V koči smo se zelo dobro počutili, poleg tega pa je tudi odlično izhodišče in to ne samo za Kitzbühelerske Alpe. V radiju cca 100 km je dosegljivih 15 različnih alpskih skupin. In tako je padla ideja, da si v mesecu marcu v koči omislimo štiridnevno zimovanje.
Ko se je bližal odhod, je nekaj skrbi povzročalo nestabilno vreme. V dnevih pred odhodom smo intenzivno spremljali lokalno vremensko napoved, se posvetovali z vremenoslovcem in bolj, ko se je bližal odhod, bolj je bilo jasno, da razen kakšne plohe hujšega ne bo.
In smo šli, v četrtek ob 4h zjutraj smo se odpeljali v Avstrijo. Naš prvi cilj je bila skupina Salzburger Schieferalpen, oziroma njen najvišji vrh Hundstein. Zapeljali smo se do kraja Maria Alm am Steinernen Meer, kjer je bilo naše izhodišče.
Ker smo malo špekulirali, da bi sestopili po zahodnem grebenu, smo si na začetku pot skrajšali s pomočjo gondole in prihranili cca 400 m vzpona. Smučišče je obratovalo a ker je bil četrtek kakšne gneče ni bilo.
Imeli smo možnost levo po smučišču in desno po markirani poti. Izbrali smo slednjo možnost. Kar kmalu smo si natikali krplje, ki smo jih sneli le na grebenčku Steinerne Mandl, ki je bi relativno kopen.
Obšli smo vrh Langegg in se usmerili direktno proti Hundsteinu. Sneg je bil toliko južen, da brez krpelj vrha ne bi videli. Tako pa smo po 4-ih urah prišli na s soncem obsijani Hundstein.
Smo pa malo dlje uživali na vrhu ob zaprti koči Statzerhaus. Imeli smo izredne razglede na Visoke in Nizke Ture, Berchtesgadenske Alpe, Dachstein, ...
Pod nami pa je v daljavi ležal Zell am See s svojim jezerom.Za krožno turo pa tudi nismo bili prikrajšani. Le delno smo sestopali po poti pristopa, potem pa zavili na greben proti Langeggu in na sam vrh.
Na vrhu je zgornja postaja sedežnice in gostinski objekt, kjer smo si privoščili postanek za pivo. Sestopili smo po smučišču in bili hitro nazaj na zgornji postaji naše gondole.
Vožnja je hitro minila in že smo bil v Aschau in naši koči. Najprej smo se pozdravili z Maksom in spili aperitiv, nato pa se vselili za tri noči. Pogledali smo vreme za naslednji dan, nič posebnega, sonce in morda kakšna ploha.
Za petek smo imeli v planu skok do skupine Kaisergebirge in na vrh Pyramidenspitze (1997 m) po grapi Eggersg'rinn. A kot smo videli na Hundsteinu, snežne razmere take ture ne dopuščajo. Raje se bomo držali Kitzbühelerskih Alp.
trajanje: 6 h 45 min višinska razlika: 860 m dolžina: 13,7 km
Po zajtrku smo se po dolini Spertental odpeljali do Kirchberga in nato po dolini Brixen do Hopfgartna. Tu smo zavili v stransko dolino. Po njej smo se zapeljali do našega izhodišča Wegscheid na višini 1148 m.
Naš cilj je bil ali Kröndlhorn (2444 m) ali Tristkopf (2359 m), oba v teh snežnih razmerah ne bosta izvedljiva. Nekaj časa smo hodili po kopnem, a hitro se je začel sneg in tako smo kmalu natikali krplje.
Dve uri in pol smo potrebovali, da smo prišli do koče Neue Bamberger Hütte. Koča je bila odprta, a med vzponom se nismo oglasili v njej. Sicer bi izvedeli, kar smo izvedeli višje.
Med nadaljevanjem smo namreč videli vse polno mest s splazenim snegom. Šlo je za majhne plazove, a v teh pogojih nadaljevanje vsekakor ne bi bilo varno. In tako smo na slabih 2000 m obrnili in sestopili nazaj do koče.
Malo pred kočo je začelo rahlo deževati, manjša ploha se je zlila med našim postankom v koči. Ko smo odhajali iz koče je zopet sijalo sonce, ki nas je spremljalo vse do izhodišča.
