Brana, 23.2.2020

Kamniško sedlo 1.864 m,
Brana 2.253 m

udeleženci: Janez, Kristina, Sašo, Marko L., Stojan, Melita, Marko M., Nevenka, Antonija, Tomaž, Igor, Edo
trajanje: 9 h
višinska razlika po poti: cca. 1300 m¸
dolžina poti: cca. 14 km


Brana je 2.253 m visoka gora v Kamniško-Savinjskih Alpah. Nanjo se je povzpel že skoraj vsak malo bolj nadebuden planinec, večina po markirani poti s Kamniškega sedla. Brana je predvsem poleti zelo obiskana gora.





Vrh je prostran, nagnjen proti jugozahodu, sprva zložno, nato pa se preko prepadnega ostenja spusti v Kotliški graben. Severno pobočje preide na travnato Boštjanco in prepade nad Okrešeljem, južno pobočje pa preide v dolino Kamniške Bistrice med Sedelščkom in Koncem.

Brana ima dve sosedi, s Tursko goro jo druži škrbina Kotliči, ki kraljuje nad Kotliškim grabnom, s Planjavo pa Kamniško sedlo, priljubljena izletniška točka tudi za pohodnike.

Zbrali smo se v Šentvidu ob petih zjutraj. Krenili smo proti Kamniku, kjer smo se dobili še s Štajerskim delom ekipe, popili jutranjo kavico in s tremi avtomobili krenili proti Jermanci. Parkirali smo pet minut nižje zaradi podrtega drevesa, ki je oviralo nadaljnjo vožnjo po cesti.


Krenili smo na pot proti Kamniškemu sedlu, ki smo ga dosegli po dobrih dveh in pol urah hoje. Na sedlu smo si privoščili krajši počitek oziroma malico in opazovali zasnežena severna pobočja Brane, preko katerega smo nameravali opraviti vzpon na vrh Brane.Prijazna oskrbnica planinskega doma nam je zaželela srečen vzpon.

Brana je od daleč videti enostaven, lahko dostopen hrib. Nanjo vodi le ena markirana pot, ki je klasificirana kot lahka planinska pot. Resnica pa je nekoliko drugačna, saj je Brana po številu smrtnih žrtev menda druga gora v Sloveniji.

Planinci ji pravijo kar gora smrti, saj se je ob zdrsu s poti, ki preči nevarno severno pobočje, zgodilo že veliko nesreč, predvsem pozimi ali zgodaj spomladi. Vbočeno severno pobočje postane lijakasta drsalnica z enosmerno vozovnico do Okrešlja,  tako imenovani »Štajerc ekspres«.

Pozimi je na zelo tveganem severnem pobočju tudi velika nevarnost snežnih plazov. Letošnja zima je zelo skromna s snegom, je pa v visokogorju, kamor Brana nedvomno spada, situacija zelo spremenljiva.

V skromnih snežnih razmerah je nevarnost snežnih plazov sicer majhna, so pa vetrovi poskrbeli za snežne nanose mehkega snega v lijaku v kombinaciji s spihanimi ledenimi deli na izpostavljenih delih severnega pobočja.





Izvidnik je pred skupino sproti preverjal snežne razmere in delal gaz, saj bi v primeru nevarnih oziroma preslabih razmer obrnili in se vrnili na Kamniško sedlo.  S sedla smo po zasneženi in mestoma poledeneli markirani poti krenili do prvega razpotja s potjo na Okrešelj, kjer se prične prečenje strmih severnih pobočij Brane.

Pri prečenju so bile razmere precej spremenljive, saj smo naleteli tako na predele z mehkim napihanim snegom kot predele s trdo oziroma poledenelo podlago. Do naslednjega razcepa s potjo na Tursko goro smo potrebovali tričetrt ure, saj je moral biti korak brez napak, počasen in zanesljiv.

Na razcepu, kjer je iz poledenelega snega gledal samo košček smerne table, smo krenili po pobočju naravnost navzgor, iščoč najbolj ugodno snežno podlago, ne pretrdo in ne premehko. Strmo pobočje smo prečili rahlo desno proti delu grebena, kjer ni bilo opasti.

Razmere na tem delu vzpona so bile še za odtenek zahtevnejše, rob grebena smo dosegli v pol ure, vrh pa po poledenelem vrhnjem pobočju v naslednjih desetih minutah.

Na vrhu se nismo dolgo zadrževali zaradi dokaj visokih temperatur (na sedlu je bilo približno 5 °C) in srednje močnega vetra. Napravili smo skupinsko fotografijo in pričeli s sestopom po poti vzpona. Sestop je bil še zahtevnejši od vzpona.

Trdota poledenelih predelov ni popuščala, snežni predeli pa so se ojužili, zato so se na derezah delale snežne cokle. Z vrha Brane do koče na Kamniškem sedlu smo potrebovali dobro uro in pol, vključno z reševanjem snete dereze.

Oskrbnica je bila tako vesela našega srečnega povratka, da nas je pogostila z odličnim domačim štrudljem. Vzpon na Brano je bil opravljen v zelo dobrih, skoraj idealnih snežnih razmerah in je bil po zahtevnosti po mnenju nekaterih udeležencev obeh tur skoraj primerljiv z vzponom na Jalovec, ki smo ga opravili pred tednom.

Skupina je napravila »Rašiško gaz«, lepo vidno s sedla, za vse ponavljalce vzpona na Brano. Izvedeli smo tudi, da nas je na sedlu opazovalo precej pohodnikov in navijalo za nas. Našo avanturo je bilo možno spremljati tudi v neposrednem prenosu na internetu s pomočjo posnetkov s kamere pri koči.

V informacijo: na Jalovcu smo imeli »samo« posnetek s kamere enega od udeležencev ture. Sledil je še hiter sestop na Jermanco, saj se nam je mudilo na analizo ture pri Marjanu v Kamniški Bistrici.

Spisal Sašo



Jalovec skozi ozebnik, 15.2.2020

Dom v Tamarju 1.108 m,
Jalovec 2.645 m

udeleženci: Sašo, Stojan, Metod, Nevenka, Antonija, Klavdija, Tomaž, Igor
trajanje: 10 h 45 min
višinska razlika: cca 1.700 m
dolžina: cca 23 km

Kristal. Tako markanten, da je njegovo silhueto za svoj grb izbrala Planinska zveza Slovenije.






Nanj ne vodijo lahke poti. Prvi pristop je bil opravlje šele leta 1875, ko so se naj povzpeli Karl Wurmb in domača vodnika Črnuta in Strgulc.

Vzpon na Jalovec štejemo za težjega kot vzpon na Triglav. To velja tako za letne kot tudi za zimske vzpone.

Pozimi je to plezalni vzpon, ki poleg fizične zahteva tudi tehnično pripravljenost in ustrezno opremo. Kar se nas tiče je v zraku visel že od januarja. In v soboto je prišel na vrsto. Zbralo se nas je 8 gornikov.

Jutranja kava na OMV Radovljica in nato vožnja do Planice. Zaradi zgodnje ure na cesti še ni bilo obiskovalcev Zlate lisice v Kranjski Gori.

Parkirali smo malo naprej od letalnice bratov Gorišek. V temi smo začeli pohod, z malimi derezami na nogah. Cesta do doma v Tamarju je namreč precej ledena.

Od koče smo nadaljevali po dolini Tamar in počasi se je zdanilo.
Kmalu smo male dereze zamenjali za prave, namesto palic pa v roke vzeli cepin.

V ozebniku je bil sneg na začetku kložast, kasneje trd, na vrhu pa je bilo malenkost ledeno.Na izhodu iz ozebnika nas je pričakal fascinanten sončev halo. Izgledalo je kot na kakšnem izvenosončem planetu v oddaljenem ozvezdju.


Na izhodu iz ozebnika smo počivali nato pa nadaljevali do sedla med Jalovcem in Velikim Ozebnikom. Do povratka nazaj na to sedlo ni več prostora za napako.

Najprej smo šli pogledat zimsko grapo, ki pa je bila preveč ledena. Vrnili smo se na običajni pristop.Tu gre izpostavljena prečnica v levo, vse do prepada kjer lahko pogledaš v Loško Koritnico.

Sneg je bil trd in pomrznjen, dereze in cepini so odlično prijemali. Nato sledi vzpon po skalah, ledu in snegu in prečka v desno po kombinaciji vsega naštetega in jeklenic.

Ko je zmanjkalo jeklenic in tudi stopov v snegu, se za trenutek vprašaš kam naprej. Izkaže se, da je treba še bolj v desno, nato pa direktno navzgor.

Tu se spet pojavijo stopi, ki višje, ko se strmina položi, postanejo izrazitejši. Na grebenu se počakamo in nadaljujemo na vrh.

Greben je mestoma precej ozek, ravno dovolj za stopinje v snegu. In tako po šestih urah stopimo na vrh Jalovca. Sledijo čestitke, malo se razgledamo naokoli, naredimo skupinski selfi in že sledi sestop.

Previdno sestopimo čez vse težave in si ob povratku na sedlo privoščimo malico. Sestop po ozebniku ne predstavlja težav, sledi pa presenečenje.

V daljavi zagledamo turnega smučarja, ki se vzpnenja in izkaže se da gre za Sandija. Doma se je na hitro odločil, da nas pride pozdravit in malo posmučati po ozebniku.

Vsi skupaj jsestopimo do doma v Tamarju, kjer pospravimo opremo in na noge zopet montiramo tamale dereze. Vrnili smo se v Planico in po slabih 11-tih urah zaključili kraljevsko turo.

Spisal Tomaž






Psinski vrh / Sinacher Gupf, 8.2.2020

Psinski vrh / Sinacher Gupf 1.577 m

PD Rašica
udeleženci: Ljuba, Bogdan, Mihela, Jože, Vida, Urška, Tomaž, Vladimir, Branko 
trajanje: 5 h 20 min
višinska razlika: cca 960 m
dolžina: 13 km

Na avstrijski strani Karavank je precej atraktivnih sredogorskih ciljev. Nekateri so poznani in obiskani, spet drugi pa podcenjevani in zelo redko obiskani.

Tak zadnji je tudi Psinski vrh /Sinacher Gupf. Skupaj z Žingarica / Singerberg tvorita samostojno podskupino med Medvedjim dolom in Ljubeljsko Borovnico, od osrednje verige Karavank pa ju ločita Pliberški jarek in Križnikovo sedlo.

Žingarico sno že obiskali jeseni leta 2016 iz Slovenjiega Plajberka / Windisch Bleiberg. Sedaj je bil na vrsti Psinski vrh iz severa.

Na kulturni praznik se nas je zbralo za kombi. Po jutranji kavi v Tržiču smo se zapeljali čez Ljubelj in nato do Drave. Tu smo zavili levo in se po dolini Rož zapeljali do Bistrice v Rožu / Feistritz im Rosental.

V Bistrici smo zavili v breg, do vasice Sine / Sinach. Parkirali smo kombi in se pripravili na pohod. Naš cilj je bil direktno pred nami, nad nami popolna jasnina.




Planirali smo krožno turo, po levi gor, po desni dol. Po levi je pomenilo vzpon proti sedlu Vranjica (Oreinzasattel). Slabi dve uri smo rabili do tja.




Nadaljevali smo na greben in v slabih treh urah prišli na vrh. Nemško je to Sinacher Gupf, s slovenskim imenom je več težav; Psinski vrh, Psinji vrh, Sinski vrh, kdo bi vedel kako je res prav.

Vrh je napol razgleden, napol poraščen. Kar dolgo smo se zadržali na vrhu. Sestopili smo po zahodni in južni strani in na začetku nataknili dereze.

