Blegoš, Koprivnik, 24.4.2005

Blegoš 1562 m, Koča na Blegošu 1391 m in Koprivnik 1393 m

Udeleženci: Robi, Dule, Lussy, Šaro
Trajanje: 4h
Višinska razlika cca 960 m

Tale potopis bi moral pisati Dule, pa se kar ne da prepričati v pisanje, pametuje pa zelo rad.

Torej, bila je nedelja, napoved pa sončno in toplo. V resnici pa je bilo nekoliko drugače. Zjutraj ko smo ze zbrali je še kazalo da bo lep dan, ko pa smo se peljali proti Škofji Loki pa se je vreme že počasi slabšalo. Ko smo prišli do Gorenje Žetine je bil vrh Blegoša že skrit v oblaku. Parkirali smo pri kmečkem turizmu in se podali na pot.

Prvih 150 višinskih metrov do sedla Črni kal gre pot po cesti, najprej po asfaltu in potem po makadamu. Črni kal (1103 m) je križišče 6 cest (ena je bolj kolovoz), te ceste pa izvirajo s konca 30. let. Bile so namreč infrastruktura za gradnjo in oskrbovanje Rupnikove linije, ki so jo gradili na jugoslovanski strani Rapalske meje v letih pred 2. svetovno vojno.

Od vsem izobilju možnih cest smo mi izbrali planinsko pot, ki vodi na vrh Blegoša. Že kmalu, po približno 100 višinskih metrih sem vedel da tokrat ne bo moj dan. Ponočevanje prejšnjega dne se je precej poznalo in komaj sem lezel navkreber. Dneva pravzaprav ni imel nihče, zaradi sončne in tople napovedi sta bila Robi in Dule brez kap in rokavic, Dule je imel sabo celo kratke hlače, jasno hribi so kot plaža, čudno da ni imel še brisače čez ramo in natikačev.

Namesto sonca in toplote pa je bila megla in mrzel veter. Na vrhu Blegoša je bil še sneg, vidljivost slabih 20 m, nobenega planinca razen nas, brilo pa je tako da smo se nemudoma pobrali proti koči na Blegošu. Tu smo se okrepčali s čajem, “blegoško rožco” in čipsom. Malo smo popametovali in nadaljevali s potjo. Najprej spust po poti do ceste, potem pa po cesti, eni od tistih šestih, nazaj na Črni kal.

Na Črnem Kalu smo zavili levo na kolovoz proti naselju Martinj Vrh. Od kolovoza se kmalu odcepi pot proti Koprivniku našemu naslednjemu cilju. Prej kot v uri kot je markirano smo prisopihali na vrh in bili pred dilemo. Nadaljevati turo ali jo prekiniti. Planiran je bil namreč se obisk Mladega in Starega vrha.

A že je rahlo deževalo in odločili smo se za povratek proti Žetini. Tu smo se ustavili še na kmečkem turizmu, na čaju, “rožcah” in krofu. Turo pa bo definitivno treba ponoviti v polnem obsegu, a v lepšem vremenu. In z Duletovim potopisom.



Spisal Šaro




Vrtaški vrh, 3.4.2005

Vrtaška planina 1462 m, Vrtaški vrh 1899 m, Vrtaško Sleme 2077 m

udeleženi: Šaro, Lussy, Robi M.

trajanje: 8h 22
min
višinska razlika: cca 1800 m


Po razmiroma dolgem hribovskem mrtvilu smo se končno zopet spravili v pogon. Tokratno turo smo pričeli že ob 5.30h, ko me je Šaro zbezal iz toplega varnega stanovanja. Na poti do Mojstrane smo se ustavili na Petrolovem bencinskem servisu gorenjske avtoceste, kjer sva z Šarotom ob srebanju kave “obglodala pezdeta“ Sojerja (“tud jest bi šou z vami, tud jest bi hodu u hribe“ citiram Solerja).

“Clio-ta 1.4, 16v, havba se zapira“ smo pustili v Mojstrani (665 m nadmorske višine), se “pregvantali“ v gorniško opravo in se podali v breg.

Obetal se je krasen sončen dan in temu primerna spomladanska, visokogorska tura. Sojer, lahko ti je žal!

Do Vrtaške planine je bila pot kopna, vendar strma za popiz.... Če med potjo je par prelepih razglednih točk z katerih se lepo vidijo Rjavina, Cmir in Triglav, vsi trije visoki preko 2000 m.

Po uri in petinštiridesetih minutah borbe z strmino smo vsi zadihani prilomastili do planšarije na Vrtaški planini. Z Lussy vred smo se strinjali, da je čas za kratko pavzo.

Pot proti Vrtaškemu vrhu je bila bolj položna in prekrita z snegom. Zaradi soraznerno zgodnje ure (med 9.20 do 10.20h) je bila podlaga še trda, tako, da je bila hoja navkreber prijetna.

Na Vrtaškem vrhu sva se ločila, Šarotu je precej moči pobral ravnokar preboleli prehlad, zategadel se je odločil sestopiti, sam pa sem nadaljeval pot na Vrtaško Sleme. Domenila sva se, da se dobiva na planšariji na Vrtaški planini.

Po cca 200 višinskh metrov spusta je sledilo 400 m vzpona. Navkljub močnemu soncu je bila snežna podlaga še vedno precej trda, ponekod tudi poledenela, kar je narekovalo uporabo cepina in desetzobih derez.

Glede na to, da so planinske dereze še vedno nekje v trgovini, je pot na vrh vzela malo več časa, saj je bilo potrebno za vsak korak v sneg narediti oporo za gojzar. Približno štiri metre pod vrhom pa je bil sneg spihan tako, da je bila podlaga preveč ledena za mojo gorniško opremljenost in pametneje se je bilo obrniti, kot pa zaradi pomanjklive opreme (nujne za tako turo) zgrmeti v dolino.

Pot nazj je vodila preko Vrtaškega vrha, do koder je bila snežna podlaga še pomrznjena, od tu naprej do Vrtaške planine pa se je zaradi odjuge že vdiralo do kolen, pa tudi utrujenost je naredila svoje. Skratka moja avantura na Vrtaško Sleme in nazaj do planšarije na Vrtaški planini je trajala dobri dve uri in pol.

Ob snidenju na planšariji, Šarotovem “mau doug si hodu“, Lussy-inem pasjem pozdravu smo se odločilo, da se spustimo v dolino po lovski poti mimo slapa Peričnik.

Na poti do slapa smo zašli, tako da se je bilo potrebno vrniti cca dva kilometra nazaj. Šaro je modro ugotovil, da so lovske poti dobile naziv za tegadel ker moras biti stalno na preži (da ne zaideš). Malo nad slapom smo naleteli na vodo v kateri se je Lussy namočila, midva z Šarotom pa osvežila.

Po brezpotju (beri po posluhu), sva prilomastila do vrha slapa Peričnik, vendar z vrha nisva videla prav veliko. Ob spustu do vznožja slapa pa se odpre krasen pogled na spodnji Peričnik in Šaro si je zopet dal duška, ter brezglavo bezljal pod slapom z fotoaparatom v rokah.

Zadnji dokaj nezanimiv del poti je potekal po makadamski cesti (cca 4 km), na pričetek naše pešpoti do avtomobila.

Spisal Robi