Kalški greben, 19.1.2020

Kalški greben 2.224 m

udeleženci: Stojan, Klavdija, Antonija, Urška, Igor, Janez
trajanje: 8 h
višinska razlika 1.730 m
dolžina: 17,3 km

Tretjo januarsko nedeljo smo se namenili na Kalški greben. Ob napovedani uri smo se zbrali in bili presenečeni, ker vodnika ni bilo.  Sredi noči je namreč poslal sporočilo, da ne more na pot zaradi viroze. Staknili smo glave in določili nadomestnega vodjo, dva voznika, fotografa in zapisnikarja.

V dveh avtomobilih se nas je šest odpeljalo proti Preddvoru in naprej po dolini Kokre mimo istoimenskega kraja do naslednjega mostička in zaselka Podlebelca. Tu smo parkirali. Za mostičkom je bil smerokaz: Kalški greben, 4 ure 10 minut.


Prejšnji dan so vremenoslovci obljubljali sneženje, a se to ni zgodilo. Zato smo krplje pustili v avtomobilih. Vzeli smo le dereze in cepin in krenili po asfaltni cesti med hišami strmo navzgor. Asfalta je bilo takoj za hišami konec.

Prišli smo na grebensko gozdno vlako, ki je namenjena tudi spravilu lesa. Toda če upoštevamo, koliko podrtih dreves smo se morali izogibati in preskakovati, je za ta namen že dolgo niso uporabili. Sicer je trasa ravna, z  zmerno strmino po grebenu.


Na poti se izmenjuje smrekov in bukov gozd, prečili smo makadamsko in asfaltno cesto. Na višini okrog 850 m nas je presenetila ponvno lepa široka asfaltna cesta, po kateri bi se lahko pripeljali tudi mi. Naš vodnik bi nas gotovo pripeljal na to izhodišče, seveda če ne bi zbolel.



Kasneje smo ugotovili, da cesta pride prav iz vasi Kokra do planine Roblek 906m. Od tod pa je pot zelo strma, vse dokler nismo prišli na široko gozdno traktorsko cesto, ki pripelje s planine. Prišli smo do zatrepa, kjer je stal traktor, na katerega je delavec nalagal hlode.

Ustavili smo se in ob požirku pijače opazovali spretnega traktorista. Kot bi vžigalice zlagal v škatlico! Nadaljevali smo po stezi, ki je strmo vijugala po gozdu, dokler nismo prišli do širokega melišča. Prečili smo ga najprej desno, potem še levo ter se napotili v ozek žleb.

Gozd je bil za nami, spremljalo nas je borovo rušje in nas oviralo predvsem zaradi cepinov v nahrbtniku. Steza je bila kamnita, pojavljali so se ostanki starega snega, ki se je spremenil v živ led, pokrit s puhlicami preko noči zapadlega novega snega.

Ponekod je sicer drselo, vendar to v žlebu ni predstavljalo nevarnosti. Ko smo prihajali višje, je bilo tudi  več snega. Prišli smo na planino Dolga njiva, 1688 m visoko, ki je pa že nudila pravo zimsko podobo. Tu je bil tudi najhladnejši del naše poti, saj je veter občutek mraza še povečal.

Ustavili smo se za okrepčilo in nadeli dereze. Potem pa še strmo navzgor do sedla Škrbina, 1870 m, kjer je razcep za Vrh Koreno, 1999 m desno in dalje proti Krvavcu, levo pa proti našemu cilju. Nekaj minut naprej je nov razcep za Cojzovo kočo in Kalški greben.

Odprl se je lep razgled na vse strani. Iz snega so štrleli le posamezni borovci. Sneg je bil pomrznjen, ravno pravšnji za hojo z derezami. Na poti so bile vidne tudi zelo globoke udrtine med s snegom pokritimi borovci, ki so nastale pri hoji v mehkem snegu.

Hodili smo ob grebenu, zato so se drug za drugim prikazovali vrhovi, za katere smo mislili, da so naš cilj. Ko smo dosegli enega, se je odprl naslednji in spet naslednji, dokler nismo prišli na višino, ko je bil pred nami le še en vrh.





V tem delu smo se nekajkrat morali sprijazniti s hojo, malo gori malo doli, do zadnjega vzpona na vrhnji greben, kjer smo palice zamenjali s cepinom in po štirih urah in 10 minutah dosegli vrh Kalškega grebena na 2224 m.




Vreme je bilo jasno, videlo se je daleč, le višji vrhovi, Grintovec, Kočna, Skuta, niso sneli kape. Velika planina in Krvavec sta bila gola, kar za januar res ni običajno. Ura je bila poldne, zato smo si privoščili kosilo iz nahrbtnika.




Vračali smo se po isti poti, le s to razliko, da smo dereze sneli precej nižje, kot smo si jih nadeli. Spust je trajal tri ure, tura pa skupaj pa osem ur. Analizo smo napravili v gostišču „Pri jezeru“ v Preddvoru.

Spisal: Janez

Ni komentarjev:

Objava komentarja