Planjava, Brana, 22.8.2004

Planjava 2392 m in Brana 2252 m

Udeleženca: Robi, Šaro

Trajanje: 8h 35min

Višinska razlika: cca 2240 m (nov rekord)


Visokogorska sezona je na vrhuncu in temu ustrezen je bil načrt, Planjava čez Srebrno sedlo, prek Kamniškega sedla na Brano, nazaj na Kamniško sedlo in sestop v Kamniško Bistrico.

Štart od doma je bil predviden za pol sedmo zjutraj. A zaspanost je botrovala enourni zamudi in tako sva štartala z Broda ob pol osmih. Na kamniški bencinski črpalki sva se oskrbela z pijačo in hrano in se zapeljala v Kamniško Bistrico.

S turo sva pričela ob pol devetih v prijetnem hladu in jasnem vremenu. Na markirani poti proti Kamniškemu sedlu je bila kar precej planincev in šele ko sva zavila proti Repovem kotu sva uživala v samoti. Odpiral se je vedno lepši razgled nazaj na Kalški greben in na Zeleniške špice.

Po dobrih dveh urah hoje po prijetni lovski poti sva prišla na bolj skalnat svet, kjer je bilo treba tu in tam malo poplezati. Z orientacijo ni bilo težav, ker sva daleč pred sabo videla skupino planincev kje gredo, višje v skalah pa so možici. Po treh urah dvajset sva prilezla na Srebrno sedlo od koder se odpre razgled na Ojstrico, Korošico in Dleskovško planoto na vzhodu.

Ker je zoprno pihalo sva jo hitro mahnila naprej proti Planjavi in bila čez 40 minut na vrhu. Do tja sva porabila le liter vode vsak (za 1800 m višinske razlike), kar je nenavadno malo glede na naše pivske navade.

Vreme je bilo še solido in imela sva lep razgled na Ljubljansko kotlino, Grintavec, Skuto, greben Košute, slap Rinka, Logarsko dolino, Olševo, Krofičko, Raduho, Ojstrico, Menino planino, Konja, Veliko Planino in Kamniški Dedec, ki pa s Planjave zgleda bolj fantič.

Pomalicala sva, se razgledala naokoli in se napotila navzdol proti Kamniškemu sedlu. Pod do tja je kar slikovita, Kamniško sedlo pa vidiš že dobre pol ure prej preden prideš do tja.

Na Kamniškem sedlu sva si malce oddahnila in potem zagrizla še v Brano. Tu se je utrujenost že poznala, vsaj meni. Robi pa je skoraj tekel na vrh. Lahko njemu, ko je čez dan pojedel pol palete Frutabel.

Na vrhu sva se razgledala po okolici, ki je bila že pretežno v oblakih in se odpravila nazaj na Kamniško sedlo. Tu sva se ustavila na čaju z dodatki in se po melišču zapodila do Pastircev. Od tam pa se urica do Kamniške Bistrice.

Spisal Šaro

Svinjak, 7.8.2004

Svinjak 1654 m

Udeleženca: Robi, Šaro

Trajanje: 4h 20min

Višinska razlika: cca 1200 m

Zaradi vsega ostalega kar ne sodi v aplinistični dnevnik (glej izlet na slap Boka) sva danes vstala šele ob 7:20. Po začetnem obotavljanju greva-ne greva sva se odločila za greva in to na Svinjak – Bovški Matterhorn. Pot v začetku poteka med drevesi v prijetni senčki, vendar sva bila zaradi precej hitrega tempa kaj kmalu čisto prepotena.

Nekje nad 1200 metri se gozd konča in s tem izgine tudi senca, pa tudi pot postane bolj strma z nekaj plezalnimi vložki. Dodobra prepotena in zadihana sva se po dveh urah in dvajsetih minutah privlekla na vrh Svinjaka. Z vrha se lepo vidi Bovec ter mogočni Rombon, katerega vrh pa je bil na žalost v oblakih.

Midva sva se precej po domače razkomotila, sezula gojzarje in nogavice in pomalicala vsak svoj sendvič. Med obedovanjem naju je preletelo letalo z Bovškega letališča, katero prevaža padalce. Na žalost pa v njem ni bilo naših štirih junakov, zaradi mencanja v kampu Nadiža so namreč zamudili zadnji sobotni let pred dežjem.

Vreme se je počasi pričelo slabšati, zato sva se podala v dolino. Z enim vmesnim postankom sva v slabih dveh urah prispela do avtomobila. Zadnjih petdeset metrov višinske razlike je pričelo rahlo deževati, tako da sva naglo pospešila najin sestop.

Sledilo je umivanje v mrzli Soči, kosilo pri Žvikarju ter vrnitev v kamp.

