Voluharski potopisi: Jeterbenk, Sv. Jakob, Katarina, 7.3.2010

Jeterbenk, 774 m
Sv. Jakob, 806 m
Katarina, 738 m

udeleženci: Primož, Robert, Tomaž
trajanje: 4h 20min
višinska razlika: cca 650 m

Zjutraj ob sedmih me pobere Tomaž, v avtu je še Primož in med potjo proti izhodišču me obvestita, da so ostali “scagali” in bomo Lepenatko naskakovali sami trije. Med potjo upravičeno opravljamo manjkajoče člane, zlasti osebo, ki je izlet bojkotirala šele danes zjutraj (zna imeti poprauca iz vedenja).

Na poti proti Črnivcu smo se ustavili na Petrolovi črpalki v Kamniku na kavi. Tam je Primož po popiti kavi odšel tja kamor gre še cesar sam, med tem pa je Tomaž prestavil avto. Hm, zanimiva mimika na Primoževem obrazu in celem telesu. Hec mora bit smo rekli in odbrzeli naprej.

Prvotno načrtovana tura na Kranjsko rebr in Lepenatko se je pričela fižiti že v avtu, ko smo na poti proti Črnivcu med soncem opazili prve snežinke. Na vrhu ko smo parkirali avto, pa je sonce nadomestila megla z močnim vetrom in snežno ploho.

Trmasto smo vztrajali in se v mrazu vseeno odpravili na pot. Po cca desetih minutah hoje, smo do kosti premraženi in prepihani sklenili odpovedati prvotno turo in se prestaviti nekam v prijaznejše kraje.

Odločili smo se za Polhograjce. Ob devetih smo parkirali na Slavkovem domu na Golem brdu. Izstopili smo v precej prijaznejše, toplejše, sončno in brezveterno dopoldne ter jo mahnili proti Jeterbenku. Odločili smo se za nemarkirano pot po grebenu, katero sta oba Primož in Tomaž nekoč davno tega že prehodila.

Prav varnega sem se počutil ob Briftolanju in bruhanju kordinat Šarmina vse dokler ni zmanjkalo poti in se nista obadva akterja spogledala (joj, da bi vidl ta ksihta) in v en glas pričela z “mislm, da tlele mal nazaj načeloma levo al pa tmle desno …”

Moram priznati, da sta zagato hitro in elegantno rešila in ap, cap smo bili živi in zdravi na pravi poti. V slabi uri smo prisopihali pod velik križ na vrhu, kjer smo si privoščili čaj in malico.

Sonce so počasi pričeli prekrivati oblaki, pa tudi veter nas je našel, zaradi česar smo si naprtili nahrbtnike na ramena in se po grebenu odpravili proti Sv. Jakobu. Okoli enajste ure smo na vrhu posedeli na klopci pred cerkvijo, kjer je Tomaž velikodušno ponujal lastnoročno zvarjen čaj.

Bojda je bil vreden “zlate šefle”, nagrade za “najbl hud čaj”. Sam sem se zadovoljil s svojim čajem, Primož pa je potestiral tako imenovani hud čaj. Še danes ni nikomur jasno ali je Tomaž čaj celo jutro nerviral, ali je bil hud zaradi kakega drugega razloga.

Na poti nazaj do avta smo srečali občasnega udeleženca naših hribovskih potepanj Janeza, kako v dobri družbi počasi na pol “zagibsan” grize v hrib. Štirinajst dni nazaj je na smučanju doživel bližnje srečanje z drugo vrsto. Par nasvetov v smislu “pamet v roke”, stisk roke in že drvimo proti avtu.