Jezersko sedlo 1720 m, Korita Možnice
Udeleženca: Robi, Šaro
Trajanje: 5h 50min
Višinska razlika: cca 1220 m
Po dnevu počitka je bila zopet na vrsti tura na dvatisočak, Jerebica 2126 m. Z Robijem sva vstala že ob petih, pozajtrkovala in se odpelja proti Možnici.
Cesta v Možnico je kar divja in Robi je nasedel na enemu od kanalov za vodo. Zato sva se tam raje obrnila in parkirala malo nižje ob cesti. Začetek ture je bil zelo zgoden, 6:55 vremenska napoved pa malce neugodna, popoldanske plohe in nevihte.
Pot je kmalu postala kar strma in kmalu sva prišla do jeklenic, kjer gre pot ob strmi steni. Nad jeklenicami pa še skala, ki je izgledala zelo neugodno za navzdol, sploh v dežju. Ta skala je tudi povzročila kasnejšo zablodo, pa sploh ni bila zahtevna za dol in tudi v dežju ne bi bila pretirano.
Pot se je kasneje vila skozi gozd čez podrta drevesa od neurij. Nad 1300 m višine pa se je svet odprl in hodila sva po travi in grušču proti Jezerskemu sedlu. V vodnikih piše, da je poti v visoki travi težko slediti, a dejansko z orientacijo ni problemov.
Razgledi so bili lepi, sploh na jug proti severni steni Rombona in Velike Črnelske špice. Vreme pa se je začelo oblačiti in počasi naju je začelo skrbeti. Po dveh urah dvajset sva prisopihala na Jezersko sedlo in odprl se je prelep razgled na Viševo skupino in gore nad Belim potokom v Italiji.
Se je pa okoli Viša precej oblačilo in sklenila sva, da pomalicava in vidiva ali greva naprej ali ne. Med malicanjem se je oblačilo vedno bolj in računala sva, da je verjetnost dežja, v naslednjih treh urah kolikor naj bi najmanj rabila do Jerebice in nazaj do tiste skale, precejšnja in tako sva Jerebico skenslala.
A med vračanjem, nižje, ko sva bila, bolj je bilo jasna, da sva ga tokrat pošteno usrala, saj je bilo vreme vedno lepše, pa še sestop po skali je bil prav lahkoten. Da si turo vendarle malo podaljšava sva sklenila, da najprej obiščeva izvir Možnice. Na poti navzgor sva namreč videla smerokaz k izviru. A sva ga dol grede zgrešila, Robi pa je še vse do avta trdil, da bo tabla zdaj zdaj.
Kasneje se je zgovarjal da so jo med tem verjetno ukradli cigani. Bi pa z lahkoto kdor koli ukradel Robijev avto. Pustil je odklenjenega s ključi v kjučavnici. Če kdaj vidite na kakšnem izhodišču v hribih belega Cliota poskusite odpreti vrata, morda boste imeli srečo. Tokrat sva jo imela midva in odpeljala sva se v dolino in se ustavila še pri odcepu za korita Možnice.
Po dobrih desetih minutah hoje sva prišla do slapa na Možnici. Slap je zelo divji in da bi ga bolje fotografiral sem bredel po Možnici, ki pa je tako mrzla, da sem naredil samo eno fotko. Takoj sem izmeril temperaturo vode, ura je pokazala 9,5 ? C, morda meri za kakšno stopinjo netočno, a vendar zelo mrzla voda.
Po ogledu slapa sva šla še višje do korit in podrtega mostu, ki še vedno leži v koritu. Po ogledu in fotografiranju korit, sva se spustila v dolino, se za nekaj minut ustavila še pri trdnjavi Kluže in potem k Žvikarju na kosilo. Od tam pa nazaj na Nadižo, z muko. Jaz sem spal v avtu, Robi pa očitno tudi, saj sva zgrešila odcep za Podbelo.
Spisal Šaro
Cesta v Možnico je kar divja in Robi je nasedel na enemu od kanalov za vodo. Zato sva se tam raje obrnila in parkirala malo nižje ob cesti. Začetek ture je bil zelo zgoden, 6:55 vremenska napoved pa malce neugodna, popoldanske plohe in nevihte.
Po ogledu slapa sva šla še višje do korit in podrtega mostu, ki še vedno leži v koritu. Po ogledu in fotografiranju korit, sva se spustila v dolino, se za nekaj minut ustavila še pri trdnjavi Kluže in potem k Žvikarju na kosilo. Od tam pa nazaj na Nadižo, z muko. Jaz sem spal v avtu, Robi pa očitno tudi, saj sva zgrešila odcep za Podbelo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar