Osolnik, 28.3.2010

Osolnik, 857 m


udeleženci: Luka, Renata, Tomaž
trajanje: 4h
višinska razlika: cca 600m

Planiran izlet za nedeljo je bil na Trupejevo poldne in morda še na Maloško poldne. Ravno v tej noči smo prestavili tudi uro na poletni čas in morda ravno zato udeležba ni bila tako številčna. Prišla sta še Tomaž in Luka.

Ob kavici smo se dogovorili, da bi vsem ustrezala malo krajša tura in zato smo se po »pregovarjanjih« odločili, da gremo na Osolnik, ki se nahaja v okolici Medvod. Luka nas je pripeljal do parkirišča in krenili smo v hrib. Zaradi moje daljše odsotnosti  smo imeli kar precej tem za obdelati.

Prvi vrh, ki smo ga dosegli je bil Hom (715m), kjer se nam je razkril razgled na okolico. Malo smo se ustavili, popili čaj in se odpravili dalje. Vse bolj toplo je postajalo in tudi pomladansko cvetje ob poti nam je oznanjalo, da je pomlad in zato bomo tudi gamaše lahko pospravili v omaro za nekaj časa.

Tako na izhodišču, kot tudi na cilju smo ugledali cerkvico. Tomaž nas je podučil, da je bila na ta dan cvetna nedelja in s seboj bi morali imeti butarice. Spraševali smo se od kje izvira ime butare, vendar tudi na wikipedija nisem dobila želenega odgovora, saj navaja le, da je butara snop tradicionalno obarvanih oblancev in zelenja ... butara je lahko tudi naziv za okorno ali nerodno žensko.


Na moje veselje smo se na vrhu ustavili pri brunarici, kjer smo si privoščili dobro domačo pito in se predajali spomladanskim žarkom.

Ob prijetnem klepetu smo jo mahnili proti avtu in nato vsak po svoje nadaljevali nedeljsko popoldne.

Spisala Renata

Monte Morgenleit, Monte Pieltinis, 27.3.2010

Monte Morgenleit, 1975 m
Monte Pieltinis, 2027 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Edo, Janez, Maks, Marjan, Matic, Mitja, Primož, Tomaž
trajanje: 5h 50min
višinska razlika: cca 960 m





Kriška gora, 21.3.2010

Koča na Kriški Gori, 1471 m


udeleženci: Tomaž, Robert, Primož
trajanje: cca. 4h 5min
višinska razlika: cca 950 m

Izlet je bil sprva načrtovan za drugo destinacijo, zaradi vremenskih razmer pa smo se odločili, da obiščemo Kriško goro, ki je približno pet kilometrov dolg gorski greben in je zahodni del Kamniško-Savinjskih alp.

Zjutraj sem pobral Roberta in Tomaža, odpravili smo se proti orenjski. Ko smo prispeli v Tržič je sledila kavica, in sicer v tržiškem cyber-caffeju, našli smo ga seveda s pomočjo šarmina, ki je natančno določil koordinate. Preden pa smo prispeli do lokala, smo se dvakrat zapeljali po ulicah starega dela Tržiča, da smo si malo razširili obzorje in spoznali mesto.

Vzpon se je začel v mestu, nadaljeval po dokaj strmi stezi do Velike mizice, kjer smo imeli prvi postanek. Pokomentirali smo okoliške vrhove, ki so bili prekriti z nizko oblačnostjo, nato pa smo nadaljevali po stezici, ki je vodila skozi gozdnat teren in s strmino ni prizanašala. Pot sta nam prekrižala celo dva gamsa, ki sta jo urno ucvrla čez greben kakšnih petdeset metrov pred nami.

Zgornja tretjina našega vzpona je bila prekrita s snegom, pihal je rahel veter, vrh pa je bil v megli. Po okrog dveh urah hoje smo prispeli v kočo na vrhu. Ob kaminu in v domačem vzdušju smo po standardu naročili naše doping kompletke, ker pa je bilo v Tomaževih borovničkah res veliko teh malih jagod, si jih je malo natresel v čaj in tako si je pripravil odličen kompot.

Sproščeno smo podebatirali o naših bodočih gorskih podvigih, potem smo odšli, bolje rečeno odbrzeli nazaj v dolino. Robi si je kot ponavadi strateško pridobil nekaj prednosti, tako se je lahko predal nikotinskim užitkom hkrati pa nama s Tomažem lahko očital, da se vedno čaka ene in iste. Preden smo zapustili Tržič, smo se zataknili še v prijetnem lokalu pri bencin pumpi.

Tu smo še malo obujali spomine iz našega adolescenčnega odbobja, nato pa krenili proti domu. Prijeten izlet se je tako zaključil.

Spisal Primož

Kranjska reber, 14.3.2010

Kranjska reber, 1435 m

udeleženci:  Andreja, Igor, Janko, Judita, Lidija, Marko, Mitja B., Natalija, Sanda, Sanja, Stane, Špela, Štefan, Tomaž
trajanje: 4h 20min
višinska razlika: cca 570 m

Tokrat smo imeli srečanje vodnikov in inštruktorjev s 1. izmene Bavšice 2009, menda najboljše skupine v zgodovini vodništva v PZS.






Ob 9h zjutraj smo se zbrali  v prekrasnem vremenu na prelazu Črnivec. Jutranja kava se je nekoliko zavlekla ker smo čakali ekipo, ki je naredila turistični ovinek čez Logarsko dolino.

Ko smo bili zbrani vsi, prišlo nas je 14 od 31 udeležencev Bavšice 2009, smo se v res kičastem vremenu podali na vrh Kranjske rebri, kamor smo prišli po uri in pol hoje in Markotovega neumornega govorjenja (menda  se v kranjskih kinodvoranah pred filmom pojavi napis "Prosimo izklopite Vidalija").


Na vrhu nas je Judita postregla s čokoladnimi jajčki, kot tudi sicer postreže otroke, ki jih pelje v hribe.






Po klepetu in uživanju v prekrasnem razgledu smo se še nekajkrat slikali z daljincem za garažna vrata.

Odločili smo se da sestopimo po drugi strani, ki pa ni bila shojena, bile so le smučine turnih smučarjev.






Mimo pastirskega stanu na Kašni planini smo gazili do sedla po njo in nadaljevali po cesti v vojaškem tempu okrog Krajske rebri do poti pristopa.

Spustili smo se do Črnivca in prijetno druženje nadaljevali s kosilom v gostišču Črnivec.

Razšli smo se pozno popoldne s čestitkami organizatorjem Lidiji, Markotu in Špeli za odlično organizacijo in z obljubo, da se jeseni spet snidemo.

Spisal Tomaž


Uskovnica, Konjščica, 13.3.2010


laninska koča na Uskovnici, 1154 m
Planina Konjščica, 1438 m

udeleženci:  Bobi, Dule, Franci, Luka, Robert, Tomaž
trajanje: 7h 30min
višinska razlika: cca 910 m


Spet je prišel vikend in z njim naš pobeg pred prenatrpanimi urniki in delavnimi obveznostmi. Ker je bil tokrat Tomaž za nedeljo dogovorjen s tečajniki, smo mi izkoristili prelepo sončno soboto. Tokratnji plan nas je popeljal na Uskovnico in z nje na planino Konjščica.

Jutranje pobiranje je prevzel Robert, ki je malo pred sedmo pobral najprej mene, potem pa še Dušana in Tomaža. Vsi skupaj smo tako odhiteli do zbornega mesta, kjer se je ekipa, kateri sta se pridružila še Franci in Bobi, zbrala. Na pot smo se podali s ciljem, da na počivališču srknemo dobro kavico in nadaljujemo.

Kaj hitro smo videli, da s kavo na počivališču ne bo nič. Dušan bi med drugim lahko temu rekel, da je krcato smučarjev, ki so lovili zadnje sončne vikende, zato smo se na hitro zmenili, da bo kava  Bohinjski Bistrici.

Po nezadovoljnosti v našem avtomobilu zaradi kave, smo naposled le prišli do nje. V majhnem lokalu, ki nam bo zaradi zgodnje ure odpiranja prišel še prav, smo jo nahitro spili in preden smo odšli je Franci še na hitro skočil v sosednjo mesnico. Ves vesel in nasmejan je z vrečko dobrot prišel nazaj in odšli smo proti našemu izhodišču, Stara Fužina.

Že s parkirišča, kjer smo se preobuli, se je videl prekrasn sončn razgled. Po kratkem požirku domačih energijskih substanc in mazanju z kremo smo jo mahnili po zasneženi poti proti Uskovnici. Po kakšni uri hoda, smo si nekateri nadeli gamaše, naš vodnik Tomaž pa jih zaradi izkušenosti ni potreboval, kar je botrovalo debati precejšnega dela poti.


Počasi smo prispeli do Uskovnice. Ogledovali smo si prelepe vikende na idealnih mestih in se odločili, da se oglasimo pri planinski koči na Uskovnici na kratko malico.

Robert je seveda iz nahrbtnika privlekel svoje ribice, ostale pa je Franci pogostil z bohinjskimi mesnimi dobrotami, ki jih je našel v prej omenjeni mesnici. Ponudil nam je bohinjsko zaseko in suho klobaso v zaseki.

Kakšen žalosten pogled je imel ob vsej naši pojedini Robert ne vem, saj sem bil preveč zatopljen v mazanje slastne zaseke. Po malici in kratkem oddihu smo pot nadaljevali brez Francija, ki se je odločil, da nas počaka v koči.



Za orientacijskega vodiča naprej smo imeli Dušana, ki je že nekajkrat prekolesaril okoliške poti in kolovoze, tako da strahu za kakšen hiter kiks poti ni bilo. Ob zabavni debati glede uporabnosti gamaš smo stopicali proti planini Konjščica.

