Olševa, 19.10.2019

Odenični hriber 1.863 m,
Gladki vrh 1.850 m,
Visoka peč 1.849 m,
Govca 1.929 m,
Govca 1.911 m,
Potočka zijalka 1.700 m

udeleženci: Boštjan, Kristina, Boris, Mili, Lucija, Bogdan, Polona, Marko, Petra, Jože, Vida, Kinč, Irena, Tomaž, Jasna, Renata
trajanje: 6 h 10 min
višinska razlika:  1.030 m
dolžina: 9,5 km

Kljub slabši vremenski napovedi nismo obupali. Za vzhod je kazalo bolje kot za zahod in tako smo turo na Olševo realizirali.





Po jutranji kavi na OMV Kamnik smo se čez Volovjek odpeljali v Luče in naprej do Solčave. Tu smo zavili v smeri Podolševe in se na križišču panoramske ceste srečali z Markotom.

Tri avte smo premaknili do Sv. Duha in se z enim vrnili do križišča, kjer je bilo izhodišče ture.






Na začetku smo šli po cesti do kmetije Zg.Ošovnik. Tu smo zavili na markirano pot. Ta se strmo dviga v serpentinah in strmina prav nič ne popušča.

Tempo smo prilagodili udeležencem in pogosto počivali ter uživali v nekoliko omejenih razgledih. Raduha se je lepo videla, Logarska dolina tudi, osrednji vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp pa so bili žal v oblakih.

Nekaj več kot dve uri smo rabili do grebena Olševe. Na grebenu smo najprej skočili desno, na Odenični hriber.

Hitro smo bili nazaj in šli čez Gladki vrh in Visoko peč ter naprej proti najvišji točki Olševe, Govci.

Ljudi je bilo kar nekaj, kljub ne prav blestečemu vremenu. No, bilo je suho in to je bistveno. Na Govci se je povsem zaprlo in z razgledi ni bilo nič.




Nadaljevali smo še na Obel kamen, edini mejni vrh v grebenu, saj vzhodno od vrha s severa pripelje slovensko-avstrijska meja.





Sestopili smo do Potočke zijalke. Prvi del imena je dobila po bivšem lastniku Potočniku, zijalka oziroma zijavka pa je lahko ženska, ki nepremično radovedno gleda ali pa jama, votlina z daleč vidnim vhodom.



Še sestop do Sv. Duha in tura je bila končana. Žal kmečki turizem ni bil odprt in tudi v dolini pri Firštu nismo imeli sreče.

Tako je bila analiza ture Pr' Lampi v Lučah.

Spisal Tomaž

 
 Relive 


Kepa po SV grebenu, 13.10.2019

Bertahütte 1.567 m,
Kepa / Mittagskogel 2.143 m

udeleženci: Leja, Sara, Stojan, Anja, Teja, Nevenka, Žiga, Antonija, Tomaž, Deja, Igor
trajanje: 8 h 35 min
višinska razlika: 1.450 m
dolžina: 14,7 km

Za naše mlade udeleženke smo si zamislili učno turo za gibanje po brezpotju. Izbrali smo Kepo iz avstrijske strani. Na turo se je prijavilo še nekaj drugi udeležencev, ki po tej smeri na Kepo še niso hodili.

V nedeljo ob 6 h zjutraj smo krenili od Kavala in se ustavili v Tržiču na jutranji kavi. Nadaljevali smo čez mejni prehod Ljubelj, kjer so še vedno striktni pri pregledovanju dokumentov ob vstopu v Avstrijo.





Malo pred mostom čez Dravo smo zavili na zahod in se po dolini Rož (Rosental) zapeljali do naselja Spodnje Dobje (Unteraichwald).





Do zadnjega sem cincal, kje bi imeli izhodišče in tu se je bilo treba odločiti kam.

Nazadnje sem se odločil za krožno turo od Kopeina s povratkom po cesti, ki pelje z Bertahütte, tako kot smo to naredili pred leti, ko smo bili prvič tu.




Parkirali smo pri gostilni Sticker in nato en avto premaknili na cesto z Bertahütte, da si malo skrajšamo sestop. Malo pred deveto uro smo v krasnem sončnem vremenu začeli s pohodom.

Do Bleščeče planine (Roßalm) gre pot po gozdni cesti, nato zavije v strmo grapo.






Pot pripelje do melišč Kamnice (Ferlacher Spitze). Tu se je odprl lep razgled na Karavanke in dolino Rož, po kateri smo se pripeljali.





Po meliščih Kamnice smo prečili do Berte in si pri koči omislili krajši postanek. Nekateri so opazovali greben, ki nas čaka, drugi pa malce zaskrbljene obraze prvih.






Od koče se zelo lepo vidi cel severovzhodni greben in spodnji del od daleč res zgleda nekoliko strašljiv za nevajene.  Tu smo se opremili s čeladami in plezalnimi pasovi.




