Kepa po SV grebenu, 28.6.2014

Bertahütte 1527 m,
Kepa / Mittagskogel 2143 m

udeleženci: Janez, Srečko, Marjan, Nevenka, Tomaž, Slavko
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1150 m


Zadnjo junijsko soboto je bila predvidena tura za gorniško skupino na Cima Cevedale, a je bila zaradi slabih vremenskih razmer prestavljena na 19. julij. Kljub temu nismo ostali doma, ampak smo se odpravili na Kepo z avstrijske strani, po direkrtni grebenski smeri od koče Bertahutte.

Šest se nas je ob petih zjutraj zbralo pri gostišču Kaval. Odpeljali smo se skozi ljubeljski predor in se s ceste, ki pelje v Celovec, pred dravskim mostom usmerili v dolino Rož. Od tod je še več kot trideset kilometrov do Št. Jakoba in odcepa pri vasi  Borovec. Po lokalni cesti, ki je na začetku asfaltirana, nato pa makadamska, smo sledili smerokazu »Bertahutte«.

Avtomobila smo pustili na višini 1050 metrov. Makadamska cesta je bila namreč zaradi nedavnega močnega neurja zelo poškodovana. Steza vodi še dvakrat preko te ceste, nato pa strmo po gozdu navzgor. Drevesne korenine so ustvarile prava stopnišča. Hitro smo napredovali ter v slabi uri prišli do Bertahutte na 1527 metrov.

Od tod je res lep pogled na strmi greben, po katerem bo tekla naša pot. Njena težavnost je v planinskih vodnikih označena s prvo, v nekem delu z drugo stopnjo. Po krajšem predahu in osvežitvi smo se od koče spustili na sedlo, od tod pa po kratki vijugasti stezi prišli pod greben. Pospravili smo palice in si nadeli čelade.

Od tod pa vse do vrha si je brez predaha treba pomagati z rokami. Borovci, ki so na taki strmini ponavadi nadležni, so tu primerno porezani in dajejo koristno oporo za vzpenjanje. Prišli smo na čistino, ki je najtežji del vzpona. Morali smo namreč iskati najboljše prehode za varen oprijem, tudi zaradi krušljivega terena. Ves čas vidimo kočo pod seboj in tudi s koče nas lahko spremlajo z očmi.

Zadnji del poti do velikega križa na vrhu je kamenina bolj trdna, oprijemi so čvrstejši in lahko se hitreje vzpenjamo. Po eni uri in pol smo dosegli cilj. Zadovoljni smo si segli v roke in se strinjali, da je bilo šeststo metrov strmega in večkrat izpostavljenega grebena v priročniku pravilno ocenjeno s prvo in celo drugo stopnjo.

Le eden med nami je menil, da sploh ni bilo težko. Nismo mu ostali dolžni, zbadali smo ga najbrž kar malo preveč, saj je pri sestopu občasno iskal svojo linijo. Na vrhu ni bilo dobrega razgleda, ker so megle že zakrivale gorske vrhove.



Rahel vetrič je jemal toplino sončnih žarkov, sem in tja pa odkrival še vedno zasneženi Triglav in druge vrhove v soseščini, Baško jezero, Beljak, reko Dravo in dolino Rož, kjer imajo kraji table s slovenskimi napisi. Nekoč so tod bivali večinoma slovensko govoreči prebivalci, danes so v manjšini.

Po »normalki« smo sestopili do koče Bertahutte in si privoščili malo daljši počitek ob pivu. Vrnili smo se po isti poti, kot smo prišli.

Janez








Grebensko prečenje Košutnikov turn - Tolsta Košuta, 20.6.2014

Košutnikov turn 2133 m,
Gamsovke 2065 m,
Obliči 2026 m,
Obliči - vzhodni vrh 2005 m,
Tolsta Košuta 2057 m,
Mala Košuta 1740 m

udeleženci: Marjan, Jani, Tomaž, Slavko
trajanje: 7 h 15 min
višinska razlika: cca 1130 m


Ker je bila v soboto otvoritev Mojčinega doma na Vitrancu, smo sklenili, da gremo v hribe prej in si za petek splanirali dopust. Cilj, grebensko prečenje od  Košutnikovega turna do Tolste Košute.

