Slap Boka
Udeleženci: Robi, Šaro, Mojca
Trajanje: 2h
Višinska razlika: cca 350 m
Po dveh dneh lenarjenja v kampku na Nadiži se prileže malce razmigati zakrnele kosti. Zato sem se pridružila strastnima planincema Šarotu in Robiju na eni lahki turci.
S kampa smo se odpravili okoli enajste ure saj smo imeli zjutraj še veliko dela. Ponoči namreč niso nažagali dovolj tako, da so nekateri z žaganjem nadaljevali še zjutraj. Pa še kandidatov za na slap je bilo vedno več, vendar se nekako niso in niso mogli odpraviti. Tako smo mi trije odrinili prvi. Pot proti Bovcu in že smo bili pod Boko.
Do slapa vodi več poti, izbrali smo najlažjo (seveda zaradi mene). Potka levo in pa v klanec, ki ga kar ni hotelo biti konec. Vendar sta prijazna Šaro in Robi prilagodila svoj tempo mojemu tako, da je šlo. Slap vidiš že med potjo. V vsej svoji veličini pa ga vidiš s cilja, z razgledne točke. Splačalo se je malce potruditi. Naužili smo se krasnega razgleda, poslikali in krenili nazaj.
Prispeli smo že ob vznožje pa nismo srečali še nobenih naših kandidatov, ki naj bi krenili za nami. Tako smo se odločili da gremo pogledat slap še z druge perspektive in krenili po poti, ki vodi čez skalovje ob strugi. Najprej gre lahko potem pa so skale vedno večje in za kakšne nerode ravno ni.
No in že smo zagledali ostale naše: Erika, Dare, otroci (Daša, Tilen, Kristjan, Anej) in seveda Nani. Otroci so skakljali kot gamsi po skalah, še Nana se je odlično držala. Vsi so se že vračali le Tomo in Damijan sta krenila preko skal še naprej.
Skale so naprej zgledale vedno višje tako, da za njih potrebuješ kar nekaj plezalnih sposobnosti. Tako da smo se odločili da zaključimo (v bistvu zaradi mene). Zmerimo še temperaturo vode. Od Šarota kaže 11° C, od Robija 13° C, komu naj zdaj verjamem. V glavnem voda je ledeno mrzla.
Pot po skalah nazaj v avto in na palačinke v kamp Lazar. Robiju so se zelo cedile sline po palačinkah in je kar dobro tiščal gas. Vendar glej ga rdeč semafor in smo se ustavili nekaj metrov čez. Na cesti je namreč skala od zadnjega potresa in Robi res ni pričakoval semaforja. Še dobro, da nismo šli kar v skalo.
Na palačinkah smo se srečali še z Eriko, Daretom in vedno lačnimi otroci, ja pa Nani seveda. Manjkala sta le Tomo in Damijan. Malce nas je že skrbelo, da se nista slučajno zaplezala. Mogoče ju že rešujejo s helikopterjem. Vendar ne, prispeta še oba dva živa in zdrava. Palačinke in pivo so super sedli v želodčke.
Vse ostalo kar se je dogajalo v nadaljevanju ne sodi več v alpinistične podvige. Pa tudi mislim, da sem dovolj napisala, da me bosta Šaro uin Robi še kdaj vzela na kakšno lahko turo.
Spisala Mojca
Po dveh dneh lenarjenja v kampku na Nadiži se prileže malce razmigati zakrnele kosti. Zato sem se pridružila strastnima planincema Šarotu in Robiju na eni lahki turci.
No in že smo zagledali ostale naše: Erika, Dare, otroci (Daša, Tilen, Kristjan, Anej) in seveda Nani. Otroci so skakljali kot gamsi po skalah, še Nana se je odlično držala. Vsi so se že vračali le Tomo in Damijan sta krenila preko skal še naprej.
Na palačinkah smo se srečali še z Eriko, Daretom in vedno lačnimi otroci, ja pa Nani seveda. Manjkala sta le Tomo in Damijan. Malce nas je že skrbelo, da se nista slučajno zaplezala. Mogoče ju že rešujejo s helikopterjem. Vendar ne, prispeta še oba dva živa in zdrava. Palačinke in pivo so super sedli v želodčke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar