Gorski kotar, 18. 4. 2026

Park šuma Golubinjak 784 m, 
Špilja Vrelo 733 m, 
Preradovićev vrh 892 m

PD Rašica
udeleženci: Vesna, Marja, Nasta, Janez, Breda, Vlado, Mojca, Leonida, Dejan, Martin, Anka, Simona, Mateja, Tatjana, Edita, Mateja, Ana, Leonida, Mojca, Nataša, Majda, Katarina, Jan, Sandra, Ljiljana, Jana, Nataša, Ksenija, Stojan, Niko, Vida, Jožko, Rok, Gašper, Robert, Irena, Mihaela, Sašo, Sabina, Nevenka, Marjan, Lidija, Nataša, Mirko, Anica, Emilija, Anica, Irena, Dušan, Tomaž, Jasna, Deja, Miran, Ema, Breda, Srečo, Zdenka, Milica, Primož, Janez
trajanje: 5 ur 20 min
višinska razlika: 340 m
dolžina: 10,9 km

Leta 2023 smo načrtovali izlet v sotesko Vražji prolaz pri Skradu v Gorskem kotarju. A septembra 2022 so območje prizadele katastrofalne poplave in hudourniki, ki so popolnoma uničili lesene mostove, galerije in poti.

Zato je bila organizirana nadomestna tura v sotesko Kamačnik in na vrh Stožac v Veliki Kapeli. Ker so Vražji prolaz v naslednjih letih sanirali, smo letos spet poskusili z izletom. A se je ponovno zapletlo.

Tokrat soteska sredi aprila še ni bila odprta, zato smo izbrali nadomestno turo v Gorskem kotarju. Po jutranji kavi v Kočevju smo se zapeljali do Delnic in od tam nadaljevali do prvega cilja.

Parkiramo pod stebri avtocestnega viadukta Golubinjak in začnemo s pohodom v istoimenskem gozdnem parku. Ta je zaščiten že od leta 1955. Na razmeroma majhni površini 50 hektarjev se skriva množica naravnih lepot, ki oblikujejo edinstveno krajino.

Glavni naravni fenomen parka je bogat gorski gozd, ki se prepleta z razgibanim kraškim reliefom. Različni procesi preperevanja apnenčastih in dolomitnih kamnin so ustvarili številne kraške oblike.

Tu najdemo jame, podzemne votline, vrtače, skalne monolite in slikovite apnenčaste formacije, ki dajejo območju pravljičen videz.

Najprej se povzpnemo do Paklenih vrat. To je ozek skalni prehod, med dvema velikima navpičnima skalnima blokoma, kjer se pot stisne skozi naravno razpoko, nad tabo pa se dvigajo večmetrske bele stene.

Paklena vrata v parku Golubinjak so ena najbolj fotogeničnih in geološko zanimivih formacij v Gorskem kotarju.

Nadaljevali smo do Ledene jame, ki je bolj podobna odprtemu kraškemu breznu oziroma globoki skalni razpoki kot klasični jami s popolnoma zaprtim stropom. 

Ker je odprtina ozka, sonce težko segreje notranjost, hladen zrak pa ostaja ujet spodaj. To ustvarja precej nižjo temperaturo kot v okoliškem gozdu. Od tod ime Ledena jama.

Zatem si ogledamo še eno znamenitost gozdnega parka. Kraljica šume je najbolj znamenito drevo v parku Golubinjak in eden simbolov Gorskega kotarja. 

Gre za mogočno staro jelko, ki je zaradi svoje velikosti, starosti in lege med skalami dobila skoraj kultni status med obiskovalci parka.

Po končanem ogledu parka z vožnjo nadaljujemo do naselja Fužine. Naselje je nastalo v 17. stoletju, ko so grofje Zrinski začeli kopati železovo rudo in postavili fužine. Rudarjenje je bilo kmalu opuščeno, naselju pa je ostalo ime.

Mi smo tu najprej imeli daljši postanek. Nato smo ob akumulacijskem jezeru Bajer pričeli z drugim pohodom. To jezero je skupaj z jezeroma Lokvarka in Lepenica del hidroenergetskega sistema Vinodol.

Na drugem koncu jezera smo si ogledali Špiljo Vrelo, eno najbolj posebnih kraških jam v Gorskem kotarju. Jama je majhna, a hidrološko zelo aktivna in izjemno dostopna.

Odkrita je bila v 50. letih 20. stoletja med gradbenimi deli ob jezeru Bajer. Starost jame se ocenjuje na približno 3,5 do 4 milijone let, starost kapnikov pa na okoli 500 do 600 tisoč let.

