Setiče / Freiberg, 30.1.2011

Setiče / Freiberg, 1923 m

udeleženci: Tomaž, Luka, Dule, Paz,  Robert
trajanje: 4h 2min
višinska razlika: cca 1000 m
dolžina: 8,2 km

To nedeljo smo se odpravili v Karavanke. Tomažev načrt je bil osvojiti 1923 m visok avstrijski hrib imenovan Setiče (Freiberg). Po jutranji kavi na bencinskem servisu gorenjske avtoceste v Voklem smo se odpravili čez Ljubelj proti Borovljam kjer smo zavili v smeri vasi Sele.

Avtomobila smo pustili na manjšem parkirišču, se preoblekli in ob pol osmih pot nadaljevali peš. Zaradi precej mrzlega jutra saj je termometer kazal devet stopinj pod ničlo smo se s povečano frekvenco korakov zapodili v breg.

Sonce na jasnem modrem nebu in strma pot sta nam segrela premražene okončine in kmalu smo opravili s prvo polovico poti ter se po slabi uri ustavili pri lovski koči na čaju. Ob koči je na lepi razgledni točki postavljena miza, kraj našega počitka od koder se je krasno videlo osrednji del Karavank Avstrijske Koroške od Grlovca preko Koškega Grintovca, Petrovec, Tomaški vrh do Tolstega vrha.

Odžejani in navdušeni nad razgledi smo se počasi odpravili naprej. Vse je bilo v najlepšem redu, le vreme se je počasi pričelo fižiti. Po dveh urah hoje smo prilomastili na v oblak zavit vrh. Zaradi mraza in vetra smo se na hitrico preoblekli, pomalicali in se odpravili v dolino.

Komaj smo z vrha odnesli pete, že je veter razgnal oblake in od daleč smo lahko zopet gledali z soncem obsijan vrh. Drugače pa nam je na trenutke poledenelo pot v dolino popestril Tomaž s svojimi “plesnimi uložki”. Hja, kaj čmo, spolzka je bla tale, spolzka …

V vasi Sele kjer smo imeli parkirana avtomobila smo se v lokalni gostilni ustavili na zaključnem pivu. Oštirjevo znanje slovenščine nas je spomnilo, da na Koroškem živi precej veliko število slovencev, na toplem pokajeni cigareti dveh kadilcev pa na zlate čase …

Spisal Robi




Kranjska reber, Lepenatka, 23.1.2011

Kranjska reber, 1435 m
Lepenatka, 1425 m


udeleženci: Janez, Paz, Robert, Tomaž, Vasja
trajanje 5h 36min
višinska razlika: 1080 m
dolžina: 16,1 km


Tudi ta vikend smo imeli lepo, sončno vreme. Idealno za v gore. Človek si v gorah dejansko »izprazni glavo«, naužije čistega zraka in pripravi za »probleme« v prihajajočem delovnem tednu. Priznam. Tudi če bi bilo vreme slabo, bi odšel  na sprehod višje od Šmarne gore.


Tomaž  se je odločil za nezahtevno, a malo daljšo turo – Kranjska reber ter Lepenatka. Poleg njega smo udeležbo potrdili še trije. Dejansko nas je bilo pet. Tomaž  že skoraj pol leta skrbi za psa Paza, ki ga je vzel iz pasjega zavetišča. Lepa gesta, ni kaj.

Jutranja kava je bila na kamniški obvoznici – OMV črpalka. Od tam smo nadaljevali pot na izhodiščno točko – prelaz na Črnivcu.  Ko smo se pripeljali na parkirišče, je bilo megleno, pihal je relativno močan veter - burja in kar mrzlo je bilo. Vasja je povedal, da mu termometer v avtomobilu kaže  9 stopinj pod ničlo. Po bregovih je bilo zaznati novo zapadli sneg.

Primerno smo se opremili, zapeli pasove in odkorakali v breg oz. v smeri proti Kranjski rebri. V začetku smo hodili po bregu, ki je bolj spominjal na površino Lune. Na tem območju je v letu 2008 prišlo do večjega vetroloma. Smrekov gozd je moral tukaj biti zelo lep. Ogromno dreves je neurje polomilo. Debla so odpeljana, štori in veje pa  na pobočju trohnijo.

Hitro smo jo mahali navzgor. Predvidevali smo, da ne bomo hodili celo večnost po megli.  Kmalu smo prišli dovolj visoko, da smo se lahko malo razgledali po okolici.  Vrhovi Menine planine so se kazali iz zamegljene doline v smeri Gornjega Gradu. Na vrhu se je obetal lep razgled. Tudi topleje je postajalo – predvsem v zavetrju.

Gozd se je kmalu razredčil in zadnji del poti proti vrhu Kranjske reber smo nadaljevali po planoti.  Na vrhu smo se za trenutek razgledali po čudoviti okolici. Vidljivost je bilo resnično dobra.  Tomaž je razgled zadokumentiral s pomočjo fotoaparata – trenutek ujet v večnost.

Čeprav je bilo sončno in brez oblačkov, je zelo neprijetno pihalo. Z vrha smo se hitro spustili v smeri pastirske koče, ki se nahaja pod Kranjsko reber v smeri Lepenatke. Tam smo si privoščili krajši počitek. Na pravem mestu je ta koča, saj je nudila prijetno zavetrje. V času počitka je do bivaka prišel domačin.  Pojasnil je, da je pastir.

V sezoni  se na tem mestu pasejo krave. Sezona traja od konca maja do sredine septembra. Skrbi za cca 30 krav, kislega mleka pa v tem času ni mogoče dobiti, saj vse mleko popijejo telički. Glede napisov na tej koči je pojasnil, da kratice K.J. pomenijo »KOTNIK JOŽE, pastir, navedena je še letnica rojstva tega pastirja.

Po kratkem počitku smo nadaljevali v smeri sedla Kunšperk in naprej v smeri Lepenatke. Zaradi ožje poti in zapadlega snega je bila pot malo zoprna. Ko smo prišli iz gozda, smo stopili na planoto, po kateri smo prišli na vrh Lepenatke. Razgled je bil fantastičen, skoraj že kičast. Ker sem bil prvič na tem vrhu, so me fascinirale Kamniške Alpe v svoji snežni idili.  V daljavi smo opazili dim Termoelektrarne Šoštanj, pa Menino Planino, itd…

Zaradi močnega vetra smo pomalicali v zavetrju južnega brega in se kmalu odpravili nazaj. Moram priznati, da je bila pot nazaj zelo neprijetna, saj je bila potrebna previdnost pri vsakem koraku – snežni zameti in kložast sneg.



Da smo se izognili ponovnemu  vzponu na Kranjsko reber, smo na sedlu pod Kašno planino zavili levo na gozdno cesto. Po njej smo v snegu hodili v smeri Črnivca, kamor smo prispeli v slabi uri. Pred odhodom v Ljubljano smo si v gostišču privoščili kavo, malo nikotina in premlevali o novih voluharskih podvigih.  Lepa snežna tura. Glave so pripravljene za nov delovni teden.


Spisal Janez

Lajnar, Dravh, Slatnik, Možic, 16.1.2011

Lajnar, 1549 m
Dravh, 1547 m
Slatnik, 1609 m
Možic, 1602 m

udeleženci, Robert, Paz, Tomaž
trajanje: 7h 54min
višinska razlika: cca 1300m


Vremenska napoved je obetala lepo vreme, nevarnost plazov pod 1700 metri je bila prve stopnje in tako smo se podali v Spodnje bohinjske gore, na vrhove okoli Soriške planine. Še v trdi temi smo se odpeljali proti Selški dolini. Predvidena kava na OMV v Škofji Loki je odpadla, ker se pumpa odpre ob 6h, lokalček ob njej pa šele ob 7h.

Odpeljali smo se naprej in na Valu 202 poslušali, ko so se šalili, da letos v Mariboru ni zlata, temveč z blata lisica. Malo pred sedmo smo prišli do izhodišča, Petrovega Brda, ki leži na razvodnici med Jadranskim in Črnim morjem. V jutranjem svitu smo začeli s turo, že takoj na začetku pa smo si pomagali s karto na Garminu, da smo zadeli pravo pot. Z navigacijo smo bili tokrat res opremljeni saj smo poleg Garmina imeli še Šarmina in navigacijo Pr' Mostar.

