Wintertaler Nock, 15.5.2016

Wintertaler Nock 2394 m

udeleženci:  Tomaž, Marjan, Jana, Polde, Maks, Nevenka, Sašo
trajanje: 6 h 35 min
višinska razlika: cca. 1200 m
dolžina: 17 km

Gorniška skupina se je v nedeljo že drugič odpravila na zimsko turo na Wintertaler Nock (prvič 8.3.2014), kljub temu pa je turo ponovila samo Nevenka. Iz Ljubljane smo se ob petih zjutraj v deževnem jutru odpravili proti Celovcu in se spotoma ustavili na jutranji kavi.

Nekaterim so se porajali dvomi v boljše vreme na našem cilju, saj po daljšem deževnem obdobju, času Zofke in Ledenih mož ter deževni noči in jutru ni bilo lahko verjeti vremenski napovedi o prehodu fronte v dopoldanskem času.

Vožnjo smo nadaljevali v dežju, na Ljubelju pa so avstrijski mejni policisti dosledno izvajali kontrolo dokumentov in oseb v vozilu, vendar čakanje ni bilo potrebno. Z Ljubelja smo se odpeljali proti Celovcu (Klagenfurt) in tam zavili proti Trgu (Feldkirchen),  kjer je dež ponehal.

Od Trga smo nadaljevali proti Glödnitzu  in Flattnitzu, kjer smo parkirali približno na nadmorski višini 1400 m. Wintertaler Nock se nahaja v Gurktaler Alpah, ki so gorska veriga v osrednjih avstrijskih Alpah,  poimenovana po reki Gurk.

Gorska veriga na zahodu meji na VisokeTure (Hohe Tauern), na vzhodu na Lavanttalske  Alpe, na severu na dolino reke Mur in na jugu na dolino reke Drave (Drau). Območje obsega 3300 kvadratnih kilometrov, 72 km v smeri vzhod-zahod in 54 km v smeri sever-jug.

Gore so zaobljene oblike z zmernimi travnatimi strminami, nižje so na jugovzhodu in višje na severozahodu, kjer dosegajo višino okoli 2400 m. Najvišji vrh je Eisenhut (2441 m), neposredni sosed Wintertaler Nocka, najbolj obiskan vrh pa je Grosse Königstuhl (2336 m).  V zimskem času so vrhovi primerni za turno smučanje, poleti pa za pohodništvo in gorsko kolesarstvo.

Slovencem najbolj znana smučarska središča so  Bad Kleinkirchheim (Wollaner Nock), Gerlitzen,  Katschberg (Aineck), Turracher Hoehe (Rinsennock). Najbolj zanimivo območje leži na zahodu in se imenuje Nockberge, ker mnoga imena vrhov vsebujejo končnico –nock, znano pa je po mineralnih vrelcih in je razglašeno za narodni park.

S parkirišča smo se najprej vzpenjali po široki gozdni cesti, se nato spustili za dobrih 80 m in po dobre pol ure prečili potok Rapitz. Po cesti smo se vzpenjali vse do odcepa poti 129, ob poti pa smo opazili kopico zanimivosti, od razvalin, označb poti »Kneippweg« do več planinskih koč.

Po uri in dvajset minut hoje smo si na planini Steringeralm privoščili prvih deset minut počitka za kratek prigrizek. Hoja po poti številka 129 nas je kmalu pripeljala iz gozda na travnato pobočje, slabih 700 m pod vrhom, kjer nas je pričel spremljati zmeren, vendar neprijetno hladen veter.

Po dobri uri hoje smo prispeli do skalne vzpetine ob poti, visoke 2222 m, imenovane Peak Adi, ki smo jo seveda vsi osvojili. Na tej višini so se pojavila omembe vredna snežišča, ki pa smo jih z lahkoto obšli. Vrh Wintertaler Nocka smo osvojili v dobre pol ure hoje, od izhodišča do vrha pa smo potrebovali tri ure in dvajset minut zmerne hoje, vključno z odmori.

Na vrhu 2394 m visokega Wintertalerja je pihal srednje močan in mrzel veter. Razgledi so bili zaradi oblačnosti fronte skromni. Mikal nas je sosednji Eisenhut, oddaljen samo slabe pol ure po veznem grebenu in sedlu, vendar smo ta vrh pustili za naslednjo priložnost.

Po kratkem fototerminu smo sestopili dobrih 10 m in se skrili v zavetrje. Odpočili in okrepčali smo se ter po dobre pol ure pričeli sestopati po poti vzpona. Po štiridesetih minutah sestopa smo si na planini Steringeralm ponovno privoščili pol ure postanka, po nadaljnji uri hoje pa smo začudeni opazovali nenavadno tekmovanje domačinov v daljinskem metanju krogel po cesti, podobno balinanju.

Ponudili so nam pivo, ki smo ga z užitkom popili ob opazovanju tekmovanja. Na izhodišče smo dobre volje prispeli po dvajsetih minutah, pospravili opremo in se odpeljali proti domu. Analizo ture smo opravili v Old English Pubu v Tržiču.

Spisal Sašo




Ni komentarjev:

Objava komentarja