Kranjska reber, Lepenatka, 23.1.2011

Kranjska reber, 1435 m
Lepenatka, 1425 m


udeleženci: Janez, Paz, Robert, Tomaž, Vasja
trajanje 5h 36min
višinska razlika: 1080 m
dolžina: 16,1 km


Tudi ta vikend smo imeli lepo, sončno vreme. Idealno za v gore. Človek si v gorah dejansko »izprazni glavo«, naužije čistega zraka in pripravi za »probleme« v prihajajočem delovnem tednu. Priznam. Tudi če bi bilo vreme slabo, bi odšel  na sprehod višje od Šmarne gore.


Tomaž  se je odločil za nezahtevno, a malo daljšo turo – Kranjska reber ter Lepenatka. Poleg njega smo udeležbo potrdili še trije. Dejansko nas je bilo pet. Tomaž  že skoraj pol leta skrbi za psa Paza, ki ga je vzel iz pasjega zavetišča. Lepa gesta, ni kaj.

Jutranja kava je bila na kamniški obvoznici – OMV črpalka. Od tam smo nadaljevali pot na izhodiščno točko – prelaz na Črnivcu.  Ko smo se pripeljali na parkirišče, je bilo megleno, pihal je relativno močan veter - burja in kar mrzlo je bilo. Vasja je povedal, da mu termometer v avtomobilu kaže  9 stopinj pod ničlo. Po bregovih je bilo zaznati novo zapadli sneg.

Primerno smo se opremili, zapeli pasove in odkorakali v breg oz. v smeri proti Kranjski rebri. V začetku smo hodili po bregu, ki je bolj spominjal na površino Lune. Na tem območju je v letu 2008 prišlo do večjega vetroloma. Smrekov gozd je moral tukaj biti zelo lep. Ogromno dreves je neurje polomilo. Debla so odpeljana, štori in veje pa  na pobočju trohnijo.

Hitro smo jo mahali navzgor. Predvidevali smo, da ne bomo hodili celo večnost po megli.  Kmalu smo prišli dovolj visoko, da smo se lahko malo razgledali po okolici.  Vrhovi Menine planine so se kazali iz zamegljene doline v smeri Gornjega Gradu. Na vrhu se je obetal lep razgled. Tudi topleje je postajalo – predvsem v zavetrju.

Gozd se je kmalu razredčil in zadnji del poti proti vrhu Kranjske reber smo nadaljevali po planoti.  Na vrhu smo se za trenutek razgledali po čudoviti okolici. Vidljivost je bilo resnično dobra.  Tomaž je razgled zadokumentiral s pomočjo fotoaparata – trenutek ujet v večnost.

Čeprav je bilo sončno in brez oblačkov, je zelo neprijetno pihalo. Z vrha smo se hitro spustili v smeri pastirske koče, ki se nahaja pod Kranjsko reber v smeri Lepenatke. Tam smo si privoščili krajši počitek. Na pravem mestu je ta koča, saj je nudila prijetno zavetrje. V času počitka je do bivaka prišel domačin.  Pojasnil je, da je pastir.

V sezoni  se na tem mestu pasejo krave. Sezona traja od konca maja do sredine septembra. Skrbi za cca 30 krav, kislega mleka pa v tem času ni mogoče dobiti, saj vse mleko popijejo telički. Glede napisov na tej koči je pojasnil, da kratice K.J. pomenijo »KOTNIK JOŽE, pastir, navedena je še letnica rojstva tega pastirja.

Po kratkem počitku smo nadaljevali v smeri sedla Kunšperk in naprej v smeri Lepenatke. Zaradi ožje poti in zapadlega snega je bila pot malo zoprna. Ko smo prišli iz gozda, smo stopili na planoto, po kateri smo prišli na vrh Lepenatke. Razgled je bil fantastičen, skoraj že kičast. Ker sem bil prvič na tem vrhu, so me fascinirale Kamniške Alpe v svoji snežni idili.  V daljavi smo opazili dim Termoelektrarne Šoštanj, pa Menino Planino, itd…

Zaradi močnega vetra smo pomalicali v zavetrju južnega brega in se kmalu odpravili nazaj. Moram priznati, da je bila pot nazaj zelo neprijetna, saj je bila potrebna previdnost pri vsakem koraku – snežni zameti in kložast sneg.



Da smo se izognili ponovnemu  vzponu na Kranjsko reber, smo na sedlu pod Kašno planino zavili levo na gozdno cesto. Po njej smo v snegu hodili v smeri Črnivca, kamor smo prispeli v slabi uri. Pred odhodom v Ljubljano smo si v gostišču privoščili kavo, malo nikotina in premlevali o novih voluharskih podvigih.  Lepa snežna tura. Glave so pripravljene za nov delovni teden.


Spisal Janez

Ni komentarjev:

Objava komentarja