Aignerhöhe in Permuthwand, 18.1.2014

Aignerhöhe 2105 m,
Permuthwand 2479 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci:  Boštjan, Janez, Robert D., Srečko, Marjan, Mitja, Robert M., Nevenka, Tomaž, Katja, Slavko, Peter, Irena, Brane, Primož
trajanje: 4h 30 min
višinska razlika: cca 780 m  pešci, cca 1000 m smučarji

Prva letošnja tura gorniške skupine nas je vodila v pogorje Radstädterskih Nizkih Tur, na Aignerhohe, 2105 m, in bližnji 2167 m visoki Gebreinspitze. Gora je primerna tudi za turne smučarje, zato se nas je v Šentvidu zbralo kar 15 udeležencev.

Vremenska napoved je na širšem področju obetala deževje, prav tod pa pas suhega vremena. Z dvema kombijema smo se v dežju vozili skozi Karavanški predor mimo Beljaka in Spittala. Za predorom Katschberg smo zapustili avtocesto in se po lokalni cesti pripeljali do izhodišča Wind, ki je prav nad vhodom v Turski predor.

Pripravili smo se na pohod in tukaj so turni smučarji, bili so štirje, šli po svoje. Mi pa smo se začeli vzpenjati po zasneženi in od smuči zglajeni gorski cesti do planine Aigner na višini 1700 m, od tod pa po stezi, kjer se je sneg vse bolj udiral. Že na začetku je velika strmina in prvi v koloni porabijo v takih pogojih kar dosti moči za napredovanje.

Dva iz četice, ki sta imela s seboj krplje, sta si jih nadela na noge in si zelo olajšala hojo. Ostalim pa se je sneg še vedno močno udiral. Po krajšem počitku za okrepčilo, približno 200 m pod vrhom, smo nadaljevali po odprtem terenu in po sledeh, ki so jih naredili turni smučarji. Megla je bila vse gostejša, orientacija vse slabša, le smučarske sledi so nas vodile v pravo smer.

Po dveh urah in pol smo prišli na vrh, vendar smo porabili kar nekaj časa, da smo s pomočjo karte in višinomera ugotovili, da je to res vrh Aignerhoha. Nameravali smo se vzpeti še na sosednji vrh, Gebreinspitze, 2167 m, vendar je bila megla pregosta. Vrha nismo  mogli videti, pa tudi poti ni bilo mogoče določiti, kaj šele oceniti, zato smo ta vspon opustili.

Počitek smo izkoristili za okrepčilo, razgleda ni bilo, zato smo kmalu začeli sestopati. Nekateri so se povsem držali poti, po kateri smo prišli, drugi so krenili direktno in se bolj ali manj ugrezali vse do planine Aigner, kjer sta tudi onadva s krplji snela svoje pripomočke. Naprej je bila hoja prijetna in hitra.

Dan se je prevesil že v drugo polovico, ko smo srečali kar nekaj večjih smučarskih skupin, ki so se šele vzpenjale. Le kam so bili namenjeni?  Za povratek smo porabili uro in pol. Kmalu za nami so prišli naši turni smučarji, ki so si za cilj izbrali vrh Permuthwand (2479 m). Analiza ture je bila pri Gorencu v Kranju.

Spisal Janez


 


Rzenik in Konj po Martinj stezi, 9.1.2014

Planina Dol 1308 m,
Planina Rzenik 1654 m,
Rzenik 1833 m,
Konj 1803 m,
Presedljaj 1614 m,

udeleženci: Robert, Marjan Š. Marjan G.,  Slavko, Maks, Janez, Sašo
trajanje: cca  7 h
višinska razlika: cca 1450 m


Prva letošnja tura nas je vodila v gore nad Kamniško Bistrico in sicer na Rzenik in Konj. Po napornih praznikih je bilo potrebno poskrbeti za pravo mero gibanja v primernem vremenu, zato smo nekateri 'špricali' službo in se na turo odpravili v četrtek.

Zbrali smo se ob 6:30 pri restavraciji Kaval in se dvema avtomobiloma odpeljali do Kopišč, vasice malo naprej od spodnje postaje žičnice na Veliko planino. Parkirali smo na primernem mestu ob glavni cesti. Žal se Tomaž zaradi slabega počutja ture ni mogel udeležiti, smo mu pa prihranili krof z upanjem, da ga bo lahko izkoristil še za kaj drugega, kot za zabijanje žebljev.

S parkirišča smo se odpravili po kolovozu in se po dobre pol ure usmerili na lovsko pot. Za vzpon smo namreč izbrali brezpotno, malce izpostavljeno in najbolj zahodno pot na planoto Velike planine, znano kot Martinj steza. Dobro vidna in shojena pot se najprej zmerno do strmo vzpenja po z gozdom poraslem pobočju in nas pelje mimo dveh starih rudniških rovov.

Steza se nato kmalu prične v ključih strmo vzpenjati skozi redkejši gozd po strmem, travnatem pobočju, kjer po lesenem mostičku in s pomočjo nekaj jeklenic premagamo strmejšo skalno stopnjo. Pot se nato polži in nas po slabi uri in pol pripelje na razgledišče vrh Martinj turna, kjer si privoščimo krajše okrepčilo.

Pot nadaljujemo v rahlem spustu skozi gozd (zahtevna orientacija) mimo lovske koče do makadamske ceste oziroma markirane poti skozi Dolski graben do planine Dol, kjer se na križišču poti usmerimo levo proti Rzeniku in Konju.

Pot nas preko travnika pripelje v gozd in po zmerno strmem vzponu v pas rušja in prvi sneg ter na planino Rzenik, kjer naletimo na odprto in zakurjeno pastirsko kočo, le gospodarja ni bilo doma. Termometer pred kočo je kazal prijetnih 10 stopinj Celzija (to ni Amerika).

Od koče se po skoraj polurnem postanku in okrepčilu po brezpotju odpravimo na slabih 200 m višji vrh Rzenika. Vrh smo osvojili po treh urah in pol od izhodišča pri Kopiščih. Razgledi z vrha v dobrem vremenu zadovoljijo še tako zahtevno dušo, predvsem pogled na sveže pobeljene vrhove od Mokric, Grintovca do Ojstrice ter kopnega Rogatca, Lepenatke in megle v dolini.


Šmarna gora in Rašica pa sta se tokrat le uspeli izkopati. Po obveznem fototerminu smo  se odpravili še na bližnji vrh Konja s podobnimi razgledi, dodatno je izstopala mogočna stena Rzenika. Člani Gorniške skupine v letu 2014 na Konju – en sam užitek, le še sestop do obveznega piva v Jurčku, pa bomo resnično 'na konju'. Sestop s Konja do Presedljaja pa ni mačji kašelj, še v kopnih razmerah ne, kaj šele v zimskih.

Izkušeni Slavko pa se ni ustrašil izziva in nas varno vodil preko zasneženih, mestoma poledenelih skal in jeklenic. S Konja na Presedljaj smo sestopili v slabe pol ure, sneli dereze, pospravili čelade in se odpravili na siten spust po dolini Kamniške Bele. Spust smo zaključili s capljanjem po cesti do parkirišča pri Kopiščih. Turo smo zaključili po dobrih sedmih urah hoje na zasluženi pijači, tokrat v prijetni domačiji pri Jurčku.

Spisal Sašo