Spisal Robi

Slap Boka, 6.8.2004

Slap Boka

Udeleženci: Robi, Šaro, Mojca

Trajanje: 2h

Višinska razlika: cca 350 m


Po dveh dneh lenarjenja v kampku na Nadiži se prileže malce razmigati zakrnele kosti. Zato sem se pridružila strastnima planincema Šarotu in Robiju na eni lahki turci.

S kampa smo se odpravili okoli enajste ure saj smo imeli zjutraj še veliko dela. Ponoči namreč niso nažagali dovolj tako, da so nekateri z žaganjem nadaljevali še zjutraj. Pa še kandidatov za na slap je bilo vedno več, vendar se nekako niso in niso mogli odpraviti. Tako smo mi trije odrinili prvi. Pot proti Bovcu in že smo bili pod Boko.

Do slapa vodi več poti, izbrali smo najlažjo (seveda zaradi mene). Potka levo in pa v klanec, ki ga kar ni hotelo biti konec. Vendar sta prijazna Šaro in Robi prilagodila svoj tempo mojemu tako, da je šlo. Slap vidiš že med potjo. V vsej svoji veličini pa ga vidiš s cilja, z razgledne točke. Splačalo se je malce potruditi. Naužili smo se krasnega razgleda, poslikali in krenili nazaj.

Prispeli smo že ob vznožje pa nismo srečali še nobenih naših kandidatov, ki naj bi krenili za nami. Tako smo se odločili da gremo pogledat slap še z druge perspektive in krenili po poti, ki vodi čez skalovje ob strugi. Najprej gre lahko potem pa so skale vedno večje in za kakšne nerode ravno ni.
No in že smo zagledali ostale naše: Erika, Dare, otroci (Daša, Tilen, Kristjan, Anej) in seveda Nani. Otroci so skakljali kot gamsi po skalah, še Nana se je odlično držala. Vsi so se že vračali le Tomo in Damijan sta krenila preko skal še naprej.

Skale so naprej zgledale vedno višje tako, da za njih potrebuješ kar nekaj plezalnih sposobnosti. Tako da smo se odločili da zaključimo (v bistvu zaradi mene). Zmerimo še temperaturo vode. Od Šarota kaže 11° C, od Robija 13° C, komu naj zdaj verjamem. V glavnem voda je ledeno mrzla.

Pot po skalah nazaj v avto in na palačinke v kamp Lazar. Robiju so se zelo cedile sline po palačinkah in je kar dobro tiščal gas. Vendar glej ga rdeč semafor in smo se ustavili nekaj metrov čez. Na cesti je namreč skala od zadnjega potresa in Robi res ni pričakoval semaforja. Še dobro da nismo šli kar v skalo.

Na palačinkah smo se srečali še z Eriko, Daretom in vedno lačnimi otroci, ja pa Nani seveda. Manjkala sta le Tomo in Damijan. Malce nas je že skrbelo, da se nista slučajno zaplezala. Mogoče ju že rešujejo s helikopterjem. Vendar ne, prispeta še obadva živa in zdrava. Palačinke in pivo so super sedli v želodčke.

Vse ostalo kar se je dogajalo v nadaljevanju ne sodi več v alpinistične podvige. Pa tudi mislim da sem dovolj napisala, da me bosta Šaro uin Robi še kdaj vzela na kakšno lahko turo.

Spisala Mojca

Jezersko sedlo, korita Možnice, 5.8.2004

Jezersko sedlo 1720 m, Korita Možnice

Udeleženca: Robi, Šaro
Trajanje: 5h 50min
Višinska razlika: cca 1220 m


Po dnevu počitka je bila zopet na vrsti tura na dvatisočak, Jerebica 2126 m. Z Robijem sva vstala že ob petih, pozajtrkovala in se odpelja proti Možnici.






Cesta v Možnico je kar divja in Robi je nasedel na enemu od kanalov za vodo. Zato sva se tam raje obrnila in parkirala malo nižje ob cesti. Začetek ture je bil zelo zgoden, 6:55 vremenska napoved pa malce neugodna, popoldanske plohe in nevihte.

Pot je kmalu postala kar strma in kmalu sva prišla do jeklenic, kjer gre pot ob strmi steni. Nad jeklenicami pa še skala, ki je izgledala zelo neugodno za navzdol, sploh v dežju. Ta skala je tudi povzročila kasnejšo zablodo, pa sploh ni bila zahtevna za dol in tudi v dežju ne bi bila pretirano.

Pot se je kasneje vila skozi gozd čez podrta drevesa od neurij. Nad 1300 m višine pa se je svet odprl in hodila sva po travi in grušču proti Jezerskemu sedlu. V vodnikih piše, da je poti v visoki travi težko slediti, a dejansko z orientacijo ni problemov.