Po naši začrtani poti smo imeli le sled smučarja, zato je bilo potrebno gaženje, kar je le stopnjevalo našo debato. Kmalu smo prispeli do pastirske koče na Konjščici, kjer smo se ponovno okrepčili s čajem, ki bi lahko bil nagrajen z “zlato šeflo”, malo postali in jo mahnili nazaj proti Uskovnici.

Ob prihodu do koče na Uskovnici smo opazili, da je Franci še vedno na istem mestu lovil sončne žarke kot smo ga pustili. Očitno mu ni bilo hudega. Skupaj smo tako odšli v dom in si privoščili pijačo, ki je bila tokrat po večini malo čez rok uporabnosti. Z željo, da ne bomo imeli želodčnih problemov, smo izpili še eno rundo in jo potem počasi mahnili proti izhodiščni točki. Na hitro smo se ustavili še na Hudičevem mostu, kjer smo si ogledali korita Mostnice, in odšli proti domu.

Prelepa sončna sobota je bila tako za nami. Izkoristili smo jo v dobri družbi in sončni naravi.

Spisal Luka



Jeterbenk, Sv. Jakob, Katarina, 7.3.2010

Jeterbenk, 774 m
Sv. Jakob, 806 m
Katarina, 738 m


udeleženci: Primož, Robert, Tomaž
trajanje: 4h 20min
višinska razlika: cca 650 m

Zjutraj ob sedmih me pobere Tomaž, v avtu je še Primož in med potjo proti izhodišču me obvestita, da so ostali “scagali” in bomo Lepenatko naskakovali sami trije. Med potjo upravičeno opravljamo manjkajoče člane, zlasti osebo, ki je izlet bojkotirala šele danes zjutraj (zna imeti poprauca iz vedenja).

Na poti proti Črnivcu smo se ustavili na Petrolovi črpalki v Kamniku na kavi. Tam je Primož po popiti kavi odšel tja kamor gre še cesar sam, med tem pa je Tomaž prestavil avto. Hm, zanimiva mimika na Primoževem obrazu in celem telesu. Hec mora bit smo rekli in odbrzeli naprej.

Prvotno načrtovana tura na Kranjsko rebr in Lepenatko se je pričela fižiti že v avtu, ko smo na poti proti Črnivcu med soncem opazili prve snežinke. Na vrhu ko smo parkirali avto, pa je sonce nadomestila megla z močnim vetrom in snežno ploho.

Trmasto smo vztrajali in se v mrazu vseeno odpravili na pot. Po cca desetih minutah hoje, smo do kosti premraženi in prepihani sklenili odpovedati prvotno turo in se prestaviti nekam v prijaznejše kraje.

Odločili smo se za Polhograjce. Ob devetih smo parkirali na Slavkovem domu na Golem brdu. Izstopili smo v precej prijaznejše, toplejše, sončno in brezveterno dopoldne ter jo mahnili proti Jeterbenku. Odločili smo se za nemarkirano pot po grebenu, katero sta oba Primož in Tomaž nekoč davno tega že prehodila.

Prav varnega sem se počutil ob Briftolanju in bruhanju kordinat Šarmina vse dokler ni zmanjkalo poti in se nista obadva akterja spogledala (joj, da bi vidl ta ksihta) in v en glas pričela z “mislm, da tlele mal nazaj načeloma levo al pa tmle desno …”

Moram priznati, da sta zagato hitro in elegantno rešila in ap, cap smo bili živi in zdravi na pravi poti. V slabi uri smo prisopihali pod velik križ na vrhu, kjer smo si privoščili čaj in malico.




Sonce so počasi pričeli prekrivati oblaki, pa tudi veter nas je našel, zaradi česar smo si naprtili nahrbtnike na ramena in se po grebenu odpravili proti Sv. Jakobu. Okoli enajste ure smo na vrhu posedeli na klopci pred cerkvijo, kjer je Tomaž velikodušno ponujal lastnoročno zvarjen čaj.



Bojda je bil vreden “zlate šefle”, nagrade za “najbl hud čaj”. Sam sem se zadovoljil s svojim čajem, Primož pa je potestiral takoimenovani hud čaj. Še danes ni nikomur jasno ali je Tomaž čaj celo jutro nerviral, ali je bil hud zaradi kakega drugega razloga.



Na poti nazaj do avta smo srečali občasnega udeleženca naših hribovskih potepanj Janeza, kako v dobri družbi počasi na pol “zagibsan” grize v hrib. Štirinajst dni nazaj je na smučanju doživel bližnje srečanje z drugo vrsto. Par nasvetov v smislu “pamet v roke”, stisk roke in že drvimo proti avtu.

Lepo preživeta nedelja, le malce tiha je bila. Pogrešali smo naš simpatični “ropotavnik”

Spisal Robert