Spodnja in Visoka Vrbanova špica, 16.7.2011

Spodnja Vrbanova špica 2299 m, Visoka Vrbanova špica 2408 m

udeleženci: Janez K., Janez Č., Primož, Tomaž, Robert
dolžina: 7h 56 min
višinska razlika: cca 1580 m


Na novo zapadli sneg nas je prisilil, da prvotno planirani izlet v Švico prestavimo na konec avgusta. Nastalo “praznino” smo zapolnili z izletom v Julijske Alpe, natančneje na vrhova imenovana Spodnja in Visoka Vrbanova špica.

Ob peti uri zjutraj nas je pet planincev željnih hribolazenja krenilo izpred biljardnice, v smeri Mojstrane, v smeri težkih in temnih oblakov. Malo pred Jesenicami so nas razveselile prve kaplje z neba, ki so kmalu prerasle v pravi dež. Sledil je Tomažev posvet z dežurnim prognostikom. Glas na drugi strani nam je povedal, da je vreme v tem koncu sicer slabo, vendar pa se bo izboljšalo.

Tako smo v dežju skozi Mojstrano prispeli v dolino Kot do manjšega parkirišča kjer smo pustili avto, se oblekli vremenu primerno in si rekli “sej nismo iz cukra, pejmo”. Po prve pol ure hoje skozi gozd se je pot pričela vzpenjati. Pri studenčku 1340 m visoko smo se za trenutek ustavili, si postregli z bistro studenčnico in premleli prednosti hoje v dežju in meglenem vremenu. Kaj kmalu smo mimo Debelega kamna prišli do razpotja med potjo do Staničeve koče in potjo do Visoke Vrbanove špice, našega današnjega cilja.

Tu smo naredili prvi pravi postanek ob katerem smo se odžejali, pomalicali in ker je prenehalo deževati smo se tudi preoblekli. Spočiti smo si nataknili čelade, pospravili palice in se zapodili v strma skalna pobočja pod Vrbanovimi špicami. Lepa, z jeklenicami in skobami opremljena pot nas je pripeljala na v oblak zavito Spodnjo Vrbanovo špico, naš današnji prvi cilj.

Prikrajšani za bojda krasne razglede na Cmir in Rjavino smo po lepi ferati prečili greben med Spodnjo in Visoko Vrbanovo špico. Tudi skala po kateri smo hodili se je pričela sušiti, tako, da je počasi napočil čas, ko lahko zbranost malce popusti in se nam pričnejo po glavi motati one druge misli. Idealna priložnost se je ponudila ob nevšečnosti, ko sta Tomažu popustili zanki kateri naj bi pohodniške palice ohranjali pričvrščene na nahrbtnik. Janez Č. sicer lastnik enakega modela nahrbtnika je nemudoma priskočil na pomoč “kameratu po rukzakovi strani”.

Vneto sta iskala variacije na temo “kako uspešno pričvrstiti palice na nahrbtnik”. Pripomba, da se palice mogoče pričvrščajo računalniško jih ni zmotila, “ne, ne, tlele pršponi, ne more bit drgač” sta si vneto dvigovala moralo. Uspešno sta pritrdila Tomaževe palice, čez kakih per minut hoje pa še Janezove, vendar v drugo že kod uigrana dvojica.

V slabih štirih urah in pol smo opravili pot od avtomobila do vrha Visoke Vrbanove špice. Tu se je sem občasno prikazalo sonce, veter pa je malce razgnal oblake okoli nas in nam deloma razkril mogočne Julijske alpe. Sledil je sestop in postanek na čaju v Staničevem domu, za tem pa spust v dolino.

Pri sestopu v dolino velja omeniti, da je proti koncu poti utrujenost in še vedno mokra skala botrovala nekaj komičnim zdrsom na zadnjo plat. Navkljub temu, da so bili vsi zdrsi nenevarni, pospremljeni z smehom in obveznimi hudomušnimi komentarji se je edino moj končal nekoliko bolj štorasto.

Oteklino na mojem kolenu smo družno odšli ohladiti v lokal, ki se nahaja ob odcepu za Mojstrano pri Aljaževem spomeniku.

Spisal Robi

Veliko Špičje, Malo Špičje, Zadnja Lopa, 10.7.2011

Koča pri Triglavskih jezerih  1685 m, Veliko Špičje 2398 m,  "Kuštrovec" 2355 m, "Lepa Pleša" 2320 m, Malo Špičje 2312 m,  Zadnja Lopa 2115 m


udeleženci: Bojan, Robert, Tomaž
trajanje: 10 h 50 min
višinska razlika: cca 2100 m

Nedelja! Ob 4.55 uri me je Robi pobral doma, kjer sva se nato napotila po najinega vodnika Tomaža, ki naju je že nestrpno čakal. Naš današnji cilj je bil obisk Velikega in Malega Špičja v Julijskih Alpah z izhodiščno točko pod Slapom Savica. Robi naju je po avtocesti varno pripeljal do naše prve izhodiščne točke in sicer obveznega opravila » jutranja kava » Pri Cukiju v Bohinju.