Razgledi so bili lepi, sploh na jug proti severni steni Rombona in Velike Črnelske špice. Vreme pa se je začelo oblačiti in počasi naju je začelo skrbeti. Po dveh urah dvajset sva prisopihala na Jezersko sedlo in odprl se je prelep razgled na Viševno skupino in gore nad Belim potokom v Italiji.

Se je pa okoli Viša precej oblačilo in sklenila sva da pomalicava in vidiva ali greva naprej ali ne. Med malicanjem se je oblačilo vedno bolj in računala sva, da je verjetnost dežja, v naslednjih treh urah kolikor naj bi najmanj rabila do Jerebice in nazaj do tiste skale, precejšnja in tako sva Jerebico skenslala.

A med vračanjem, nižje ko sva bila, bolj je bilo jasna da sva ga tokrat pošteno usrala, saj je bilo vreme vedno lepše, pa še sestop po skali je bil prav lahkoten. Da si turo vendarle malo podaljšava sva sklenila, da najprej obiščeva izvir Možnice. Na poti navzgor sva namreč videla smerokaz k izviru. A sva ga dol grede zgrešila, Robi pa je še vse do avta trdil, da bo tabla zdaj zdaj.

Kasneje se je zgovarjal da so jo med tem verjetno ukradli cigani. Bi pa z lahkoto kdor koli ukradel Robijev avto. Pustil je odklenjenega s ključi v kjučavnici. Če kdaj vidite na kakšnem izhodišču v hribih belega Cliota poskusite odpreti vrata, morda boste imeli srečo. Tokrat sva jo imela midva in odpeljala sva se v dolino in se ustavila še pri odcepu za korita Možnice.

Po dobrih desetih minutah hoje sva prišla do slapa na Možnici. Slap je zelo divji in da bi ga bolje fotografiral sem bredel po Možnici, ki pa je tako mrzla da sem naredil samo eno fotko. Takoj sem izmeril temperaturo vode, ura je pokazala 9,5 ? C, morda meri za kakšno stopinjo netočno, a vendar zelo mrzla voda.

Po ogledu slapa sva ša še višje do korit in podrtega mostu, ki še vedno leži v koritu. Po ogledu in fotografiranju korit, sva se spustila v dolino, se za nekaj minut ustavila še pri trdnjavi Kluže in potem k Žvikarju na kosilo. Od tam pa nazaj na Nadižo, z muko. Jaz sem spal v avtu, Robi pa očitno tudi, saj sva zgrešila odcep za Podbelo.

Spisal Šaro


Slap Kozjak, 4.8.2004

Slap Kozjek

Udeleženca: Robi, Šaro

Trajanje: 1h 20min

Višinska razlika: cca 150 m

Zopet je dan za počitek, vendar sta se tokrat spravila naša kolesarja (zadnje tri dni nepremičnine) v pogon. Za kolesarske neumnosti sta navdušila še Eriko in tako je padla ideja o obisku slapa Kozjek. Kolesarji seveda na kolesih, midva pa z avtom do Kobarida, naprej pa peš.

Do slapa vodi precej široka nezahtevna pešpot. Dobršen del se vije ob Soči. Po slabih dvajsetih minutah ob poti (pod mostom) zagledava slap Mali Kozjek visok 8 m, pri katerem voda v ozkem curku preko skal pada v globino. Pot vodi še naprej preko lesenih mostičkov do Velikega Kozjeka. Precej širši, višji (15 m) in tudi veliko lepši slap leži v nekakšni napol zaprti, zasigani dvorani.

Ob vračanju nazaj sva se ustavila še pri ostalinah 1. svetovne vojne. Ohranjeni so ostanki rovov, kavern, strelskih jarkov in bunkerjev iz 1. svetovne vojne. Ob vračanju do avta sva srečala še naše vrle kolesarje, dogovorili smo se kje se po končani turi dobimo na pijači in tako zaključimo turo.

Spisal Robi

Velika Baba, Krnsko jezero, 3.8.2004

Velika Baba 2016 m, Planinski dom pri Krnskih jezerih 1385 m in Krnsko jezero 1383 m

Udeleženca: Robi, Šaro

Trajanje: 6h 35min

Višinska razlika: cca 1420 m


Po dnevu počitka je zopet nastopilo jutro zgodnjega vstajanja, ter bezlanja v hribe. Tokrat je bila na vrsti Velika Baba ter ponovni obisk Krnskega jezera. Z avtomobilom sva se odpeljala mimo Bovca proti Vršiču, ter malo za krajem Podklanec zavila z glavne ceste v dolino Lepene.

Cesta se večji del vije ob rečici Lepenjici, ter vodi vse do Doma dr. Klementa Juga. Tu se dolina zaključi s prelepim pogledom na gorske vršace Debeljak, Šija ter Mali in Veliki Lemež. Ob cesti sva parkirala, nase navlekla vse tiste hribovske reči ter se podala navkreber.