Jama je bogata s kapniki (stalaktiti in stalagmiti), ima pa tudi podzemni vodni tok in izvir. Dolžina jamskih kanalov je približno 380 m, turistični del pa okoli 165 m.

Posebnost jame je, da nima stopnic in je ena redkih v Evropi, ki je v celoti dostopna tudi gibalno oviranim osebam.

Po ogledu jame se povzpnemo še na Preradovićev vrh, najvišjo točko izleta. Od tu se odpira lep razgled na Fužine in jezero Bajer.

V Fužine smo sestopili po drugi poti in s tem zaključili današnje pohode. Spoznali smo dva lepa, manj znana kotička Gorskega kotarja.

Spisal Tomaž

 

Fotografije

 

 

Seckauer Zinken, 11. 4. 2026

Seckauer Zinken 2397 m, 
Mitterplankuppen 2110 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Srečko, Marjan, Marko, Tomaž, Matjaž
povprečna starost: 66 let, 2 meseca, 8 dni
trajanje: 8 ur 45 min
višinska razlika: 1430 m
dolžina: 16,4 km

Aprilska tura gorniške skupine nas je vodila na avstrijsko Štajersko, na vzhodni konec Nizkih Tur. Vzhodna soseda bolj čislanih Visokih Tur velja za gorovje z najštevilčnejšimi jezeri v vzhodnih Alpah.

Delijo se na štiri podskupine: največkrat smo obiskali Radstädter in Schladminger Tauern, kjer so najvišji vrhovi Nizkih Tur, Rottenmanner / Wölzer Tauern in Seckauer Tauern pa samo po enkrat.

Trško mestece Seckau, sicer najbolj znano po benediktinskem samostanu, je prvenstveno zaslužno za poimenovanje slednje gorske skupine, kakor tudi našega tokratnega cilja. 

Najvišji vrh gorovja Sekavskih Tur je Geierhaupt, ki smo ga obiskali pred slabim desetletjem, Seckauer Zinken v snežnih razmerah pa še ne. Kar dvakrat je bil že na spisku želja, a smo morali zaradi slabega vremena poiskati nadomestno turo, 

v tretje pa nam je načrt le uspelo izpeljati. Uradno izhodišče je sicer pri gostilni Steinmühle, a se zapeljemo še kak kilometer naprej po asfaltni cesti. 

Markirana pot nas sprva vodi po gozdnem kolovozu, nato pa zavije v sotesko pravljičnega potoka Zinkenbach, ki ga večkrat prečkamo s pomočjo spolzkih lesenih mostičkov. 

Po dobri uri pri razcepu na nadmorski višini skoraj 1400 metrov zapustimo markirano pot in sledimo okroglim modrim turnosmučarskim oznakam. 

Pod kočo Bernadi že lahko vidimo znameniti južni kuloar Südrinne, a nadaljujemo še naprej, zahodno proti glavnemu širokemu hrbtu, kjer poteka običajen zimski vzpon. Sprva hodimo po nezahtevnem brezpotnem travnatem terenu. 

Pobočje je povsem kopno, saj so visoke aprilske temperature na prisojnem hrbtu pobrale ves sneg. Višje trave preidejo v skrotje, dosežemo tudi prve snežne flikice. 

Pohlevna širna pobočja in gnil sneg ne predstavljajo nekih posebnih težav, zato tehnična oprema ostane v nahrbtniku. V dobrih snežnih razmerah je vrh prvovrsten in izjemno priljubljen turnosmučarski cilj. V slabih petih urah prispemo na širok, razgleden vrh. 

Lepo vreme, ki ponuja širne razglede na zasnežene vrhove, izkoristimo za malico, obenem pa se že malo spogledujemo z varianto sestopa proti vzhodu na dvatisočak Hämmerkogel in dalje mimo jezera Goldlacke do jutranjega razcepa. 

Po krajši izvidnici to idejo opustimo. Glavni razlog je bližnje strmo pobočje z mehko snežno odejo v sestopu in prav take razmere na ozkem grebenskem prečenju. K sreči imamo tokrat še tretjo možnost sestopa. 

Ta poteka vmes med obema variantama in pripelje v znameniti kuloar Südrinne, ki smo ga opazovali že zjutraj med vzponom. Naredimo krajši ovinek in skočimo še na dvatisočak Mitterplankuppen. Kuloarja se lotimo vsak po svoje. 

Polovica je ubrala sestop po sitnem kopnem granitnem brezpotju, druga polovica pa bolj elegantno in predvsem bolj udobno - direktno po zasneženem kuloarju, saj pete gojzarjev odlično zarežejo v mehak, predelan sneg. 

