Brinjev vrh 715 m,
Mali vrh 863 m,
Peči 855 m,
Reber 833 m,
Gosjak 888 m,
Golovec 953 m,
Jecola 1.080 m,
Smokuški vrh 1.122 m
PD Rašica
udeleženci: Srečo, David, Tomaž, Kaja, Luka, Marjan, Jan, Ela, Monika, Laura, Gordan, Helena, Blažka, Daša, Lučka, Valentina, Ema, Srečo
trajanje: 6 ur,
višinska razlika: cca. 800 m,
dolžina: 14 km.
Pa je končno le prišel na vrsto. Nič kolikokrat smo se med vožnjo po gorenjski avtocesti proti prestolnici vračali s ture in si govorili: »Enkrat bo pa treba tud tle gor pogledat«.
Govora je bilo seveda o neizrazitem, z drevjem poraslem sredogorskem grebenu, ki se sramežljivo vije v senci mogočnega karavanškega prvaka.
Greben Brezniških peči je skrajni zahodni začetek Kamniško - Savinjskih Alp in v najvišjem delu komaj preseže tisočico nad morjem. Do Karavank ga na severu omejuje dolina Završnice, ki je bila tudi naše izhodišče.
V sončnem, skoraj pomladnem jutru med prvimi parkiramo pri akumulacijskem jezeru. Večina pohodnikov je namenjena proti Valvazorjevemu domu, mi pa prečimo betonski jez in nadaljujemo desno v rahlem spustu po široki stezi ob potoku Završnica.
Po četrt ure, malo pred prvimi hišami vasice Moste, zapustimo udobno stezo in se pod Lipjem z južne strani povzpnemo na greben. Prijetna in nezahtevna pot lepo sledi grebenu, ki že kar v začetku ponudi lepe razglede na deželo Kranjsko.
Dobro razpoloženi se na prvem označenem razpotju pod Malim vrhom odločimo za skok oziroma spust do cerkvice Svetega Lovrenca.
Potka se resda za kratek čas nekoliko bolj strmo spusti, a je zaradi lepih razgledov vsekakor priporočljiv ovinek, ki podaljša turo za kake pol urice. No, nam jo je nekoliko dlje, saj smo si privoščili krajši odmor.
Naslednja pavza je prišla prav kmalu in sicer pri vpisni knjigi in klopci na Malem vrhu. Pri klopci na Pečeh med sestopom odkrijemo v pečinah postavljeno veliko slovensko zastavo, ki smo jo opazili že zjutraj med vožnjo proti izhodišču.
Greben z višino v crescendu pridobiva tudi na zahtevnosti. Plezalni deli se lepo izmenjujejo s prijetno hojo med resjem in bukovjem. Pri sestopu na sedlo Vrh je v pomoč tudi nekaj klinov.
Tu je tudi znamenje in vodni zbiralnik, do katerega pripelje makadamska cesta iz Završnice. Nadaljujemo za zbiralnikom strmo na greben. Uživaško poplezavanje kar prehitro mine, ko pridemo do naslednje klopce, ki pa že presega tisočico.
Do našega cilja sledi le še nekajminutni sprehod, kjer nas spet pričaka klopca, ter nad njo lesena tablica na smreki z napisom Vrh Peči (Smokuški vrh).
Prostora na vrhu ni veliko, povrh vsega pa je na južno stran tudi prepadno odrezan. Zaradi tega smo se odrekli gasilski fotki z Očakom v ozadju, a kljub vsemu navdušeni nad razgledi na »okolšno to, podobo raja«.
S sestopom si nismo preveč belili glave. Zložen kolovoz v četrt ure pripelje na markirano pot, ki pelje od Sankaške koče do Poljške planine. Na sedlu zapustimo markacije in zavijemo na gozdno cesto do stika ceste v Završnici.
Od tu je še slaba urica do izhodišča pri jezeru. Ravno dovolj časa za požvižgavanje skladbe Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti. Za analizo ture smo se odpeljali kar do bližnje picerije, z razgledom na greben, kamor bomo prav gotovo še prišli.
Spisal Marjan
Fotografije Marjan
Fotografije Tomaž
Relive
Ni komentarjev:
Objavite komentar