Monte Borga, 21.5.2016

Monte Salta 2039 m,
Monte Piave 2079 m,
Sterpezza 2215 m,
Monte Borga 2228 m
  
udeleženci: Tomaž, Jana, Marjan, Maks, Mateja, Alenka, Sašo, Slavko, Nevenka , Emil, Janez
trajanje: 7 h 20 min
višinska razlika: 1500
dolžina: 13,6 km

Tokratni Voluharski potopis je jubilejni z visoko številko 400. Zelo zanimiva in za obiskovalce gora koristna ideja se je porodila leta 2004 skupinici gornikov, da bi imeli pregled opravljenih tur, poleg tega pa bi dali informacijo bralcem o planinskih poteh, značilnostih, dostopih, težavnosti, pasteh in užitkih v gorah. Fotografski posnetki še popestrijo in dopolnijo pisano besedilo.

Tretjo soboto v maju se nas je zbralo enajst gornikov. V jutranjem svitu smo se odpeljali po avtocesti mimo Sežane, Pordenona, Beluna do Longarone, kjer smo se usmerili desno v ozko dolino reke Vajont, znano po katastrofalni nesreče leta 1963. (O tem več na koncu potopisa.)

Cesta se zelo strmo vzpenja do predora, kjer postane enosmerna in opremljena s semaforjem. Malo za jezom se v križišču usmerimo proti vasi Casso, kjer smo parkirali na višini 945 m.

Vas je zelo osamljena z visokimi kamnitimi stavbami in ozkimi uličicami. V njej je pred nesrečo živelo 450 ljudi, vendar so se kasneje le redki vrnili.






Pot 393 se začne v vasi po ozkih prehodih med hišami, nato po mokrem žlebu, kmalu pa pridemo na lepo, ampak strmo stezo skozi bukov gozd, prekrito z odpadlim listjem. Suho listje prekriva mokre in gladke kamnite plošče, tako da nam precej drsi.

Ob robu obidemo že malo zaraščeno melišče, nad gozdno mejo pa je široko travnato področje, zelo strmo, z dobro vdelano stezo do navpične stene. Tudi preko te stene vodi vdelana varna pot nad prepadom z lepim razgledom na dolino in jezero Vajont.

Od tod pridemo na greben po travnati strmini do sedla Saltto, le malo pod 2000 m visoko. Da bi prišli na vrh z istim imenom, pa moramo premagati najzahtevnejši del.

Zelo strmo skalo je moč preiti po žlebu, ki je zelo gladek, brez pravih oprimkov ali po bolj izpostavljenem, kjer pa je primernejša kamenina.

Naša skupina je preizkusila obe možnosti, nekateri po prvi, drugi po drugi varianti. Da bi prišli na vrh, smo morali nato  lomastiti preko borovcev do majhne travnate jase na vrhu. Odprl se nam je lep razgled in posijalo je toplo sonce, kot nalašč za počitek  in okrepčilo.

V povratku smo se do sedla zopet spustili preko borove goščave do zahtevnega dela, nekateri po varovalni vrvi po žlebu, drugi po drugi varianti. S sedla smo prešli na severno stran grebena se spustili po snegu in grušču 50 višinskih metrov, nato med skalami do grebena na drugi vrh Monte Piave 2079 m.

Nadaljevali smo zopet po južni strani pogorja, kjer je bilo več snežnih predelov. Na vrhu grebena je zanimiva skalnata slika. Kamnite plošče, naložene eno nad drugo, so poimenovali »knjige sv. Daniela«. Pred nami pa je bil že vrh Monte Sterpeza 2215 m, ki smo ga kmalu osvojili.

Nato smo se spustili na sedlo pred našim naslednjim ciljem, ki je bil videti precej oddaljen, vendar smo ga kar hitro dosegli. Še ciljna strmina in že smo stali na zadnjem vrhu Monte Borga, 2228 m. Skupno smo hodili smo 4 ure in 30 minut.

Sonce se je skrilo za oblake, ohladilo se je,  samo še skupinsko fotografiranje in sestop.  Odločili smo se za vzhodno varianto, bolj direktno po žlebu, proti vasi Erto. Prišli smo na pot št. 381 do višine približno 1000 m, nato odcep levo po panoramski stezi, zelo dolgi, le z rahlimi vzponi in spusti.