Po posrebani kavici smo prispeli na parkirni prostor pri Savici, kjer smo se urno, ob 06.30 uri napotili po poti, ki vodi preko Komarče. Pot je izredno strma in poskrbi, da ti je po nekaj metrih že kar toplo. Po dobri uri smo prišli do Črnega jezera, kjer smo se odžejali ter nato nadaljevali pot proti koči pri Triglavskih jezerih ker smo prispeli v dobri uri.

Na tej točki pa nama je Tomaž pokazal kje se nahaja Veliko Špičje (2398 m) in Malo Špičje (2312 m), pri čemer pa sva v njegovi razlagi zaznala kanček nesigurnosti, zakaj je to bilo pa se nama je v kasnejših urah našega druženja tudi razblinilo.

Pot do vrha na Veliko Špičje sprva vodi po ravninskem delu, ki vodi proti koči na Prehodavcih, nato pa po približno 15 minutah hoje, z markacijo označeni tabli, zavijemo levo proti Lepem Špičju. Pot je nekoliko zaraščena z praprotjo in nizkim rastlinjem nato pa po približno 20 minutah pred sabo zagledamo kar strmo pot.

Tako vreme (sončno) kot temperatura je bila idealna za osvojitev vrha Veliko Špičje. Pot do vrha je kar strma vendar pa ti ob primerni kondiciji in primernem tempu ne povzroča težav. Po približno dveh urah hoda od Koče pri Triglavskih jezerih smo prispeli na Veliko Špičje, kjer je bil čudovit razgled.

Tam smo se okrepčali in vsak posegli po svoji malici. Midva z Robijem sva pojedla klasično malico (Robi je odprl svoje čudežne ribice jaz pa sem zagrizel v slastni sendvič) medtem ko pa je Tomaž posegel po čudežni tablici Frutabeli (kao mu ni pasal sendvič – po najinem mnenju in opazovanju se s Tomažem nekaj dogaja – Kaj ???).

Po približno 15 minutnem postanku pa smo se nato napotili po grebenu na Malo Špičje na 2350 m pri čemer pa pa je pot kar razgibana saj izgubljaš in pridobivaš kar nekaj metrov nadmorske višine. Če vam po pravici povem pa še danes ne vem, kateri vrh je bil Malo Špičje saj smo od Velikega Špičja povzpeli na štiri vrhove, ki so v sklopu omenjenega grebena.

Tako je Tomaž ob branju karte ugotovil, da se med Velikim in Malim Špičjem razprostirata dva vrhova in sicer prvi na 2355 m, kateremu smo dali ime po mojih laseh Kuštrovec, ter drugemu na višini 2320 m po Robijevi anatomski oblikovani glavi Lepa Pleša. Evo pa sva dosegla svoje – Jupi !. Ko pa smo že mislili, da smo osvojili že vse vrhove pa smo pred sabo zagledali še zadnji vrh in sicer Zadnja lopa na 2115 m, katerega pa smo prav tako napadli.

Po osvojitvi omenjenega vrha smo se napotili po poti ki vodi proti koči na Prehodavcih pri čemer pa smo družno sklenili, da si nekoliko skrajšamo pot do koče pri Triglavski jezerih, kjer je bil načrtovan malo daljši postanek ob zasluženem pivcu, katerega smo dosegli po dve urni hoji.

Po polurnem postanku smo napadli še naš zadnji del naše poti, ki je vodila mimo Črnega jezera po Komarči do izhodišča Savica, katerega smo ga dosegli po 10 urah in 50 minutah ter premagani 2100 m nadmorski višini.

Kaj reči o poti: Bila je lepa, dolga in dokaj naporna, vremenska in s strani druženja pa čudovita tura.

Spisal Bojan

Kukova špica, 9.7.2011

Kukova špica 2427 m

Udeleženci: Robert, Tomaž, Bojan, Janez, Primož
Trajanje: 6h 10 min
Višinska razlika: cca 1550 m


Končno sem si spet našel čas za obisk gora s staro gorniško klapo, naš izlet pa je bil planiran v Julijskih alpah, in sicer na Kukovo špico, ki se nahaja med dolino Vrata in Gozdom Martuljkom, z vrha pa je odličen razgled na Triglav, Amfiteater, Škrnatarico, Špik in druge vrhove.

Nabralo se nas je pet gamsov, krenili smo po gorenjki, ko smo prišli na regionalko proti Kranjski Gori, smo zavili malo pred Mojstrano na levo v dolino Vrata. Na makadamski gozdni cesti smo parkirali, pot je potekala po plazu Črlovec in čez tako imenovane Gulce, označena zgolj z možici. Steza se je serpentinasto vila na začetku po gozdu, kmalu smo prišli do melišča, kjer je pot postala tudi nekoliko bolj strma.

Čas smo si krajšali z zbadljivimi dialogi, ki so potekali v glavnem med pripadniki vzhodnega in zahodnega Broda, nemalokrat pa celo med pripadniki iste ulice s slovitim imenom. Višino smo hitro nabirali, kmalu smo bili na polovici poti. Nekoliko višje pa je naš vodnik Tomaž opazil, da je GPS aparat ostal na naši prejšnji postojanki približno sto višincev nižje, zato se je Robi, ki ga je kar razganjalo od kondicije, ponudil, da gre ponj.

» Ja če se ti že da «, je bil Tomažev previden komentar, kot bi slutil težave. Robi je torej odhitel proti dolini, mi pa smo počasi nadaljevali po stezi naprej, se občasno ozirali za njim. Čez čas smo se utaborili nekoliko višje, na dva tisoč metrih, malo pod sedlom med Kukovo špico in Škrnatarico. Robija smo smo čakali slabe pol ure, začelo nas je že skrbeti, ko se je le pojavil na obzorju. Aparat je našel, sicer ne takoj, zato pa je tudi trajalo, je dejal. Vsekakor zelo kolegialna gesta.

Nadaljevali smo, hitro dosegli manjše sedlo, kjer smo si nadeli čelade in pospravili palice. Še nekaj sto višinskih metrov dokaj strme poti smo z dobrim tempom premagali in dosegli vrh. Razgled je bil kot s prospekta, odlično so se videli okoliški vrhovi.

Po foto seansi in malici smo sestopili v dolino, pri našem izhodišču smo bili v rekordnem času, eni uri in štirideset minut. Da bi bil športni dan popolno zaključen smo se oglasili še v Aljaževem Hramu, kjer smo ob temnih in svetlih hmeljevih zvarkih, ki jih je na račun desete obletnice obiskovanja gora častil Tomaž, podebatirali o prihajaočem odhodu Tomaža in Robija na Weisshorn v Švico. Po pivcu pa domov.

Spisal Primož


Škrlatica po južnem grebenu, 3.7.2011

Škrlatica 2740 m

udeleženci: Matej, Robert, Tomaž
trajanje: 10 h 10 min
višinska razlika: cca 1800 m

V sklopu priprav na Weisshorn sva si z Robijem omislila plezalni trening podobne težavnosti kot naju čaka v Švici. Izbrala sva si južni greben Šklatice. Zaradi mojega prehlada je bilo pred turo nekaj cincanja, a sem se vseeno odločil da grem.

Ob 5h zjutraj smo se na parkirišču pred Kavalom dobili z vodnikom Matejem in se odpeljali proti Vratom. Nekaj minut čez 6 uro smo jo že ucvrli navkreber in bili po dveh urah in pol že pod južnim grebenom, prehlad se mi ni prav dosti poznal.

Južni greben, ki nas je čakal je bil prvič preplezan šele leta 1968 in spada med najlepše trojke v naših stenah. Nataknili smo si pasove in čelade ter jo mahnili v steno. Kmalu po začetku smeri sta naju dohitela Samo in Borut, znanca z Matterhorna, Samo pa bo tudi vodja odprave v Švico.

Pičila sta naprej, mi pa smo v bolj umirjenem ritmu nadaljevali s plezanjem. Med čakanjem na stojiščih sva se Robijem menjala na delovnem mestu Podajalec vrvi 1 in se kratkočasila z bistroumimi domislicami.

Edina nevšečnost je bila težava s pasom od nahrbtnika zaradi česar sem moral svojo kravo od fotoaparata na sredini poti pospraviti v nahrbtnik, ker mi je torba preveč opletala.

Skala je bila res dobra, smer ne pretežka, najtežji kamin proti koncu smeri je dosegel IV-. Od tam naprej so samo še dvojke do srečanja z markirano potjo kjer se smer konča.

Sneli smo plezalne pasove in si čestitali za osvojeno smer. Skočili smo še na vrh Škrlatice, kjer smo pomalicali in se po markirani poti vrnili pod južni greben in si ogledali kje smo plezali.

Ekspresno smo sestopili v Vrata in pred peto uro popoldan že pili pivo v Aljaževem hramu. Krasen dan je bil za nami, lepa smer in odličen gorski vodnik Matej. Komaj čakamo Švico!

Spisal Tomaž