PD Rašica
udeleženci: Ruža, Špela, Galena, Katja, Nadja, Boris, Teja, Božo, Meta, Igor, Marjana, Ana, Leonida, Lili, Lili, Boris, Janja, Ksenija, Damjana, Marko, Mihajlo, Dragica, Maja, Jože, Vida, Rok, Marjeta, Irena, Bojan, Irena, robi, Katarina, Mihela, Andreja, Sašo, Sabina, Nevenka, Patricija, Ana, Irena, Dušan, Tomaž, Breda, Meta, Stane, Srečo, Majda, Primož, Boris
trajanje: 7 h 10 min
višinska razlika: 360 m
dolžina: 16 km
Pot sedmih slapov velja za najlepšo pohodniško pot v Istri. Gre za krožno pot, ki se začne in konča v Buzetu. V večjem delu pot po soteskah rek Mirne in Drage, v katerih je voda ustvarila jezera, brzice in slapove
Območje Buzetskega kanjona predstavlja apnenčasti kraški rob z visokimi in prepadnimi stenami, ki geomorfološko povezuje zaliv Trsta in Kvarnerja. Ob sedmih zjutraj smo se z avtobusom odpeljali iz Ljubljane.
Ura odhoda je tokrat povzročila zmedo, saj je kar nekaj udeležencev zmotno mislilo, da je odhod ob osmih. Tako je manjkalo kar 7 udeležecev, kar se še ni zgodilo. Škoda, kajti za lep izlet niso bili prikrajšani le manjkajoči, temveč tudi tisti s čakalne vrste.
Po kavi na Ravbarkomandi smo se zapeljali do Buzeta in parkirali med buzetsko pivovarno in istrskim vodovodom. Pot se začne po ravnini ob reki Mirni, ki je tu spremenjena v kanal v katerem so žabe imele svoj koncert.
Na koncu ravnine smo vstopili v Buzetski kanjon. Tabla na vstopu obvešča, da je kanjonu tudi športno plezališče. V sedmih sektorjih je skupno več kot 140 športno-plezalnih smeri, dolžine 10-30 m ter težavnosti med 4c in 8c.
V nadaljevanju smo zavili v sotesko Drage. V kanjonu so prvi štirje slapovi. Najprej obiščemo prve tri slapove, Zagon, Bačva in Vela Peć. Pot je slikovita, predvsem v vzpon iz soteske Drage mimo visokih previsnih sten, kjer je eden od sektorjev plezališča.
Preden smo povsem zapustili sotesko Drage smo skočili še do zadnjega slapu v njej, Mala Peć. Slap je manjši, višine 7 m, pod njim pa je lep velik tolmun, nad njim pa visoka previsna stena. Tu smo se ustavili za pavzo,
Nadaljevali smo blizu vasi Selce in po travnikih in mimo sadovnjakov in opuščenih hiš pridemo do zanimivega Napoleonovega mostu. Napoleonovih mostov je sicer pri nas in okoli kar precej in zaokroži šala, da je Napoleon Bonaparte ustvaril več mostov kot Marjan Pipenbaher.
Skozi vasico Kuhari se spustimo do skoraj opuščene vasice Kotli. Tu je glavna pavza in na srečo je v vasici lokal s pijačo, idilična konoba Kotlič ob tolmunčkih Mirne pa je žal zaprta. Tu je tudi 5. slap, ki ima isto ime kot vasica.
Po pavzi se spustimo po poti ob reki Mirni in obiščemo še preostala slapova, Zelenščak in Grjok. Pri slednjem naredimo gasilsko fotografijo.
Čaka nas še troje prečenj reke Mirne. Eni po kamnih, eni bosi po vodi, eni malo po svoje smo opravili vsa tri prečenja in po nasprotnem bregu kot zjutraj, levem bregu kanala Mirne zaključili čudovit izlet.
Fotografije Tomaž
Fotografije Leonida
Relive
Ni komentarjev:
Objavite komentar