Vremenska napoved ni bila najboljša, sprijaznjeni smo bili s tem, da gremo morda le do Košutnikovega turna. Malo pod vrhom smo zgrešili pot in po malo čudni prečki prišli do vzhodne poti. Tako smo šli že pri vzponu na Košutnikov turn mimo škrbine, kjer je vstop v prečenje grebena. Na vrhu Košutnikovega turna nas pričaka sonce.

Po kratki pavzi smo se spustili nazaj do škrbine in začeli s prečenjem. Začetni del je kar krušljiv in previdno smo se prebijali naprej. Z orientacijo nismo imeli problemov. Ko je prvi zgrešil, je pravo pot našel drugi, ko je ta zgrešil, je pot našel tretji in tako smo hitro napredovali.

Kmalu smo bili pri ključnem delu poti, 10 metrski skalni stopnji druge težavnostne stopnje, ki pripelje na vrh Gamsovk. Je pa tu v celem grebenu najboljša skala, bolj problematični so tehnično lažji a krušljivi in zašodrani deli.

Vse skupaj je trajalo približno uro in  prišli smo na lažji del grebena in na vrhu Obličev smo malo pomalcali. Čez vzhodni vrh Obličev smo nadaljevali po travah do predvrha in vrha Tolste Košute.

Vreme se je že malo slabšalo, a nas to ni odvrnilo od podaljšanja ture po državni meji še na Malo Košuto. Čez Zgornjo Dolgo njivo smo sestopili na Spodnjo Dolgo njivo in se ustavili v planšariji na rehidraciji.

Sledil naj bi le še sestop do parkirišča in vožnja domov. No, med vožnjo pa smo opazili, da se peljemo čudno nizko in vsak kamenček rožlja po podvozju. Jasno, prazna guma. Neverjetno, že druga počena guma na naših turah v manj kot dveh mesecih.

Glede krivca je stvar jasna, vedno kadar gre z nami Jani se dogaja nekaj čudnega. Defekt je bil hitro odpravljen in odpeljali smo se domov. Spet kvalitetno izkoriščen dopust na lepem in divjem brezpotnem grebenu.

Spisal Tomaž






Mala Lojtrica / Cima Piccola della Scala, 15.6.2014

Bivak Brunner 1432 m,
Mala Lojtrica / Cima Piccola della Scala 2099 m

udeleženci: Marjan G., Nevenka, Tomaž, Marjan Š., Slavko
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1110 m


Po slabih obetih za vikend se je vreme za nedeljo toliko poboljšalo, da smo lahko šli v hribe. Predlagano Malo Lojtrico smo takoj pograbili in se odpravili v Zahodne Julijce.

Po dolini Belega potoka / Rio Bianco smo šli proti bivaku Brunner in sproti opazovali odlom na poti Saškega kralja, ki je zaradi tega zaprta. Po slabi uri smo se ustavili pri bivaku.

Po kratki pavzi smo nadaljevali proti bivaku Gorica. Kmalu za Brunnerjem so se že začela snežišča in na enem od njih je Beli potok izdolbel prav zanimiv tunel v dva metra debelo snežno odejo.

Že od daleč smo videli naš cilj in poševno gredino, ki pelje proti vrhu. Po uri od bivaka smo bili na vstopu v gredino, kjer smo si nadeli čelade. Na gredini je kar konkretna stezica, v kaminu ki pelje iz nje proti sedlu pa malo manj.

Malo smo ogledovali za možici in jih tudi našli in v meglenem vremenu prilezli na sedlu. Po skalah smo prišli na poličko in tam ogledovali kam pa zdaj. Marjana sta šla kar naprej po polički, ki pa je bila kar izpostavljena tako, da sta šla po vseh štirih.

