Kotel 1.174 m,
Mlečni rob 1.094 m,
Luken 1.146 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Marjan, Miriam, Stojan, Melita, Marko, Sabina, Meta, Klavdija, Tomaž, Jasna, Igor, Matjaž, Primož
trajanje: 5 h 15 min
višinska razlika: 960 m
dolžina: 13,4 km
Meti prileti v naročje zanimivo vabilo in takoj se ogreje za eksotiko nad Baško grapo. Ture se vnaprej zelo veseli in ogreje še mene. Baški konec je nekoliko od rok in sami se ne bova odpravili tja. Vprašanje le je, ali se bo za naju ogrel Primož.
S skupnimi močmi ga prepričava – Primož, hvala! – in tako se že zgodaj zjutraj sredi same moške družbe sprašujeva, ali bova lahko dohajali prekaljene gamse. Pridruži se še ženska polovica, same znane, prekaljene gamsovke in vse po vrsti planinske prebežnice od Matice.
Uvodna kava v Idriji zbistri misli in telo, do Temljin sem ravno prav ogreta za raziskovanje. Skromne objave na spletu so strnjene v 'nepoznano - strmo - neobljudeno - opuščeno – razgledno'.
Pričakovala sem, da bomo rinili navzgor po strmem, zaraščenem pobočju in iskali najboljše prehode na vrh med podrtim drevjem, v najboljšem primeru pa zadeli opuščeno, zaraščeno in izginjajočo stezico.
Namesto tega polovico vzpona cikcakamo po kolovozu, nato pa ob krepkih možicih nadaljujemo naprej na stezo in stezico ter zagrizemo v strmo južno pobočje, prav tam, kjer se mi je zaradi gostih plastnic zdelo najmanj primerno za skupino.
Na srečo je suho in tla se ne udrejo pod številnimi stopinjami, sicer bi končali nekaj sto metrov niže. Zadnji del vzpona je brezpoten, od zgoraj dol bi le s srečo našli pravi grebenček, s katerega se odmota stezica. Hecamo se, da je štirinajst ljudi naredilo dobro sled v listju.
Na razpotegnjenem travnatem vrhu, na katerega stopijo le redki, se v bleščečem, toplem soncu prepustim razgledom in vtisom. Z veseljem in hvaležnostjo vsrkavam vso lepoto pred in za mano, ves mir in sonce in energijo, in v trenutku sem zvrhano polna vsega lepega.
Tak mali pikec, pa tako bogata ponudba! Kako lepo mora biti tu spomladi, ko med bunkami bujne trave cvetijo perunike! Rašičani so hitri, prej kot se razgledam, razkomotim in začnem jesti, že spakirajo in se pripravijo za skupinsko sliko.
Kaj pa administracija, se bomo vendar vpisali, ne? Z velikim zadovoljstvom vpišem vseh štirinajst prvič- in najbrž zadnjič pristopnikov.Nadaljevanje je bolj ali manj po grebenu.
Zemljevid kaže razpotegnjene plastnice proti severu z mnogimi vmesnimi vršiči, torej bomo od Škrbine zložno in ležerno vijugali gor in dol.
Pa kaj še! Vmes se postavi prepadni Mlečni rob, na katerega splezamo gor in po prstkih prav previdno dol.
Do Lukna hodimo večinoma po stezi/stezici/stezičici. Bolj kot je pobočje strmo, tanjša je steza, bolj previden je vsak korak. Kakšna ležernost neki, pogled na strmo pobočje in strme senožeti z drsečo suho travo neprijetno namiguje na bližnjico v dolino.
Od Škrbine gor nejeverno opazujemo 'živo mejo' iz bukev, česa takega še nisem videla. Kmetje so zavarovali prepadne zahodne strmine tako, da so posadili bukve namesto kolov in mednje napeljali bodečo žico. Bukve so visoke, razvejane, čvrste in pogled na alejo je neverjeten.
Na poti od Kotla proti Luknu nas tu in tam vodijo Knafelčeve markacije. ??? Na Kotlu je uradna skrinjica z uradno planinsko vpisno knjigo. Kdo ve za to? Pot namreč ni v katastru poti PZS-ja. Menda sta nekoč na vrh vodili tudi markirani poti od Grahovega in Temljin, a je domačin-zanesenjak umrl in sta obe opuščeni. Niti ti dve poti nista v katastru.
Na Luken se povzpnemo, ravno ko v dolini zvoni poldne. Zadnji vrh, pa je šele dvanajst? Seveda, to je Rašica-ekspres! Vrh je gozdnat, skozi gole veje se kažejo od blizu Peči in planine. Hitro pomalicamo, zdaj že vem, da moram pohiteti.
Za nosom se spustimo do steze in levo dol na kolovoz proti Temljinski planini in Škrbini. Za spremembo je prav prijetno hoditi po ravni, široki poti namesto po izpostavljenem pobočju. Idila ne traja prav dolgo, samo do 'markacij' (čelada, derezice, plastenka) na Škrbini.
Nekdo je šparal noge in je gor grede pustil del opreme pod bukvijo. Še dobro, da je ni kdo ukradel, ko se toliko ljudi mota tu gori, haha! Moja mladina bi bila presrečna, če bi moje vsaj 35 let stare štirizobe derezice izginile, ker jih jaz očitno še ne bom upokojila.
Krenemo proti Osojam, steza se spremeni v stezico in stezičico nad strmino, posuta je z listjem in vejami, spet pazimo na vsak korak. Po žledolomu so gozd na tej strani močno zredčili, naletimo na stroj in jeklenice za spust debel.
Pa na zanimive ostanke treh zgradb iz skrilastih kamnov brez cementa, vsaka stoji na svojem robu grebena pod stezo, s po tremi velikimi prazninami za vrata, ki gledajo na Temljine, sotesko in proti Pečem.
Ne morejo biti staja za živali, a jim ne najdemo pomena za ljudi. Opazovalnice na fronti? Med sestopom v strmih pobočjih Lisca in Gradnika ugledamo hiške, ki se belijo sredi gozda – še kdo tam živi, brez dostopa po cesti? Resno?
Na povratku v vas nas ustavi prijazna gospa in se pozanima s katerega društva smo. Ko izve, da smo iz Rašice razloži, da z možem redno prebirata Voluharske potopise.
Ob dveh, sredi belega dneva, smo že pri avtih. Naredili smo dva balončka, pravzaprav špico za novoletno jelko. Neverjetno, pet ur in pol, točno po Primoževem planu, se vidi, da so Rašičani hitri in disciplinirani.
Ob pol štirih se že mastimo z ogromnimi porcijami postrvi in picami, vsega je odločno preveč, a na koncu s skupnimi močmi vse zmažemo … Seveda, ko smo se pa namatrali, najprej na turi, potem pa še ob navijanju za Žana.
Med Primoževo slalomsko vožnjo po vijugasti baški cesti s prefinjeno žensko taktiko pomagamo tekmovalcem do solidnih rezultatov, Žanu pa do zmage na prestižnem veleslalomu v Adelbodnu.
Anamarija naše pomoči ne potrebuje, je dobra sama od sebe, fantje skakalci pa se ne odrežejo tako dobro, kot jim kaže. Za navijanje nam na žalost zmanjka časa, v Ljubljano se kljub dolgi vožnji vrnemo, ko je še svetlo.
Tura je ena redkih rašiških, ki ni 'prezgodaj-predaleč-predolga-previsoka-prezahtevna-prenaporna'. Seveda, domače loge in gaje so že dodobra raziskali in je treba daleč, da se najde še kaj novega in primerno težkega za gamse. Škoda, z veseljem bi šla še kdaj zraven.
S turo sem zelo zadovoljna. Kotel je pravi Žmitkov špic - velikokrat viden, a vedno neopažen in spregledan, prav tako ves greben. Kot zelo redka obiskovalka se počutim kot izbranka in zelo uživam.
Orientacija začuda ni težavna, edina zanka je bolj na začetku, proti koncu kolovoza. Je pa tura zahtevna in nevarna zaradi izpostavljenih in komaj uhojenih stezic, zasutih z listjem in vejami, tako da me marsikje stiska pri srcu ob misli na zdrs.
Nikakor ni primerna za hojo v mokrem. Zaradi nepoznanosti, odmaknjenosti, samotnosti, brezpotnosti in razglednosti je odlična in pravi skriti cukrček!
Spisala Jasna
Pričakovala sem, da bomo rinili navzgor po strmem, zaraščenem pobočju in iskali najboljše prehode na vrh med podrtim drevjem, v najboljšem primeru pa zadeli opuščeno, zaraščeno in izginjajočo stezico.
Namesto tega polovico vzpona cikcakamo po kolovozu, nato pa ob krepkih možicih nadaljujemo naprej na stezo in stezico ter zagrizemo v strmo južno pobočje, prav tam, kjer se mi je zaradi gostih plastnic zdelo najmanj primerno za skupino.
Tak mali pikec, pa tako bogata ponudba! Kako lepo mora biti tu spomladi, ko med bunkami bujne trave cvetijo perunike! Rašičani so hitri, prej kot se razgledam, razkomotim in začnem jesti, že spakirajo in se pripravijo za skupinsko sliko.
Pa kaj še! Vmes se postavi prepadni Mlečni rob, na katerega splezamo gor in po prstkih prav previdno dol.
Od Škrbine gor nejeverno opazujemo 'živo mejo' iz bukev, česa takega še nisem videla. Kmetje so zavarovali prepadne zahodne strmine tako, da so posadili bukve namesto kolov in mednje napeljali bodečo žico. Bukve so visoke, razvejane, čvrste in pogled na alejo je neverjeten. 
Na Luken se povzpnemo, ravno ko v dolini zvoni poldne. Zadnji vrh, pa je šele dvanajst? Seveda, to je Rašica-ekspres! Vrh je gozdnat, skozi gole veje se kažejo od blizu Peči in planine. Hitro pomalicamo, zdaj že vem, da moram pohiteti.
Za nosom se spustimo do steze in levo dol na kolovoz proti Temljinski planini in Škrbini. Za spremembo je prav prijetno hoditi po ravni, široki poti namesto po izpostavljenem pobočju. Idila ne traja prav dolgo, samo do 'markacij' (čelada, derezice, plastenka) na Škrbini.
Nekdo je šparal noge in je gor grede pustil del opreme pod bukvijo. Še dobro, da je ni kdo ukradel, ko se toliko ljudi mota tu gori, haha! Moja mladina bi bila presrečna, če bi moje vsaj 35 let stare štirizobe derezice izginile, ker jih jaz očitno še ne bom upokojila. 
Med Primoževo slalomsko vožnjo po vijugasti baški cesti s prefinjeno žensko taktiko pomagamo tekmovalcem do solidnih rezultatov, Žanu pa do zmage na prestižnem veleslalomu v Adelbodnu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar