čudovitem, malce prevročem vremenu.

spisal Sašo







 

Panoramske poti okoli Mont Blanca, 24.-28. 8. 2015

udeleženca: Primož, Tomaž
skupno trajanje: 22 h
skupna višinska razlika:cca 2200 m


S Primožem sva se odpravila na ogledno turo, na razgledne poti okoli Mont Blanca. V ponedeljek zjutraj sva se odpeljala proti Aosti. Po dobrih 7 urah sva prispela v deževni Courmayeur. Vremensko napoved sva poznala in dež prvi dan naju ni motil, za vse naslednje dni je bil namreč odlična napoved.

Po ogledu mesta in izhodišča gondole za potrebe izleta sva se odpeljala v dolino Val Veny. Imela sva več možnosti prenočitve in pristala sva v koči Monte Bianco na višini 1700 m. Koča je ob cesti, kar je bilo v deževnem vremenu precej prikladno. Celo popoldne in celo noč je lilo kot iz škafa.

Zjutraj pa sva se zbudila v sončno jutro. Po zajtrku sva direktno iz koče odšla na krožno pot. Najprej vzpon do koče Maison Vieille. Koča leži na travnatem sedlu in ima razgled na Mont Blanc de Courmayeur, ki je s 4.748 m drugi najvišji vrh Alp in sosed originalnega Mont Blanca.

Privoščila sva si jutranjo kavo in občudovala razgled naokoli in malo manj kičasto zunanjost in notranjost koče. Nadaljevala sva po prečni poti nad dolino Val Veny. Pot se je dvignila še za kakšnih 400 m, ves čas pa sva imela odličen razgled na masiv Mont Blanca od Grandes Jorasses na vzhodu pa do Aiguille des Glaciers na zahodu.

Z najvišje točke sva se spustila v dolino Val Veny, tam kjer v dolino pride tudi ledenik Miage. Nekje na koncu tega ledenika je jezero Miage. Jezero je pravzaprav v fazi formiranja, saj se vanj steka voda talečega se ledenika in z ledenika se tudi posipa pesek v jezero.

Po dolini sva se z nekaj vzpona vrnila do avta pri koči Monte Bianco in se odpeljala v Francijo. Pot gre seveda čez sloviti tunel Mont Blanc, ki je zlatarsko drag, 55 € hočejo za povratno karto. Tunel je torej 4x dražji od karavanškega v obe strani, pol daljši in še grši kot karavanški.

V Franciji nisva šla takoj v Chamonix, temveč v nasprotno stran, do soteske Diosaz, ki jo oglašujejo kot eno najlepših sotesk v Franciji. Pa ni nič posebnega in naju ni navdušila. Tudi vhodni kompleks zgradb deluje bolj od boga pozabljeno, gostinska ponudba pa je tudi skromna.

Po ogledu soteske sva se odpeljala V Chamonix poiskat kamp. V prvih dveh kampih nisva imela sreče, saj sta bila polna. Nevede sva v Chamonix prišla ravno ob začetku maratona Ultra-Trail du Mont Blanc in to je bil razlog, da sva morala poiskati tretji kamp, malo ven iz centra. Tu sva dobila prostor, a tudi bolj za las.

Postavila sva šotor in se nato z mestnim avtobusom odpeljala v mesto na večerjo in po nakupih, večer pa preživela ob dobrem francoskem vinu pred šotorom z razgledom na Dru, Aiguille du Midi in skoraj na Mont Blanc, ki se je skrival pobočjem proti Aiguille du Midi.


V sredo zjutraj sva se s prvim avtobusom odpeljala v center, kupila zajtrk, spila kavo in nato s prvo gondolo na Brevent, 2525 m visoko. Brevent je na začetku grebena na nasprotni strani masiva Mont Blanca. Zaradi tega je greben zelo razgleden.

Na vrhu sva pozajtrkovala, nato pa sva se spustila do srednje postaje Planpraz in po razgledni prečni poti do koče in gondole La Flégere. Od tu sva se za kakšnih 500 višincev vzpela do zgornje postaje sedežnice in po prečki nadaljevala do jezera Lac Blanc.

Kar dolga je bila do tu, 5 ur sva rabila od Breventa. Zato je bil čas za kosilo. V koči ob jezeru so imeli omlete na različne načine in ne prav poceni a dobro vino. Sestopila sva direktno na La Flégere. Od tu sva sestopila v dolino. Planinska pot se ne konča prav daleč od kampa, če ne zaideš in lomastiš okoli golf igrišča.

To je bilo to za ta dan, izredno razgledna pot. Pa tudi dan sva izbrala pravi, z jasnim sončnim vremenom in svetlobo primerno za fotografiranje.

V četrtek že ni bilo več tako idealno. Pravzaprav jutro še. Spet prvi avtobus v center, trgovina in kava. Novo je bilo to, da so v cilj prihajali udeleženci enega od petih maratonov, tretjega po težavnosti.

TDS (Sur les Traces des Ducs de Savoie), dolžina 119 km,  7.250 m višinske razlike. Ob najinem prihodu so v cilj prihajali tekmovalci okoli 450. mesta. Zmagovalec je bil v cilju že od 8h zvečer prejšnjega dne.

Midva pa sva jo mahnila do gondole v nasprotni breg kot prejšnji dan, na Plan de l'Aiguille. Oziroma jaz še višje, na Aiguille du Midi.

Kljub zasoljenim cenam sva za nakup karte čakala 20 minut. Na srednji postaji sva se ločila, Primož me je odšel čakat do koče Plan de l'Aiguille, jaz pa sem se odpeljal na Aiguille du Midi. Gondola pripelje na 3.777 m, potem pa še dvigalo, na katerega čakaš pol ure, do zgornje terase na 3.842 m.

Razgledi so fantastični, Mont Blanc je kot na dlani, a vseeno je vse skupaj postavljeno na silo v naravno okolje. Sploh ker se trume obiskovalcev sploh ne zavedajo višine in temperatur na taki višini. Nekateri pridejo oblečeni skoraj, kot da gredo na plažo.




Ta dan je bilo sicer kar toplo in tudi precej jasno. Občutneje se je pooblačilo ravno ko sem se odpeljal nazaj na srednjo postajo. Pri koči kjer je čakal Primož sva si omislila zajtrk.






Sledila je prečna pot do ledenika Mer de Glace. Ta je z 12 km dolžine najdaljši ledenik v Franciji in se premika s hitrostjo približno 1 cm na uro.

Do razgledne ploščadi in hotela nad ledenikom pripelje zobrata železnica iz Chamonixa, z gondolo pa se je možno spustiti prav na ledenik in si ogledati ledeno jamo.

Midva sva sestopila peš in spet se je pot končala prav blizu najinega kampa. Pravzaprav sva imela srečo, da sta bila kampa v centru Chamonixa zasedena.

S prihodom v kamp se dan še ni zaključil, za potrebe izleta sva si ogledala še izhodišče za dvatisočak Aiguillette des Posettes in sestop v kraju Le Tour.

Ob povratku sva se ustavila še v prijazni vasici Argentière in si privoščila večerjo v najbolj obljudenem lokalu v vasi. Ob večerji sva poklepetala z nemškim parom, ki se je pridružil za veliko mizo in družno smo "bentili" nad francoskimi cenami.

Tako sva tudi zaključila najino ogledno turo. Naslednje jutro sva podrla šotor, se odjavila in odpeljala v Ljubljano. Ogledna tura je uspela, obiskala sva vse po planu. Zanimivo je tu okoli Mont Blanca. Le precej drago je in tudi turizma je kar preveč za moj okus.



Spisal Tomaž





Veliki Nabojs, 22. 8. 2015

Veliki Nabojs (Monte Nabois Grande) , 2313 m

udeleženci: Tomaž, Nevenka, Slavko, Janez
trajanje: 9 ur 15 minut
višinska razlika: 1800 m

2313 m visoka gora spada v Viševo skupino Julijskih Alp. Pripeljali smo se skozi Rateče, Trbiž in Ovčjo vas v Zajezersko dolino. Po lepi asfaltni cesti smo vozili še tri kilometre do parkirišča št. 3. Hodili smo najprej po gozdni cesti in sledili oznaki rif. Pellarini in poti št. 616.

Sredi bujnega gozda seveda ni nobenega razgleda, zato je bila hoja z občasnimi vzponi kar dolgočasna. Po 45 minutah smo prišli do spodnje postaje tovorne žičnice, ki je speljana do koče Pellarini. Zapustili smo kolovoz in prišli na stezo. Na smerokazu za kočo piše: 1 ura.

Pot je zelo dobro uhojena, vijuga po gozdu, po ravninah in strminah mimo odcepa  za Svete Višarje. Prišli smo do ostenja nižjih vzhodnih vrhov in precej širokega melišča. Odprl se nam je pogled na polico mogočne stene s kočo Pellarini ter svete Višarje in Kamniti lovec na severu.

Še zadnji strmi vzpon in že smo bili pri koči na višini 1499 m, kjer pa je zelo glasno ropotala vodna črpalka. Termometer je pokazal le 6°stopinj. Ustavili smo se le za tekoče okrepčilo. Nadaljevali smo po poti 616, vendar le za kratek čas, ker smo se kmalu usmerili na zahtevnejšo grebensko pot.

Vodila nas je strmo navzgor po ne preveč uhojeni, vendar z rdečimi pikami dobro označeni stezi čez travnate strmine, preko borovega grmičevja, ki je v pomoč pri daljših skokih, potem pa do skalnatih predelov, kjer smo se že preizkusili v plezanju.

Vseskozi je levo od nas mogočno ostenje Viša in sosednjih vrhov te skupine. Opazovali smo lahko gornike, ki so se vzpenjali po severni strani na te vrhove. Pod nami pa smo zagledali normalko št. 614, ki tudi pelje na naš vrh.

Mi pa smo po zahtevnejši poti prišli do mesta, kjer nismo našli varnega prehoda. Najbrž je prišlo do podora, ki je prekinil pot. K sreči se ni bilo treba vrniti daleč, da smo prišli na normalko s krajšo jeklenico in se povzpeli na vrh Velikega Nabojsa po 3 urah in 45 minutah.

Bilo je čudovito vreme in odprl se nam je prekrasen razgled na mogočne vrhove Viševe in Montaževe skupine, pod nami pa na Zajezersko dolino in Ovčjo vas.Vračali smo se najprej po poti 614, ki je zanimiva, strma in, če si pazljiv, tudi varna.

V nekaterih skalnatih predelih so v kamen usekane stopnice pa tudi nekaj jeklenic varuje nevarnejša mesta. Prišli smo na višino 1900 m in se priključili na pot št. 616, ki se v krogu vije okoli Velikega Nabojsa. Naši vodniki bi verjetno dobili ošpice, če se ne bi izognili poti, po kateri smo prišli, če le obstoja druga.

Tako smo zapustili lažjo smer in krenili po melišču navzgor proti sedlu Škrbina Nabojs 1970 m. Od tod  pa smo se spustili po zelo podrti grapi, ki je bila tudi zaradi peska na gladkih skalah kar neugodna. Nič kaj prijetna pot.

Po tem spustu smo prečili široko melišče, nato pa se ponovno povzpeli na drugo sedlo z nekaj deset metrov višinske razlike. Nato spet spust, ki je bil podoben prejšnjemu. Ves čas pa smo bili v ostenju naše in sosednjih gora. Vzpon in spust se je tretjič ponovil.

Tokrat smo se spuščali po bolj trdni kamenini, pa še gams samotar nas je pozdravil. S sedla je bilo lepo videti nadaljevanje  naše poti in bivak z rdečo streho. Takoj smo si ga namenili ogledati. Do njega pa se je bilo treba vzpeti še 65 višinskih metrov. Bivak je lepo urejen in primerno opremljen.

Z našim obiskom smo ga malo prezračili, nato pa se spustili po poti, ki jo ustvarjajo hudourniške vode ter prišli do čudovitega žleba s studenčkom, ki pada kar v štirih slapovih. Res lep pogled.

V nadaljevanju smo po gozdni poti le dosegli ravnino, ki pa nas ni navdušila, saj smo morali kar dolgo pešačiti po širokem nanosu gramoza in peska, predno smo zopet prišli na trdno podlago in naš končni cilj. Vendar ne tudi do avtomobila. Voznik se je žrtvoval in sam odšel dva kilometra do parkirišča ter se vrnil po nas.

Skupaj smo porabili 9 ur in 15 minut, od tega slabi dve uri in 375 višinskih metrov zaradi odločitve o povratku po krožni poti. Vendar nam sploh ni žal, saj smo bili poplačani s pogledi na veličastna ostenja gora in tudi drugih lepot gorskega sveta.

Janez