Vodila je vzporedno nad cesto do našega izhodišča v vasi Casso. Celotna tura je trajala 7 ur in 20 minut. Ko smo se vračali, smo se ustavili na ploščadi nad jezerom Vajont. Tako se imenuje tudi rečica, ki teče po dolini, stisnjeni med gori Salta in Monte Toc.

Pregrado za akumulacijsko jezero so začeli graditi leta 1957 in jo končali leta 1960. Takrat je bila najvišja na svetu, in sicer 262 metra in široka spodaj 27, zgoraj pa tri do štiri metre. Že pred gradnjo in med njo so strokovnjaki opozarjali, da je teren nad jezom nestabilen in iz geološkega vidika neprimeren.

Ko so začeli graditi, je bilo opaziti na gori Monte Toc razpoko in tudi manjši plaz, kljub temu so z gradnjo nadaljevali. Poskusno so z vodo napolnili jez leta 1960, dokončno pa tri leta kasneje. Usodnega 9. oktobra 1963 ob 22. uri in 39 minut se je z gore utrgal plaz, širok dva kilometra.

S hitrostjo 105 kilometrov na uro je v z vodo napolnjen jez padla 260 milijonov kubičnih metrov velika gmota kamenja in zemlje. Ogromen val je pljusknil 100 metrov preko visoke kamnite pregrade in dosegel vas Casso, ki je 240 m nad jezom. Odnesel je 158 ljudi.

Vodna gmota je nato padala proti mestecu Longarone v dolini reke Piave. Drugi val s 50 milijoni kubičnih metrov vode pa je pljusknil preko jezu in se pri mestecu Longarone združil s prvim ter uničeval vasi in ljudi po reki navzdol. Jez pa je ostal nepoškodovan.

Cunami je zahteval 1918 žrtev, od tega 487 otrok. Na zgornji ploščadi visijo na ograji zastavice z imeni in starostjo otrok, ki so takrat umrli. Stari od dojenčkov do 15. let. Kar malo obremenjeni z videnjem smo se odpeljali proti domu, saj nas je čakala še tri ure vožnje.



Analizo  ture smo opravili v gostilni Na Ravni v Senožečah.

Spisal: Janez








 



Wintertaler Nock, 15.5.2016

Wintertaler Nock 2394 m

udeleženci:  Tomaž, Marjan, Jana, Polde, Maks, Nevenka, Sašo
trajanje: 6 h 35 min
višinska razlika: cca. 1200 m
dolžina: 17 km

Gorniška skupina se je v nedeljo že drugič odpravila na zimsko turo na Wintertaler Nock (prvič 8.3.2014), kljub temu pa je turo ponovila samo Nevenka. Iz Ljubljane smo se ob petih zjutraj v deževnem jutru odpravili proti Celovcu in se spotoma ustavili na jutranji kavi.

Nekaterim so se porajali dvomi v boljše vreme na našem cilju, saj po daljšem deževnem obdobju, času Zofke in Ledenih mož ter deževni noči in jutru ni bilo lahko verjeti vremenski napovedi o prehodu fronte v dopoldanskem času.

Vožnjo smo nadaljevali v dežju, na Ljubelju pa so avstrijski mejni policisti dosledno izvajali kontrolo dokumentov in oseb v vozilu, vendar čakanje ni bilo potrebno. Z Ljubelja smo se odpeljali proti Celovcu (Klagenfurt) in tam zavili proti Trgu (Feldkirchen),  kjer je dež ponehal.

Od Trga smo nadaljevali proti Glödnitzu  in Flattnitzu, kjer smo parkirali približno na nadmorski višini 1400 m. Wintertaler Nock se nahaja v Gurktaler Alpah, ki so gorska veriga v osrednjih avstrijskih Alpah,  poimenovana po reki Gurk.

Gorska veriga na zahodu meji na VisokeTure (Hohe Tauern), na vzhodu na Lavanttalske  Alpe, na severu na dolino reke Mur in na jugu na dolino reke Drave (Drau). Območje obsega 3300 kvadratnih kilometrov, 72 km v smeri vzhod-zahod in 54 km v smeri sever-jug.

Gore so zaobljene oblike z zmernimi travnatimi strminami, nižje so na jugovzhodu in višje na severozahodu, kjer dosegajo višino okoli 2400 m. Najvišji vrh je Eisenhut (2441 m), neposredni sosed Wintertaler Nocka, najbolj obiskan vrh pa je Grosse Königstuhl (2336 m).  V zimskem času so vrhovi primerni za turno smučanje, poleti pa za pohodništvo in gorsko kolesarstvo.

Slovencem najbolj znana smučarska središča so  Bad Kleinkirchheim (Wollaner Nock), Gerlitzen,  Katschberg (Aineck), Turracher Hoehe (Rinsennock). Najbolj zanimivo območje leži na zahodu in se imenuje Nockberge, ker mnoga imena vrhov vsebujejo končnico –nock, znano pa je po mineralnih vrelcih in je razglašeno za narodni park.

S parkirišča smo se najprej vzpenjali po široki gozdni cesti, se nato spustili za dobrih 80 m in po dobre pol ure prečili potok Rapitz. Po cesti smo se vzpenjali vse do odcepa poti 129, ob poti pa smo opazili kopico zanimivosti, od razvalin, označb poti »Kneippweg« do več planinskih koč.

Po uri in dvajset minut hoje smo si na planini Steringeralm privoščili prvih deset minut počitka za kratek prigrizek. Hoja po poti številka 129 nas je kmalu pripeljala iz gozda na travnato pobočje, slabih 700 m pod vrhom, kjer nas je pričel spremljati zmeren, vendar neprijetno hladen veter.

Po dobri uri hoje smo prispeli do skalne vzpetine ob poti, visoke 2222 m, imenovane Peak Adi, ki smo jo seveda vsi osvojili. Na tej višini so se pojavila omembe vredna snežišča, ki pa smo jih z lahkoto obšli. Vrh Wintertaler Nocka smo osvojili v dobre pol ure hoje, od izhodišča do vrha pa smo potrebovali tri ure in dvajset minut zmerne hoje, vključno z odmori.

Na vrhu 2394 m visokega Wintertalerja je pihal srednje močan in mrzel veter. Razgledi so bili zaradi oblačnosti fronte skromni. Mikal nas je sosednji Eisenhut, oddaljen samo slabe pol ure po veznem grebenu in sedlu, vendar smo ta vrh pustili za naslednjo priložnost.

Po kratkem fototerminu smo sestopili dobrih 10 m in se skrili v zavetrje. Odpočili in okrepčali smo se ter po dobre pol ure pričeli sestopati po poti vzpona. Po štiridesetih minutah sestopa smo si na planini Steringeralm ponovno privoščili pol ure postanka, po nadaljnji uri hoje pa smo začudeni opazovali nenavadno tekmovanje domačinov v daljinskem metanju krogel po cesti, podobno balinanju.

Ponudili so nam pivo, ki smo ga z užitkom popili ob opazovanju tekmovanja. Na izhodišče smo dobre volje prispeli po dvajsetih minutah, pospravili opremo in se odpeljali proti domu. Analizo ture smo opravili v Old English Pubu v Tržiču.

Spisal Sašo




Krivi rob, 8.5.2016

Gor(e)nji Krivi rob 2009 m

udeleženci: Jana, Marjan, Emil, Mateja, Slavko, Tomaž
trajanje: 6 h
višinska razlika: 1100 m
dolžina: 10 km

Jerebica je ptica iz družine poljskih kur, pa tudi mejni dvatisočak. Domačini gori pravijo Jerebca, italjani pa Cima del Lago. Lotili smo se je z italijanske strani. Parkirali smo v Belih vodah in ob pol sedmih zjutraj začeli s turo.




Čez prodišče v gozd, kjer je bilo kot jeseni. Zaradi pozebe so imele namreč vse bukve rjave liste. Po kopnem smo hodili do višine cca 1400 m. Tu se je začel sneg, ki je bil zjutraj še dokaj trd. V dobrih dveh urah smo prišli na Jezersko sedlo, kjer se priključi pot iz Možnice.

Nadaljevanje proti vrhu orientacijsko niti ni bilo tako enostavno, markacije so bile pod snegom. Vseeno nam je kar dobro šlo in po treh urah in pol smo bili na Krivem robu. Sledil naj bi sestop na sedlo in nadaljevanje na Jerebico, ki je bila še precej daleč.


Malo smo gledali kje bi sestopili na sedlo in našli grapico, kjer bi bilo to še najbolj varno. A ker je bil sneg že precej južen, za popoldan napovedane plohe, eden od udeležencev pa je imel ob 16h službo, smo se odločili da je Krivi rob naš glavni vrh.

Privoščili smo si skoraj enourno malico in nato sestopili po isti poti in to precej ekspresno. Tako smo bili dovolj zgodnji da nas plohe niso ujele in da smo imeli vsi čas za analizo ture pri Danici.

Spisal Tomaž