Šele precej nizko se nam je posvetilo, da smo na vrhu pozabili narediti tradicionalno gasilsko sliko. Hitro smo popravili napako in nadaljevali s sestopom.

Malo pred zaselkom Strugarji smo zavili na makadamso cesto, ki na je pripeljala nazaj v Sine. Zapeljali smo se v Slovenijo in zaradi kulturnega praznika komaj našli gostilno za analizo ture. Na koncu smo se stlačili v picerijo Moby Dick v Črnivcu.

Spisal Tomaž




 

Lungauer Kalkspitze, 1.2.2020

Lungauer Kalkspitze 2.471 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Gašper, Marjan, Srečko, Sandi, Klavdija, Marko, Stojan, Nevenka, Antonija, Urška, Tomaž
trajanje: 10 h 40 min
višinska razlika: cca 1.350 m
dolžina: 24,3 km

Kljub nekaj odpovedih gripe se nas je 13 gornikov ob 5:00 zbralo na izhodišču v Šentvidu in po postanku na jutranji kavi na radovljiški OMV-jki smuknili skozi karavanški predor v celovško dolino.

Na avtocesti proti Salzburgu smo pred turaherškim predorom skrenili proti naselju Weißpriach in se na koncu doline in koncu poti pred zapornico ustavili na parkirišču.

Nadeli smo si popolno zimsko gorniško opremo in v snegu po ledenem kolovozu peš nadaljevali pot po dolini navzgor. Pri naslednjem parkirišču, ki je poleti precej obljudeno, smo krenili v vzhodno dolino masiva in iskali prehod za nadaljevanje vzpona.

Pri tem nas je prestregel lokalni rejec damjakov in nas prepričal, da velja neka uredba in ne moremo nadaljevali poti. Verjeli smo mu na besedo in se preusmerili na zahodni pristop na vrh.

Nadaljevali smo mimo lepih koč in planin, ki so bile poleti leto obiskane, mi pa smo koračili po zmrznjenem snegu in uživali v prelepi zimski idili.

Ko je pri krmilnici divjadi zmanjkalo še uhojene poti, smo si nadeli krplje in se počasi vzpenjali proti Oberhüettensee.

Po dveh urah hoje in komaj 500 metrih nadmorske višine se je pred nami odprl pogled na Lungauer Kalkspitze, ki je bi eden od naših dveh potencialnih ciljev.

Vodnik se ni prav nič obiral, skrenil z lepe poti proti jezeru in se usmeril pod greben našega vrha.

Najprej nas je čakalo naporno vzpenjanje s krlji po strmem snegu, nato smo se preobuli v dereze in nadaljevali v snežno-kopenski kombinaciji ter z derezami preplezali krajši skok.

Odprla se nam je strma pot proti vrhu, kjer smo krmaril med skalnim meliščem ali snegom.

Naklonina je pred vrhom spet pokazala zobe in po prav zoprnih skalnih ploščah, posutih z meliščnim peskom , smo ob treh popoldne dosegli križ na 2.471 visokem vrhu. Sonce je bilo sicer še visoko, vendar pa je senca v dolini že nakazovala pozno uro.

Pri sestopu smo poiskali nekaj snežnih sestopov, tako da smo se izognili neugodnim skalnim ploščam. Ko se je strmina malo ublažila smo še bolj pogumno sestopali v dolino.

Prehiteli smo senco, ki  nam bi lahko zaskorila sneg in otežila sestop do doline. Tam smo se preobuli iz derez v krplje in odbrzeli po poti pristopa.

Tekmovali smo z nočjo, na srečo pa so se prilazale zvezde in nam osvetlile pot nazaj. Pri avtomobili smo si oddahnili in se spakirali za pot domov.

Ob sedmih zvečer in po 24 prehojenih snežnih kilometrih smo v jasni zimski noči zaključili naše skoraj enajst urno zimsko alpinistično potepanje. Bilo je lepo.

Spisal Boštjan