Kljub skrajšanju smo vseeno imeli precej konkretno krpljarsko turo. Zvečer pa smo spet uživali v odlični hrani in vzdušju v koči Oberlandhütte.
Vremenska napoved za soboto je bila ves čas najslabša, a se je nazadnje tudi popravila. Celo noč in zjutraj dež, sledila bodo sončna obdobja z možnimi plohami.
trajanje: 7 h 40 min višinska razlika: 1150 m dolžina: 13,1 km
Celo noč je deževalo in tudi pri zajtrku je še rahlo padal dež, čeprav ga padavinski radar ni več zaznaval. Ker je po zajtrku nehalo deževati smo se hitro spravili iz koče na turo.
Od koče je kakih 300 m do vasice Aschau, kjer se začne vzpon na Schwarzkogel in v vasi je spet začelo rahlo deževati. Pravzaprav je bilo bolj babje pšeno kot dež.
Nadaljevali smo z vzponom in višje je začelo snežiti in to kar konkretno. A vse skupaj ni trajalo prav dolgo in kmalu smo imeli spet suho vreme.
Ko smo prišli na planino Kleinmoosalm pa se je vreme nenadoma izboljšalo in med oblaki je posijalo sonce. Na planini smo nataknili krplje in nadaljevali proti vrhu.
V uživaškem krpljanju in sončnem vremenu smo prišli na vrh. Nataša, ki je šla že prejšnji dan na turo s turnimi smučmi, je šla tokrat s smučmi na Pengelstein in je od tam poslala slike.
Ker smo imeli čas in odlično vreme, smo se tja namenili tudi mi. Če je Schwarzkogel bolj na samem, rezerviran za turne smučarje, pa je Pengelstein obdan z žičniškimi napravami, saj je del smučarskega sistema KitzSki, ki ima skupaj 234 km smučarskih prog.
Vse polno je bilo ljudi in komaj smo našli mizo v lokalčku na vrhu Pengelsteina. Vzdušje je bilo prešerno, vreme nam je že tretji dan služilo in uspela nam je še ena lepa tura.
Ker smo že prejšnji večer v koči študirali vozni red smučarskega avtobusa, smo se odločili, da sestopimo po smučišču po katerem se je Nataša povzpela na Pengelstein.
Tako smo po smučišču sestopili skoraj do Kirchberga, slabih 5 km stran po cesti od naše koče. Ob spodnji postaji žičnice Pengelstein 1, smo naleteli na Winter Woodstock, festival godbe na pihala.
Še tu smo se na kratko ustavili, nato pa z malce zmede in smeha poiskali postajališče smučarskega avtobusa. Ta je kmalu prišel in v nekaj minutah smo bili v Aschau od kjer smo se peš sprehodili do koče in tako zaključili dan brez avtomobila.
trajanje: 6 h 40 min višinska razlika: 1280 m dolžina: 16,1 km
Prišel je zadnji dan. V koči smo se poslovili od Maksa in se ponovno odpeljali do Hopfgartna, kjer smo parkirali. Naš cilj je bil Hohe Salve, eden najlepših razglednikov celotne Tirolske.
Hohe Salve ima markantno stožčasto obliko in je viden daleč naokoli. Pogosto je prikazan tudi v nadaljevanki Gorski zdravnik, saj se dviga direktno za domačijo Gruberhof.
Mi smo se ga lotili iz nasprotne, južne strani. V centru Hopfgartna smo poiskali markirano pot in po njej hodili malo po cesti in malo po gozdni poti, do zgornje postaje žičnice Salvenbahn I.
Od tu smo se po gozdni poti vzpeli proti Kleine Salve in nekajkrat prečkali smučišča, ki so edina še imela sneg. Ves čas nas je spremljalo sončno vreme in lepi razgledi naokoli
Na Kleine Salve se nam je odprl lep razgled na vršni stožec glavnega vrha. Hohe Salve je s svojimi smučišči del sistema SkiWelt, ki ima skupaj 288 km smučarskih prog. Skupaj z bližnjim KitzSki je torej tu dobrih 500 km smučarskih prog.
Sestopili smo po poti pristopa in vse do parkirišča je vreme zdržalo. Prve kaplje so se pojavile med preoblačenjem. A resno je začelo deževati tisti trenutek, ko smo se odpeljali. Kot že tolikokrat.