Nedaleč od koče smo zavili na brezpotje. Oziroma "brezpotje", smer je namreč označena z rdečimi pikami. Ni pa čisto lahka, na kar opozorita dve tabli na začetku.




Po sprva lahkem poplezavanju sledi najtežji del, malce siten in precej izpostavljen detajl II. težavnostne stopnje plezanja. Nekaj trenutkov napetosti, nekaj nasvetov in pomoči in že smo bili čez.



Še čez sitno prečko se je treba spraviti in potem je težavnost popustila. Ni veliko, a vendar toliko, da ne gre podcenjevati.





Vzdušje se je nato zelo hitro sprostilo, saj je v nadaljevanju sledilo lažje poplezavanje po I. težavnostni stopnji.





Približno dve uri smo bili na grebenu, ki se konča pri avstrijskem križu. Sledili so stiski rok, čestitke za opravljeni vzpon, fotografiranje, pametovanje in razgledovanje po okolici.




Nato smo se prestavili na vrh Kepe do glavnega križa. Tu je bilo precej bolj obljudeno kot na samotnem grebenu in tu smo imeli glavni odmor.

Slabo uro smo uživali na vrhu. Nato je sledil sestop po markirani poti nazaj do Berte. Nekateri smo bili že četrtič na tej turi in še četrtič smo izpustili Kamnico, vrh, ki se dviga slabih dvesto metrov nad kočo.

Le pivo v koči tokrat prvič ni imelo pretečenega roka. Sestopili smo po poti 680 do avta, ki smo ga zjutraj premaknili. Skočili smo po ostala avta, se preoblekli in odpeljali v Slovenijo.

Analizo ture smo imeli v Tržiču, v istem lokalu kot jutranjo kavo. Še en krasen izlet.

Spisal Tomaž


 
 


Monte Siera, 12.10.2019

Monte Siera 2.443 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Maks, Sašo, Stojan, Marko, Nevenka, Antonija, Klavdija, Tomaž
trajanje: 8 h 30 min
višinska razlika: 1.530 m
dolžina: 14,3 km

Za oktobrsko turo je bila izbrana Monte Siera, v zahodnih Karnijskih Alpah. Po opisu je to zahtevna gora, zato je bila potrebna tudi ustrezna oprema.

Devet se nas je v zelo zgodnih urah odpeljalo preko Trbiža po avtocesti do Tolmezza in nadaljevalo severozahodno po regionalni cesti proti Sappadi.

Že po mestu Ovaro smo zavili na lokalno cesto v dolino Pesarini. Po treh urah vožnje smo pred zaselkom Culzei parkirali na višini 970 m. Na izhodišču je tabla z označenim časom ene ure in pol do prelaza Siera.

Ozka betonska cesta je na začetku kar strma. Ko pa smo zapustili vasico in prišli na makadamsko gorsko cesto, je bila pot položnejša in se v dolgih, zelo blagih serpentinah vzpenjala proti prelazu in istoimenski planini Siera, 1590 m.

Hodili smo predpisano uro in pol. To je pašna planina s tekočo vodo iz zajetja in precej veliko zgradbo, nam neznanega namena.

Na tem sedlu se cesta zaključi in se steza spušča severno v dolino Val del sole (Sončna dolina) z večjim mestom Cima Sappada. Tukaj smo se ustavili le za kratek čas. Potem smo prečkali potoček, takoj nato pa se vzpenjali strmo navzgor med macesni in borovim ruševjem.

Macesnov je vedno manj, še vedno je pot zelo strma. Skupina je obmolknila, stope so bile velike, prišli smo do odcepa za levo ali desno varinato vzpona. Po programu smo šli desno, po levi pa se bomo vračali.

Malo višje je bilo tudi rušje redkejše, prišli smo na široko, sem in tja z rušami poraslo melišče, nato v grapo z navaljenimi skalami in pod samo ostenje gore na višini 2000 m.

Nad gozdno mejo se je odprl pogled na gorovje na nasprotni strani, v paleto jesenskih barv odete gozdove in rastlinje ob vznožju.

Mi pa smo se opremili s pasovi in čeladami, pospravili smo palice in se pripravili na več kot štiristo metrov visok vzpon prve in druge težavnostne stopnje, zaradi česar smo tudi izbrali to goro.

Navpična stena pred nami je bila videti neprehodna. Stopali smo v razpoke, iskali stope in oprimke. Že takoj na začetku smo morali biti zbrani in pazljivi pri vsakem koraku.

Pojavile so se rdeče pike, ki so nam vsaj malo olajšale orientacijo. Na poti ni klinov, ne jeklenic. Le navpična stena v grapi, ki traja in traja. Vmes je nekaj sidrišč za varovanje, vendar jih nismo izkoristili, čeprav smo v nahrbtnikih imeli potrebno opremo.

Iz žleba, kjer smo hodili, je bilo videti le košček neba. Potem smo prišli na oster greben, ki smo ga le prekoračili, odtod pa v drugo razpoko, enako navpično in težavno. Od tod smo prišli na prav tako strmo čistino z drsečim gruščem, delno poraščenim s travnato rušo.

Končno je strmina le nekoliko popustila in – bili smo na vrhu. Za vzpon smo porabili 4 ure in 30 minut, samo za plezalni del pa dve uri. Čestitali smo drug drugemu, v mislih pa je že bila skrb na zahteven povratek.



Vreme je bilo lepo, dobro se je videlo tudi daleč na sever proti Visokim Turam z Grossglocknerjem.

Na zahodu Dolomiti s Cristalom in Tofanami nad Cortino ter okoliški vršaci Karnijskih Alp. Kar nekaj od teh smo člani gorniške skupine v preteklosti že osvojili.

Nismo veliko počivali. Okrepčilo, skupinska fotografija in že smo vstopili v drugo traso, ki je bila enako težka kot prva, le žleb je bil nekoliko širši. Zelo pazljivo smo začeli, ker je bil na strmi stezi pesek.

Nadaljevanje je bilo zelo podobno kot pri vzponu, pa še krušnjivih mest je bilo več. Kar nekajkrat je bila noga prekratka za varnejšo stopinjo. Le na enem mestu je bilo nekaj klinov in kratka jeklenica.

Maksimalna pazljivost je bila potrebna na celi progi. Ko smo končno prišli na varnejšo stezo, smo si  lahko oddahnili. Le nekaj poti nam je še ostalo do planine Siera, kjer smo si malo bolj odpočili.

Zgradba, ki je zjutraj samevala, je medtem oživela. Pred hišo je stal avto, gospa in gospod sta nas pozdravila, ko smo sedeli ob njihovi pokriti mizici.

Čakal nas je le še povratek po dolgi skoraj ravninski cesti do našega izhodišča. Celotna tura je trajala 8 ur in 30 minut, analizo pa smo napravili pri Gorencu v Kranju.

Spisal Janez



Relive

 

Velika Baba, 6.10.2019

Velika Baba 2.016 m
Velika Montura 1.958 m
Planinski dom pri Krnskih Jezerih 1.385 m

PD Rašica
udeleženci: Marjan, Vasja, Mihela, Klavdija, Tomaž
trajanje: 8 h 35 min
višinska razlika: 1.550 m
dolžina: 19 km

Dvodnevna tura na Hochwildstelle in Greifenberg je bila avgusta zamenjana s Kesskopfom. A tudi v oktobrskem terminu vreme ni dovoljevalo dvodnevne ture.






Namesto tega smo odšli na Veliko Babo. Med slovenskimi dvatisočaki je kar pet Bab. Mi smo odšli na najnižjo, tisto nad dolino Lepene.

Parkirali smo pri Domu dr. Klementa Juga in malo pred osmo začeli s pohodom. Dve uri smo porabili do odcepa za Veliko Babo malo pred Planinskim domom pri Krnskih jezerih.





Nadaljevali smo v sončnem vremenu proti pobočjem Velike Babe. Ko smo se prečno vzpenjali po melišču so se odpirali lepi razgledi naokoli.




Čez Krn in greben Krnčice so že silili oblaki in napovedovali skorajšnje poslabšanje vremena. Nadaljevali smo po dolinici med Veliko Babo in Veliko Monturo in od tam levo na vrh Babe.






Vreme se je do vrha že precej pooblačilo. Bilo pa je suho in zato smo se odločili nadaljevati še na Veliko Monturo (velika uniforma).

Na brezpotni gori so ostanki treh objektov, verjetno italijanskega izvora iz časov Rapalske meje.





Sestopili smo na markirano pot, ki pride od Bogatinskega sedla. Po markirani poti pa do kasarne Za Lepočami.

Tudi ta je bila zgrajena v 30-tih letih, v okviru italijanskega fortifikacijskega sistema Alpski zid. Bila je matična vojašnica za odsek meje, ki se je vlekel od Lepega Špičja, Vrha nad Gracijo, Bogatinskega sedla in grebena, ki se vleče proti Voglu.

Mi smo nadaljevali do planine Duplje in od tam do Planinskega doma pri Krnskih jezerih. Tega smo ujeli v zadnji uri ali dveh obratovanja v letu 2019, saj so ga ravno danes zapirali za to sezono.



 Po postanku je sledil le še spust nazaj do izhodišča. Kljub ne ravno blestečem vremenu v drugem delu, nam je uspela zelo lepa tura. Na poti domov smo se ustavili še v gostilni Pri Martinu na analizi ture.

Spisal Tomaž