V izteku se naše smeri združijo. Čaka nas le še dolg sestop po dolini do jutranjega izhodišča. Analizo ture pa smo kot običajno naredili čim bližje domu, tokrat je bila po dolgem času spet na vrsti picerija v Kranju.

Spisal Marjan

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Fotografije Srečko

Sled poti

 

Šilentabor, 6. 4. 2026

Šilentabor 751 m, 
Gradišče (Čepan) 791 m

PD Rašica
udeleženci: Beno, Janez, Marjan, Jana, Nina, Marko, Simona, Katarina, Gal, Branka, Alenka, Tomaž, Stane, Deja, Martina, Miro, Janez
trajanje: 5 ur 20 min
višinska razlika: 400 m
dolžina: 13,4 km

Tura na velikonočni ponedeljek nekam v sredogorje je postala že tradicionalna. Od leta 2019 sta manjkala le izleta v koronskih letih 2020 in 2021. Največkrat smo šli v zamejstvo, enkrat pa smo ostali v Sloveniji.

Tokrat smo se drugič odpravili v slovenske hribe, na greben nad jugozahodnim robom Pivške kotline. Po jutranji kavi smo se zapeljali proti Knežaku in naprej do vasice Podtabor, kjer je bilo naše izhodišče. 

Vasica leži pod visoko prepadno steno iz terciarnih apnencev, kjer kraška pokrajina preide v dolino neprepustnega fliša. Po to steno se vije makadamska cesta, ki je predstavljala začetek naše poti.

Kmalu smo prišli do skalnega previsa, »Pod Črmukljo«. Domačini ta kraj imenujejo tudi »Spodmol« oziroma »Presadnik«. V preteklosti so namreč pod prepadno steno gojili zeljne sadike, ki so jih kasneje presadili na polja.

Nadaljevali smo skozi 72 metrov dolg predor, izklesan v živo skalo. Nekateri mu pravijo tudi »Mussolinijev tunel«, saj so ga med vojno zgradili Italijani, da so med sabo povezali pomembne vojaške objekte in točke. 

Od tod je tudi najlepši pogled na steno, ki na najvišji točki meri 70 metrov. Cesta počasi pripelje na vrh stene, najprej do cerkvice sv. Martina. Od tu do vasice in vrha Šilentabor ni več daleč.

Z vrha se odpirajo pogledi na dolino reke Reke in Brkine. Njegova odlična strateška lega je v preteklosti nudila možnosti za nadzor nad okoliškimi potmi in premiki v prostoru, zato so ga ljudje naselili že v davni preteklosti. 

Ime vasi izvira iz besede tabor, ki označuje utrjen prostor. Na najvišjem delu grebena nad vasjo se nahajajo ostanki nekdanjega gradu Šilentabor, ki je bil nekoč največji grajsko-utrdbeni kompleks na Slovenskem.

Postanek na vrhu smo izkoristili tudi za velikonočno malico. Vračali smo se po kraškem robu in mimogrede osvojili še Gradišče oziroma Čepan. Ves čas smo imeli lepe razglede na Pivško kotlino, greben Javornikov in Snežnik.

V Podtaboru smo zaključili s pohodom in se zapeljali v Pivko na analizo ture. Potem pa smo pohiteli domov, preden se na primorski avtocesti promet preveč zgosti ob koncu praznikov.

Spisal Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Sled poti

 

Rauchkofel, 4. 4. 2026

Rifugio Edoardo Tolazzi 1350 m,
Rifugio Lambertenghi Romanin 1955 m, 
Wolayerseehütte 1960 m, 
Rauchkofel 2460 m

udeleženci: Anka, Tomaž, Matjaž
trajanje: 8 ur 20 min
višinska razlika: 1210 m
dolžina: 11,8 km

Pred vrati so bili velikonočni prazniki, kar za delovne ljudi pomeni podaljšan vikend. Že pred tednom dni smo okusili dobre snežne razmere v vzhodnih Dolomitih. Lepo vreme se je nadaljevalo, zato smo iskali primeren snežni cilj. 

Namenili smo se na lahek turnosmučarski vrh, Rauchkofel v avstrijskem delu Karnijskih Alp. Rauchkofel je severni sosed mnogo bolj znanega najvišjega vrha Karnijcev Hohe Warte, italijansko Monte Cogliansa. 

Leži v celoti v Avstriji. Z vrha na katerem stoji križ in je na njem vpisna skrinjica, se nam odpre lep razgled na najvišje vrhove Karnijskih Alp. Sklepali smo, da je pot zasnežena, lavinske razmere pa varne. 

Vrh smo želeli doseči že oktobra 2015 iz doline Valentinalm na vzhodu, a smo žal zaradi nevarnih snežnih razmer obrnili tik pod vrhom. Odhod iz Ljubljane je bil ob 5.00 uri. V Ajdovščini sva se z Matjažem pridružila Tomažu. 

Peljali smo se po vipavski hitri cesti, že v Italiji zavili proti Udinam do izvoza Tolmezzo, ter dalje za Villa Santina, Forni Avoltri, mimo Colline do koče Tolazzi. 

Na naši načrtovani poti so bile tri koče, dve v Italiji, eno v Avstriji, a žal vse tri zaprte. Po lahki označeni poti (št. 144), mulatjeri iz prve vojne, smo se vzpeli do koče Lambertenghi Romanin, 

ki leži tik pod prelazom Volaia med Italijo in Avstrijo. Koča nosi ime po dveh vojaških osebah, ki sta se borili v 1. svetovni vojni. Mario Lambertenghi je bil mladi poročnik. 

Padel je prav v bližini koče, na Monte Cogliansu že julija leta 1915, kmalu po vstopu Italije v vojno. Bil je eden prvih častnikov, ki so izgubili življenje na tem sektorju fronte, ki je bil zaradi prelaza Volaia, strateško izjemno pomemben. 

Drugi častnik Giacomo Romanin, ki je bil domačin iz bližnje vasi Forni Avoltri. Bil je gorski vodnik in vojak, te gore je poznali kot svoj žep, a je na tem območju izgubil svoje življenje.

Koča je bila zgrajena po prvi svetovni vojni (na mestu nekdanje vojaške barake) kot spomin na žrtve tistih nesmiselnih bojev, kjer so se vojaki pogosto borili bolj z naravo in mrazom kot drug z drugim.

Pod njo je z evropskimi sredstvi prenovljeno zavetišče, bivša kasarna. Koča in bivak spita zimskospanje. So pa koči v lanskem letu zasteklili verando. Prav lepo bo tu uživati na sončku, tudi kadar bo zunaj brilo. 

Čez sedlo 1973 m smo se spustili do slikovitega jezera Volayer See, ki je seveda tudi pod snegom. Wolayersee leži na meji med Koroško in italijansko pokrajino Furlanija-Julijska krajina, ob poti pa je veliko opomnikov na pretrese prve svetovne vojne. 

Še danes so zelo dobro vidni ostanki jarkov, kavern in utrdb. A tudi ljubiteljem narave ima to okolje veliko ponuditi: v zaščitenem območju Natura 2000 Wolayersee je bilo zabeleženih več kot 600 različnih cvetočih rastlin. 

Za spoznavanje vseh teh zanimivosti bomo morali do jezera, ko se bo poslovila snežna odeja. Severno, skoraj ob jezeru stoji koča Wolayersee. Tudi ta je obogatena z novo zastekljeno verando. 

Pod njo pa so novi servisni prostori in tudi bivak. Ta trenutek je še brez opreme, saj prizidek še ni v celoti končan. Smerne tablenam do vrha obetajo še dve uri, a pot v snežnih razmerah običajno zahteva nekaj več časa. 

Ur nismo šteli, kmalu pod kočo smo zavili na levo, na pot 438, vzdolž valovitih delno skalnatih pobočij.Spremljale so nas tudi oznake Geotrail Wolayer. V pravo strmino smo zagrizli kakšnih 200 višinskih metrov pod vrhom. 

Tam smo tudi zamenjali krplje za dereze in cepin. Vrh ni prostoren, zato smo malico prestavili na kakšno, s prostorom bolj razkošno mesto. Previdno smo zapustili vrh, poleti nam je tu v pomoč jeklenica. 

Tokrat je bila skoraj v celoti pod snegom. Kljub temu, da je bilo vreme delno oblačno, se je sneg nazaj grede že močneje prediral. Z Matjažem sva do koče vztrajala s krpljami na nahrbtniku. 

Med potjo smo poslušali in opazovali plazove, ki so se spuščali s sosednjega Seekopfa 2554 m (it. Monte Capolaga) Ob koči smo pomalicali in se spustili po poti pristopa do izhodišča pri koči Tolazzi.

Na poti domov smo se na osvežitvi ustavili še v prijetnem mestecu Rigolato. Lepo je začutiti običajen utrip mesteca tudi kadar v njem (razen nas) ni turistov. Sledila je še vožnja domov in temeljita analiza ture v vrtojbenskemu Oriksu.

Spisala Anka

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Sled poti