Ostali se za poličko nismo odločili in šli po varianti od zadnjega možica naravnost navzgor in bili kmalu na vrhu. Tudi Marjana sta se obrnila in zapustila Polico dveh Marjanov / Cenge dei due Mariani in šla na vrh približno tam kot mi.

Na vrhu je bilo komaj dovolj prostora za vseh pet. Vrh je kar lepo ošiljen. Dočakali smo celo sonce, potem pa sestopili nazaj na sedlo. Čez vstop iz police, cca 2 metra malo sitne 2+ smo šli previdno, varovali pa se nismo, saj je skala ravno tu najboljša, pa tudi izpostavljenosti ravno tu ni.

Iz sedla smo šli še desno na stranski vrh, ki smo ga v šali poimenovali Mala Pručka / Cima Piccola della Sgabello. Pri sestopu smo že kovali načrte za nove podvige v tem koncu, predvsem smo si ogledovali Rogljič / Pan di Zuccero.

Ideja, da bi preko Krniške škrbine / Forcella del Vallone skočili do Corsija ni prodrla, saj se pot od Corsija do izhodišča kar vleče, pa še Danica ima bistveno cenejši pir. Tako smo se le še spustili mimo Brunnerja do izhodišča in na poti domov naredili analizo ture pri prej omenjeni Danici.



Spisal Tomaž









Veliki Oltar, 8.6.2014

Veliki Oltar 2621 m,
Bivak II na Jezerih 2118 m

udeleženci: Marjan G., Nevenka, Tomaž, Marjan Š., Nataša, Slavko
trajanje: 10 h
višinska razlika: cca 1700 m

Veliki Oltar je bil že nekaj časa v planu in končno je dočakal realizacijo. Na tradicionalni jutranji kavi na OMV Radovljica smo zdaj tudi že tradicionalno spremljali Kopitarja in Kingse in videli odločilni gol v podaljšku za 2:0 v finalu Stanleyjevega pokala.

Srečal sem tudi Bogdana in Mirkota iz PD Ajdovščina, moja sošolca iz Bavšice 2009, ki sta vodila malo večji kombi planincev na Dobrač. Po kavi smo nadaljevali v Vrata in v Poldovem rovtu parkirali, eni bolj, drugi manj uspešno, kot se je kasneje izkazalo.

Obetal se je vroč dan, dolga tura pa je prišla prav, zaradi Franje do 17h tako nismo mogli domov zaradi zapore ceste na Brodu. S turo smo začeli v gozdičku nad Poldovim rovtom. Zavili smo čez Brinovo glavo in pošteno grizli kolena v strmino, a še lepo v senci.

Malo nad prvim meliščem se je začel sneg, senca pa je bila le še na karte. Na sedlu med Šplevo in Dovškim križem smo si privošlili postanek. Mimo nas je šel par na Dovški križ, videli smo trojico v Rokavskem ozebniku namenjeno na Visoki Rokav. Lepo smo se razporedili, vsaka ekipa je imela svoj vrh.


Po snežišču smo napredovali do skalne stopnje, ki je bila povsem kopna, vse do sedla Grlo. Tu smo se opremili z derezami in cepini in po izraziti grapi zlezli na škrbino na glavnem grebenu. Razmere tu niso bile ne letne ne zimske, ne tč ne mš.

Zato nismo šli po letni varianti obvoza na severni strani ampak smo se po snežišču spustili nekoliko nižje in preko prečke prišli do malo sitne grape s snegom in ledom. Imela pa je dobre oprimke in uspešno smo se po njej vzpeli na vrh Oltarja.

Spet je bilo brezveteje in spet smo si vzeli uro časa za uživaje na vrhu. Razgledi so bili fantastični in popolno idilo so motile le muhe, ki so nadležno letale okoli nas. Po uri je sledil sestop po poti pristopa vse do snežišča pod skalno stopnjo.


Tu smo zavili proti Bivaku II, kjer smo ob pavzi lovili tisto senco na karte. Ni je bilo za vse. Sestop po meliščih oziroma snežiščih mimo malega Materhorna je minil hitro, čeprav tudi s kakšnim padcem na zgoraj južnem, spodaj pa pomrznjenem snegu.