Pot se počasi, enakomerno, v senci vzpenja v smeri Krnskega jezera. Malo pred planinskim domom se pot za Babo odcepi levo, ter zavije v prelepo dolino pod najinim današnjim ciljem. Na pot je posijalo sonce, pa tudi naklon je bil čedalje večji, tako da sva kaj hitro pričela s standardnim hribovskim sopenjem in rednim brisanjem potu s čela. Malo čez enajsto sva bila že na vrhu današnje destinacije, vendar nama vreme ni bilo najbolj naklonjeno.

V daljavi so se neverjetno hitro pričeli kopičiti oblaki in vse je kazalo na nevihto. V najkrajšem možnem času sva si ogledala Krn, Vrh nad Peski, Lemež, Lanževico, Šmohor, Krnsko jezero in ostale kamnite gmote v tem delu Julijskih Alp, ter jo jadrno ucvrla v dolino proti Planinskemu domu pri Krnskih jezerih.

Ob vznožju Velike Babe je zopet posijalo sonce, oblake pa je veter odnesel nekam proti Bovcu. Pri domu sva pomalicala, spila vsak svoj čaj in si ob kratkem postanku nabrala novih moči za obisk Krnskega jezera ter sestop. Pot do jezera traja slabih petnajst minut po več ali manj ravni poti, le na koncu se rahlo vzpne na prelomnico od koder se vidi celo Krnsko jezero, največje visokogorsko jezero pri nas.

V jezeru sva namočila prepotene noge, izmerila temperaturo (21° C) ter se podala v dolino. Na poti do avta se je zopet pričelo oblačiti, tako da sva zopet pospešila korak. Najino hitenje se nama je obrestovalo saj je tisti trenutek ko sva se vsedla v avto pričelo deževati.

Sledilo je še izvrstno kosilo v Bovcu v gostilni Martinov hram, ter vrnitev v kamp.

Spisal Robi

Tolminski Migovec, Tolminski Kuk, 1.8.2004

Tolminski Migovec 1881 m in Tolminski Kuk 2085 m

Udeleženca: Robi, Šaro

Trajanje: 6h 15min

Višinska razlika: cca 1270 m


Takoj po uvodni turi je že sledila nova. Tokrat na tolminski konec. Že na vse zgodaj sva jo mahnila z Nadiže in bila v Tolminu dobrih 10 minut pred odprtjem bencinske črpalke. Do odprtja sva ždela v avtu in na pol dremala, ob 7h pa na črpalko po hladne Zale in gas proti Tolminskim Ravnam. Do tja vodi precej slikovita cesta, kjer na nekem mestu na cesti ždi prav konkretna skala.

Začetek ture je bil zopet v gozdu, v senci in hitro sva napredovala proti planini Na Kalu. Vreme, ki je bilo še zjutraj med vožnjo oblačno, se je potem popolnoma zjasnilo in ob prihodu na planino se je odprl prelep razgled na Krnsko pogorje na zahodu.

Nadaljevanje poti gre po zahodnem pobočju Tolminskega Migovca in tako sva imela stalen razgled na Krnsko pogorje, Mahavšček in dolino Tolminke spodaj. Čez čas sva prvič zagledala najin drugi cilj, Tolminski Kuk. Pot je bila zelo lepa, po policah v strmem gruščnatem pobočju in kmalu sva po gruščnatem žlebu prišla na vršno planoto.

Po njej sva se sprehodila do vrha Migovca. Tu pa nisva ostala prav dolgo, ker se je vreme že pošteno fižilo. Pohitela sva proti Kuku, po planoti kjer se pot komaj vidi in sva se orientirala po možicih, ki pa jih je res veliko. Kar precej utrujena sva dosegla vzhodni greben Kuka in počasi zlezla na vrh.

Že na grebenu se nama je odprl razgled na Komno, dolino Triglavskih jezer, Triglav in Fužinske gore. Po prihodu na vrh pa se je zelo hitro zapiralo, oblaki so prodirali od vsepovsod in po malici sva se pobrala z vrha. Prvotni plan je bil, da bi šla še na Vrh nad Škrbino in na planino Razor, kjer sta naju čakala kolesarska prijatelja, ki sta naredila turo iz Tolmina, čez Ljubinj, planino Stador, planino Kuk, planino Razor, Tolminske Ravne in nazaj v Tolmin.

A prvotne načrte sva morala zaradi vremena skenslati in se vrniti po poti prihoda na Tolminske Ravne.Pot je bila rahlo meglena in ravno ko sva prišla v gozd pod planino Na Kalu se je vlilo, a skozi veje dež ni prišel do naju. Sicer pa ni padalo dolgo, do prihoda na izhodišče je že prenehalo.

Umila sva se v vodnem koritu v vasi in se zapeljala v Kobarid na kosilo h Kotlarju skupaj z Duletom in Trevnom.

Spisal Šaro