Lungauer Kalkspitze, 1.2.2020

Lungauer Kalkspitze 2.471 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Gašper, Marjan, Srečko, Sandi, Klavdija, Marko, Stojan, Nevenka, Antonija, Urška, Tomaž
trajanje: 10 h 40 min
višinska razlika: cca 1.350 m
dolžina: 24,3 km

Kljub nekaj odpovedih gripe se nas je 13 gornikov ob 5:00 zbralo na izhodišču v Šentvidu in po postanku na jutranji kavi na radovljiški OMV-jki smuknili skozi karavanški predor v celovško dolino.

Na avtocesti proti Salzburgu smo pred turaherškim predorom skrenili proti naselju Weißpriach in se na koncu doline in koncu poti pred zapornico ustavili na parkirišču.

Nadeli smo si popolno zimsko gorniško opremo in v snegu po ledenem kolovozu peš nadaljevali pot po dolini navzgor. Pri naslednjem parkirišču, ki je poleti precej obljudeno, smo krenili v vzhodno dolino masiva in iskali prehod za nadaljevanje vzpona.

Pri tem nas je prestregel lokalni rejec damjakov in nas prepričal, da velja neka uredba in ne moremo nadaljevali poti. Verjeli smo mu na besedo in se preusmerili na zahodni pristop na vrh.

Nadaljevali smo mimo lepih koč in planin, ki so bile poleti leto obiskane, mi pa smo koračili po zmrznjenem snegu in uživali v prelepi zimski idili.

Ko je pri krmilnici divjadi zmanjkalo še uhojene poti, smo si nadeli krplje in se počasi vzpenjali proti Oberhüettensee.

Po dveh urah hoje in komaj 500 metrih nadmorske višine se je pred nami odprl pogled na Lungauer Kalkspitze, ki je bi eden od naših dveh potencialnih ciljev.

Vodnik se ni prav nič obiral, skrenil z lepe poti proti jezeru in se usmeril pod greben našega vrha.

Najprej nas je čakalo naporno vzpenjanje s krlji po strmem snegu, nato smo se preobuli v dereze in nadaljevali v snežno-kopenski kombinaciji ter z derezami preplezali krajši skok.

Odprla se nam je strma pot proti vrhu, kjer smo krmaril med skalnim meliščem ali snegom.

Naklonina je pred vrhom spet pokazala zobe in po prav zoprnih skalnih ploščah, posutih z meliščnim peskom , smo ob treh popoldne dosegli križ na 2.471 visokem vrhu. Sonce je bilo sicer še visoko, vendar pa je senca v dolini že nakazovala pozno uro.

Pri sestopu smo poiskali nekaj snežnih sestopov, tako da smo se izognili neugodnim skalnim ploščam. Ko se je strmina malo ublažila smo še bolj pogumno sestopali v dolino.

Prehiteli smo senco, ki  nam bi lahko zaskorila sneg in otežila sestop do doline. Tam smo se preobuli iz derez v krplje in odbrzeli po poti pristopa.

Tekmovali smo z nočjo, na srečo pa so se prilazale zvezde in nam osvetlile pot nazaj. Pri avtomobili smo si oddahnili in se spakirali za pot domov.

Ob sedmih zvečer in po 24 prehojenih snežnih kilometrih smo v jasni zimski noči zaključili naše skoraj enajst urno zimsko alpinistično potepanje. Bilo je lepo.

Spisal Boštjan




Ni komentarjev:

Objavite komentar