Kasneje pa se je kar vleklo do izhodišča v Poldovem rovtu, kjer nas je čakalo neprijetno presenečenje. Eden od obeh avtomobilov je imel zataknjene pozdrave od nadzornika TNP s plačilnim nalogom. Bil je parkiran slabih deset metrov od ceste ob kolovozu, ki je dostop do hiše v Poldovem rovtu.

Takole selektivno kaznovanje vsekakor ne rešuje avtomobilske stihije v dolini Vrat, temveč zmedo le povečuje. Ne vem kje piše da se ob glavni cesti sme parkirati, ob dostopu do hiše pa ne.




Ta prigoda nam je malo začinila analizo ture pri Danici, bistveno pa ne. Preživeli smo krasen dan na kondicijsko in tehnično zahtevni turi. 

Spisal Tomaž







Vrh Brda / Cima Verde, 6.6.2014

Vrh Brda / Cima Verde 2661 m

udeleženci: Marjan G., Tomaž, Marjan Š., Nataša
trajanje: 8 h
višinska razlika: cca 1160 m


Dopustniški petek, končno. Odpravili smo se na goro v senci Montaža, Vrh Brda, z italijanskim imenom Cima Verde. Vrh Brda je 4. najvišji vrh Zahodnih Julijskih Alp in 8. najvišji vrh kompletnih Julijcev.Ker se je tam okoli cca 14 dni nazaj še smučalo, smo računali, da bo v grapi, ki pelje do vrha še sneg.


Cesta na Sello Neveo je kao zaprta, čeprav se po njej vsi vozijo. Ta kao zapora je na odseku kjer so plazovi naredili precejšnjo štalo ograjam na bankinah, ki so na več mestih odtrgane. Na planini Pecol oziroma visoki planoti Montaž so zelo ponosni na lansko 10. etapo Gira, ki je imela cilj prav na planini. Zato je tu več obeležij posvečenih temu dogodku.

V jutranjem hladu smo začeli turo. Proti sedlu smo hodili po travnikih z vmesnimi snežnimi jeziki. Vse polno je bilo mladičev svizcev, staršev ni bilo videti. Verjetno so zavijali čokolado, saj je bil vendarle delovni dan. Po uri 40 smo prišli na sedlo Vrh Strmali / Forca dei Disteis, kjer smo imeli pavzo za malico in za montažo zimske opreme pod Montažem.



Po snežišču se vzpenjamo in prečimo v smeri marikrane poti proti Pipanovi lojtri. Kmalu zagledamo cel trop kozorogovih mladičev, ki nam sledijo v varni razdalji. Za vzpon izberemo bolj levo varianto, ki ima manj prečke zato pa nekaj vmesnega kopnega in prispemo pod našo grapo. Tu vzamemo v roke še drugi cepin. Sneg je super, ravno prav pomrznjen, na senčnih delih skoraj preveč.


Grapa je dolga, vroče je kot v pečici in strmina popusti šele čisto pod vrhom, kamor pridemo po 4 urah. Ker je brezveterje si privoščimo celo uro na vrhu, za martinčkanje in razna modrovanja.

Sestopimo po isti poti, sneg se je med tem kar krepko ojužnil. Pod grapo izberemo desno varjanto, ki gre malo okoli, a je vsa po snegom. To pomeni daljše prečke, kar v južnem snegu ni bilo najbolj prijetno.

Ko smo mimo prepadnih sten, se na gliho spustimo po snežišču in si ogledamo ogromno skalo, ki se je to zimo odlomila in odpeljejala po snežišču. Vožnjo bo tudi še nadaljevala, ko skopni sneg pod njo, ki mu sedaj dela senco.

Oglasili smo se še v planšariji na planini, kjer med drugim prodajajo tudi prav posebno pivo, v steklenicah s količino buteljke. Sledila je analiza krasne ture in potem vožnja domov. Prav lepo nam je uspel tale dopustniški petek.

Spisal Tomaž