Dež nas je spremljal celo pot domov, tudi med analizo izleta v italijanski piceriji v Lienzu. Končni sklep, zimovanje je kljub ne najbolj zimskim razmeram zelo lepo uspelo.
Brinjev vrh 715 m, Mali vrh 863 m, Peči 855 m, Reber 833 m, Gosjak 888 m, Golovec 953 m, Jecola 1.080 m, Smokuški vrh 1.122 m
PD Rašica udeleženci: Srečo, David, Tomaž, Kaja, Luka, Marjan, Jan, Ela, Monika, Laura, Gordan, Helena, Blažka, Daša, Lučka, Valentina, Ema, Srečo trajanje: 6 ur, višinska razlika: cca. 800 m, dolžina: 14 km.
Pa je končno le prišel na vrsto. Nič kolikokrat smo se med vožnjo po gorenjski avtocesti proti prestolnici vračali s ture in si govorili: »Enkrat bo pa treba tud tle gor pogledat«.
Govora je bilo seveda o neizrazitem, z drevjem poraslem sredogorskem grebenu, ki se sramežljivo vije v senci mogočnega karavanškega prvaka.
Greben Brezniških peči je skrajni zahodni začetek Kamniško - Savinjskih Alp in v najvišjem delu komaj preseže tisočico nad morjem. Do Karavank ga na severu omejuje dolina Završnice, ki je bila tudi naše izhodišče.
V sončnem, skoraj pomladnem jutru med prvimi parkiramo pri akumulacijskem jezeru. Večina pohodnikov je namenjena proti Valvazorjevemu domu, mi pa prečimo betonski jez in nadaljujemo desno v rahlem spustu po široki stezi ob potoku Završnica.
Po četrt ure, malo pred prvimi hišami vasice Moste, zapustimo udobno stezo in se pod Lipjem z južne strani povzpnemo na greben. Prijetna in nezahtevna pot lepo sledi grebenu, ki že kar v začetku ponudi lepe razglede na deželo Kranjsko.
Dobro razpoloženi se na prvem označenem razpotju pod Malim vrhom odločimo za skok oziroma spust do cerkvice Svetega Lovrenca.
Potka se resda za kratek čas nekoliko bolj strmo spusti, a je zaradi lepih razgledov vsekakor priporočljiv ovinek, ki podaljša turo za kake pol urice. No, nam jo je nekoliko dlje, saj smo si privoščili krajši odmor.
Naslednja pavza je prišla prav kmalu in sicer pri vpisni knjigi in klopci na Malem vrhu. Pri klopci na Pečeh med sestopom odkrijemo v pečinah postavljeno veliko slovensko zastavo, ki smo jo opazili že zjutraj med vožnjo proti izhodišču.
Greben z višino v crescendu pridobiva tudi na zahtevnosti. Plezalni deli se lepo izmenjujejo s prijetno hojo med resjem in bukovjem. Pri sestopu na sedlo Vrh je v pomoč tudi nekaj klinov.
Tu je tudi znamenje in vodni zbiralnik, do katerega pripelje makadamska cesta iz Završnice. Nadaljujemo za zbiralnikom strmo na greben. Uživaško poplezavanje kar prehitro mine, ko pridemo do naslednje klopce, ki pa že presega tisočico.
Do našega cilja sledi le še nekajminutni sprehod, kjer nas spet pričaka klopca, ter nad njo lesena tablica na smreki z napisom Vrh Peči (Smokuški vrh).
Prostora na vrhu ni veliko, povrh vsega pa je na južno stran tudi prepadno odrezan. Zaradi tega smo se odrekli gasilski fotki z Očakom v ozadju, a kljub vsemu navdušeni nad razgledi na »okolšno to, podobo raja«.
S sestopom si nismo preveč belili glave. Zložen kolovoz v četrt ure pripelje na markirano pot, ki pelje od Sankaške koče do Poljške planine. Na sedlu zapustimo markacije in zavijemo na gozdno cesto do stika ceste v Završnici.
Od tu je še slaba urica do izhodišča pri jezeru. Ravno dovolj časa za požvižgavanje skladbe Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti. Za analizo ture smo se odpeljali kar do bližnje picerije, z razgledom na greben, kamor bomo prav gotovo še prišli.
