Monte Borga, 21.5.2016

Monte Salta 2039 m,
Monte Piave 2079 m,
Sterpezza 2215 m,
Monte Borga 2228 m
  
udeleženci: Tomaž, Jana, Marjan, Maks, Mateja, Alenka, Sašo, Slavko, Nevenka , Emil, Janez
trajanje: 7 h 20 min
višinska razlika: 1500
dolžina: 13,6 km

Tokratni Voluharski potopis je jubilejni z visoko številko 400. Zelo zanimiva in za obiskovalce gora koristna ideja se je porodila leta 2004 skupinici gornikov, da bi imeli pregled opravljenih tur, poleg tega pa bi dali informacijo bralcem o planinskih poteh, značilnostih, dostopih, težavnosti, pasteh in užitkih v gorah. Fotografski posnetki še popestrijo in dopolnijo pisano besedilo.

Tretjo soboto v maju se nas je zbralo enajst gornikov. V jutranjem svitu smo se odpeljali po avtocesti mimo Sežane, Pordenona, Beluna do Longarone, kjer smo se usmerili desno v ozko dolino reke Vajont, znano po katastrofalni nesreče leta 1963. (O tem več na koncu potopisa.)

Cesta se zelo strmo vzpenja do predora, kjer postane enosmerna in opremljena s semaforjem. Malo za jezom se v križišču usmerimo proti vasi Casso, kjer smo parkirali na višini 945 m.

Vas je zelo osamljena z visokimi kamnitimi stavbami in ozkimi uličicami. V njej je pred nesrečo živelo 450 ljudi, vendar so se kasneje le redki vrnili.






Pot 393 se začne v vasi po ozkih prehodih med hišami, nato po mokrem žlebu, kmalu pa pridemo na lepo, ampak strmo stezo skozi bukov gozd, prekrito z odpadlim listjem. Suho listje prekriva mokre in gladke kamnite plošče, tako da nam precej drsi.

Ob robu obidemo že malo zaraščeno melišče, nad gozdno mejo pa je široko travnato področje, zelo strmo, z dobro vdelano stezo do navpične stene. Tudi preko te stene vodi vdelana varna pot nad prepadom z lepim razgledom na dolino in jezero Vajont.

Od tod pridemo na greben po travnati strmini do sedla Saltto, le malo pod 2000 m visoko. Da bi prišli na vrh z istim imenom, pa moramo premagati najzahtevnejši del.

Zelo strmo skalo je moč preiti po žlebu, ki je zelo gladek, brez pravih oprimkov ali po bolj izpostavljenem, kjer pa je primernejša kamenina.

Naša skupina je preizkusila obe možnosti, nekateri po prvi, drugi po drugi varianti. Da bi prišli na vrh, smo morali nato  lomastiti preko borovcev do majhne travnate jase na vrhu. Odprl se nam je lep razgled in posijalo je toplo sonce, kot nalašč za počitek  in okrepčilo.

V povratku smo se do sedla zopet spustili preko borove goščave do zahtevnega dela, nekateri po varovalni vrvi po žlebu, drugi po drugi varianti. S sedla smo prešli na severno stran grebena se spustili po snegu in grušču 50 višinskih metrov, nato med skalami do grebena na drugi vrh Monte Piave 2079 m.

Nadaljevali smo zopet po južni strani pogorja, kjer je bilo več snežnih predelov. Na vrhu grebena je zanimiva skalnata slika. Kamnite plošče, naložene eno nad drugo, so poimenovali »knjige sv. Daniela«. Pred nami pa je bil že vrh Monte Sterpeza 2215 m, ki smo ga kmalu osvojili.

Nato smo se spustili na sedlo pred našim naslednjim ciljem, ki je bil videti precej oddaljen, vendar smo ga kar hitro dosegli. Še ciljna strmina in že smo stali na zadnjem vrhu Monte Borga, 2228 m. Skupno smo hodili smo 4 ure in 30 minut.

Sonce se je skrilo za oblake, ohladilo se je,  samo še skupinsko fotografiranje in sestop.  Odločili smo se za vzhodno varianto, bolj direktno po žlebu, proti vasi Erto. Prišli smo na pot št. 381 do višine približno 1000 m, nato odcep levo po panoramski stezi, zelo dolgi, le z rahlimi vzponi in spusti.

Vodila je vzporedno nad cesto do našega izhodišča v vasi Casso. Celotna tura je trajala 7 ur in 20 minut. Ko smo se vračali, smo se ustavili na ploščadi nad jezerom Vajont. Tako se imenuje tudi rečica, ki teče po dolini, stisnjeni med gori Salta in Monte Toc.

Pregrado za akumulacijsko jezero so začeli graditi leta 1957 in jo končali leta 1960. Takrat je bila najvišja na svetu, in sicer 262 metra in široka spodaj 27, zgoraj pa tri do štiri metre. Že pred gradnjo in med njo so strokovnjaki opozarjali, da je teren nad jezom nestabilen in iz geološkega vidika neprimeren.

Ko so začeli graditi, je bilo opaziti na gori Monte Toc razpoko in tudi manjši plaz, kljub temu so z gradnjo nadaljevali. Poskusno so z vodo napolnili jez leta 1960, dokončno pa tri leta kasneje. Usodnega 9. oktobra 1963 ob 22. uri in 39 minut se je z gore utrgal plaz, širok dva kilometra.

S hitrostjo 105 kilometrov na uro je v z vodo napolnjen jez padla 260 milijonov kubičnih metrov velika gmota kamenja in zemlje. Ogromen val je pljusknil 100 metrov preko visoke kamnite pregrade in dosegel vas Casso, ki je 240 m nad jezom. Odnesel je 158 ljudi.

Vodna gmota je nato padala proti mestecu Longarone v dolini reke Piave. Drugi val s 50 milijoni kubičnih metrov vode pa je pljusknil preko jezu in se pri mestecu Longarone združil s prvim ter uničeval vasi in ljudi po reki navzdol. Jez pa je ostal nepoškodovan.

Cunami je zahteval 1918 žrtev, od tega 487 otrok. Na zgornji ploščadi visijo na ograji zastavice z imeni in starostjo otrok, ki so takrat umrli. Stari od dojenčkov do 15. let. Kar malo obremenjeni z videnjem smo se odpeljali proti domu, saj nas je čakala še tri ure vožnje.



Analizo  ture smo opravili v gostilni Na Ravni v Senožečah.

Spisal: Janez












Ni komentarjev:

Objavite komentar