Prvi del poti gre po SPP, med sopihanjem navkreber pa sva se z Robijem ukvarjala z imenom Sorica. Če pravilno naglasiš je lahko to ženska, ki veliko govori sorry. Malo pred Lovčevim bivakom pri Koucah smo zavili s SPP desno v breg. Sneg je odjuga precej pobrala, le na naši mulatjeri so bili še pomrznjeni ostanki, vsake toliko pa je bila čez pot nagrmadena pomrznjena plazovina. Zaradi tega sva z Robijem nataknila dereze, Paz pa jih ima že serijsko.  

Na greben smo prišli malo pod Lajnarjem kamor pripelje tudi vlečnica Soriškega smučišča. Spustili smo se do sedelca in se vzpeli na Dravh. Tu smo pomalicali nato pa smo se spustili direktno proti Litostrojski koči, na zapoznelo jutranjo kavo. Po kavi smo se po markirani poti vzpeli na Slatnik. Med vzponom je bilo vroče, sneg pa čedalje bolj južen.

Na Slatniku so se spet odprli razgledi na vse strani mi pa smo nadaljevali proti Možicu in spotoma obiskali še dva stranska vrhova in šli mimo ostankov italjanske vojašnice. Tako kot na Lajnarju je tudi na Možicu bunker Alpskega zidu iz Rapalskih časov.

Nazaj grede z Možica smo zavili v smeri proti zahodu in po sledeh v snegu prišli do sedla pod Šavnikom kamor so zavile sledi. Mi smo nadaljevali kar levo navzdol, malo glede na karto, malo pa na pamet in si čez čas z Garminom pomagali da smo našli markirano pot proti Vrhu Bače.

Tu smo se zopet priklopili na SPP in se po njej spet mimo bivaka pri Koucah spustili do Petrovega Brda na zalsuženo pivo. Danes se je Garmin z naloženo karto izkazal za zelo koristno napravo, žal pa sem med čakanjem na pivo uspel izgubiti celotno sled od ture. Kaj čmo, kdor zna, zna.

Spisal Tomaž  


Roblekov dom, 9.1.2011

Roblekov dom na Begunjščici, 1657 m

udeleženci: Tomaž, Paz, Robert
dolžina: 4h 10min
višinska razlika: cca 1000 m
dolžina: 10,9 km


To nedeljo je vodnik Tomaž iz svoje “izletniške malhe privlekel” izlet na Begunjščico. Ob 6.00 h poberem Tomaža ter njegovega zvestega štirinožnega kamerata in že jo mahamo proti bencinskemu servisu na Voklem. Tu si s Tomažem privoščiva jutranjo kavo, Paz pa še eno kitico dremeža.

Po popiti kavi smo se odpeljali naprej do odcepa za Radovljico kjer smo zapustili avtocesto in se usmerili skozi Begunje do gostišča v Dragi.

Pešačiti smo pričeli deset minut čez sedem, še v temi. Prvi del poti je potekal po cesti ob potoku Begunjščica, po približno dvajsetih minutah hoje pa se je pot odcepila levo v breg. Precej visoke temperature za ta letni čas v povezavi z dežjem so botrovale, da smo “ogvantani” v zimsko ppremo hodili po kopnem, o snegu pa ne duha ne sluha.

V slabi uri smo prišli do koče na planoti Planinca, kjer smo si privoščili kratek postanek. Ob srebanju čaja sem kar malo pogrešal Tomaževo hvalisanje svojega z “zlato šeflo” nagrajenega čaja. Hja, verjetno je zatajil skrivnostni recept Šarčeve familije, ali po domače povedano ga je pozabil sladkat.

Pot smo nadaljevali čez Polško planoto ter naprej po snegu do Roblekovega doma na Begunjščici. Ob prihodu na čistino pred domom nas je pričakal precej močan veter in megla.

V domu sva se ob srebanju čaja in medice odločila, da vrh obiščeva drugič ob prijaznejšem vremenu. V dolino smo se spustili po isti poti in malo čez enajsto že bili pri avtomobilu. Obiskali smo še gostišče v Dragi kjer sva z Tomažem predebatirala plan poletnega potepanja po hribih, Paz pa se je repenčil na mimovozeče avtomobile.

Snega je bilo ravno prav, da sem sprobal nove zimske gojzarje, Tomaž pa je preizkusil svoj GPS z naloženimi kartami slovenskih hribov. Družno sva ugotovila, da je bilo oboje vredno nakupa, spila še eno pivo in se odpeljaja proti domu.

Spisal Robi