udeleženci: Tomaž, Igor, Antonija, Stojan, Marjan, Nataša, Matjaž, Anka, Sabina, Marko, Rafko trajanje: 7 h 45 min višinska razlika: 1160 m dolžina: 14,6 km
Tokratna tura na velikonočno soboto je povzročila vodniku kar nekaj kombiniranja. Prvotni cilj obiskati tritisočak Wildenkogel (3021 m) v Visokih Turah so nam odnesle plazovne razmere. Enako je bil za Turski žleb objavljena tretja stopnja plazovne nevarnosti.
Treba je bilo najti razmeram primeren cilj, saj je bilo ravno za soboto obljubljeno najboljše vreme. In seveda, tam med Logarsko dolino in Robanovim kotom nas je vabil Strelovec. Sama sem bila tega predloga še posebej vesela, saj na njem še nisem bila.
Veste kako daleč je iz Idrije do Logarske doline? Skoraj kot iz Ptuja v Bovec. Že pot do izhodišča je bila kar posebna. Takoj ko smo v Stahovici zavili v dolino Črne smo vstopili v svet razdejan v lanskih avgustovskih poplavah. Plazovi, usadi …
Mnogo dela je že opravljenega, a mnogo ga še čaka. Pot pred prelazom Črnivec, ki nas bi skozi Podvolovljek malček prej pripeljala v Logarsko dolino, je bila tega dne zaprta.
Tako smo skozi Gornji Grad, Ljubno ob Savinji, Luče in Solčavo ob mnogih semaforjih pretreseni opazovali, kako napredujejo sanacijska dela po vodni ujmi.
Saj smo spremljali katastrofalne razmere okrog domačih hiš, razdejanje Sor in še kje, a tu je narava pokazala svojo moč še v večjih razsežnostih. Te doline bodo v desetletjih zacelile bridke rane, a nikoli več ne bodo kot prej.
Najbrž si res ljudje jemljemo preveč prostora, ki pripada vodam. Opozorila, ki nam jih dajejo morajo zaleči za varnejše načrtovanje gradenj v naprej. Logarska dolina nas je pričakal obsijana s soncem.
Tako je lepa in tako spoštljivo prestižna, da se ni čuditi, mnogim avtomobilom parkiranih pred hoteli in gostišči. Le redki so imeli slovenske registracije. To, da parkirnine za vstop v dolino še ne pobirajo, tudi velja omeniti.
Naša Voluharska druščina je primerno opremljena za zimski vzpon smelo zapustila kombi na parkirišču pred hotelom Plesnik s krasnim slapom za ozadje. Kar takoj za kmetijo Plesnik smo po malo širši gozdni vlaki zagrizli v strmino.
Najbrž bo za tak tip poti potrebno izumiti nov izraz, kajti dobro je vedeti, gre tvoja pot po vlaki, gozdni ali kamionski cesti ali še čem tretjem. Morda bi to lahko bila traktorska cesta.
Kakorkoli, ko smo zapuščali glavno cesto, ki sicer pelje do konca doline, se nam je pridružil lokalni vodnik, ki pa je imel štiri noge. Že takoj na začetku je bilo videti, da dobro ve, kako naj potekajo planinske ture.
Postavil se je Tomažu za pete in tam ostal do konca. Najbrž je želel, seveda zaradi varnosti udeležencev, imeti stoprocenten pregled nad potekom ture. Komu gre zasluga, da je do konca res vse potekalo v najlepšem redu, nismo uspeli določiti.
V uri in pol hoda, tudi po lepih gozdnih stezicah, smo dosegli Plesnikov planino, malo počili, popili, se razgledali in že smo nadaljevali spet po traktorski cesti proti Icmankovi planini.
Pogledi so bili vedno širši, čeprav motni na nasprotni greben, ki deli Logarsko dolino in Matkov kot. Ter seveda na višje gore severno za njim. Nad Ojstrico in njenimi sosedi pa so se nabirali oblaki.
Nas pa je vseskozi imel na očeh tudi izrazit razgleden zob, Rikljeva peč (1181m), ki je zasajen v pobočje pod grebenom, na katerega smo bili namenjeni. Do ljubke koče nad Icmankovo planino smo bili prej kot v uri.
Za kočico se nam je obljubljal imeniten razgled na Logarski peči (1533 m), ki se mu zaradi bližine res nismo upali upreti. Za obisk Icmankove peči (1610 m) pa nam je zmanjkalo navdiha.
Do Strelovca ni bilo več daleč. V začetku je steza tekla po grebenu, kasneje pa se mu umakne na desno, severno stran. Stopili smo na sneg, ki nas je spremljal do vrha. Pobočje je bilo strmo, zato smo se usmerili naravnost navzgor in dosegli greben nedaleč od vrha.
Po obveznem razgledovanju, orientiranju in fotografiranju smo se posvetovali še o imenu našega tretjega vodnika, ki je hrabro preštel vse naše luknje, ki smo jih pustili v udirajočem se snegu. Obveljal je tretji predlog, naj bo Rafko.
Povratek smo zaokrožili po grebenu proti Utam (1950 m) do Movznika in nadaljevali prečno po markirani poti severno do Puklavce. Tu je še veliko, ta dan zaradi visokih temperatur, mokrega snega.
Opremljeni s čeladami in cepini in brez derez, ker je bil sneg razmočen, smo se spuščali proti Klemenči jami. V pobočju so bile v nasprotni smeri tudi sveže sledi pohodnika.
Prediralo se je ne glede na to, si bil prvi ali zadnji v vrsti, zato smo v tem delu zagotovo dosegli rekord v času trajanju. V nasprotni smeri med Puklavco in Strelovcem, ki seveda poteka navzgor, je predviden čas hoje 40 minut.
Mi pa smo v gaženju zagotovo uživali uro in pol. Spust do koče na Klemenči jami je spodobno strm in tokrat kopen. Vmes smo se seveda ustavili pri naravni vrednoti – pri, v Sloveniji najdebelejšemu macesnu, ki tu že stoletja kljubuje ostrim klimatskim razmeram.
Njegov obseg je 444 cm, premer 141 cm in višina 29 metrov. Pri žal zaprti koči smo si odpočili in napolnili želodčke. Naš Rafko ni bil zadovoljen ne s Frutabelami, ne s keksi ali čokolado, zagotovo mu je ljubša domača kuhinja.
Že med sestopom do koče je v stenah nad nami počilo in počilo je tudi, ko smo sedeli pred njo. To so bili plazovi. Ojstrica se je po severnih grapah v slapovih otresala snega. Zadovoljni, da smo na varnem in na primerni turi smo opazovali moč narave.
Drugačno kot zjutraj, a enako silno in usodno. Da je temu res tako, so nam sporočale kasnejše novice. Te sobote se žal ni srečno izšlo obiskovalcem severne Triglavske stene. Do kombija nas je čakala še urca hoje.
Pooblačilo se je čez in čez in v dolini je tudi dobro potegnil za ta letni čas topel veter. Zadovoljni z uspelo turo smo se po sedmih urah in tričetrt vrnili do kombija. Res so lepe te Solčavske planine, še se bo treba vrniti.
Ker smo načrtovali vrnitev v Ljubljano čez Pavličevo sedlo in Jezersko in sta bila dva udeleženca iz Celja, smo analizo ture opravili v kmečkem gostišču Ojstrica.
Kot bi vedel, da pri analizi sodelujejo vsi udeleženci, je bil tam pred nami in že počival naš deveti udeleženec Rafko. Tako kot se nam je zjutraj tiho pridružil, nas je maloprej tudi tiho zapustil, zadovoljen, da smo vsi srečno sestopili.
Ime mu je Đino, a tako daleč od Italije bo za nas ostal kar Rafko. Slovo je bilo težko. Da so bili razgledi motni, ni bila toliko kriva pooblačitev, zrak je bil poln saharskega peska, kar smo videli tudi po nedeljskem dežju.
In da smo med Movznikom in Puklavco hodili deloma po sledeh Zokijapokija, sem prebrala na spletnem portalu Hribi.net. Zokipoki, lepo bi se bilo srečati v teh lepih koncih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar