Voluharski potopisi: Pohodi nad jezerom Königssee, 13.

PD Rašica
udeleženci: Alenka, Polona, Dejan, Marjan, Tatjana, Jana, Marko, Rok, Robert, Marjan, Anka, Tomaž, Miro, Miran, Matjaž, Srečo, Mateja
povprečna starost: 61 let, 11 mesecev, 28 dni

1. dan

Königsbachalm 1240 m,
Jenneralm 1802 m,
Jenner 1874 m,
Carl von Stahl Haus 1733 m

trajanje: 17 ur 5 min
višinska razlika: 1490 m
dolžina: 15,1 km

Kraljevo jezero oziroma Königssee je čudovito jezero v obliki fjorda v Berchtesgadskih Alpah na Bavarskem. Na njegovi zahodni strani leži masiv Watzmanna, na jugu leži visokogorska planota Kamnito Morje oziroma Steinernes Meer.

Naš cilj pa je bila vzhodna stran jezera, kjer ležita skupini Hagengebirge in Hoher Göll. Zgodaj smo krenili iz Ljubljane in se po turski avtocesti do predmestja Salzburga. Tu smo zavili proti Berchtesgadnu in kraju Schönau am Königssee.

Šoferja sva premaknila en kombi na panoramsko cesto Rossfeld, kamor sestopimo v soboto. Po povraku v Schönau, smo s parkirišča krenili do jezera in se vkrcali na ladjico. Potniški promet na Königssee poteka že od 18. stoletja, ko so potnike prevažali z veslanjem.

Dandanes pa tu vozi 18 električnih ladjic, ki letno prepeljejo dobrih pol milijona ljudi. Na jezeru je več postaj, naša je bila postaja Kessel, ki je namenjena le pohodnikom in je potrebno kapitana opozoriti, da želiš tja, sicer ladjica tja ne pluje.

Na Kesslu je bilo turističnega programa konec. Pred nami je bil vzpon na Jenner, razglednik nad jezerom. Kesselsteig v okljukih po zelo strmem terenu elegantno pripelje do planine Gotzentalalm. Od tu je še kakšna ura hoje do naslednje planine, Königsbachalm, kjer smo naredili daljši odmor.

Že smo bili pod Jennerjem, na katerega sta od tu možna dva pristopa. Mi smo izbrali daljšega in Jenner popolnoma obkrožili ter se šele nato povzpeli nanj. Res je enkraten razglednik, kot to obljubljajo turistični prospekti.

Pred nami Watzmann, pod nami Königssee, malo stran pa Steinernes Meer in preostanek Berchtesgadskih Alp. Tu je vse polno ljudi, ki jih večino pripelje gondola iz Schönaua in jih odloži na zgornji postaji malo pod vrhom.

Ker je bilo zelo vroče, smo na zgornji postaji naredili še en daljši odmor, potem pa krenili na zadnjo etapo današnjega pohoda, gori, doli do naše koče Carl von Stahl Haus. Koča ležina sedlu Torrener Joch, kjer je dvojna meja.

Smer zahod-vzhod pomeni mejo med Nemčijo in Avstrijo, smer sever-jug pa med skupinama Hoher Göll in Hagengebirge.

Fotografije Tomaž, 1. dan

Fotografije Marjan, 1. dan

Fotografije Matjaž, 1. dan

Sled poti, 1. dan

2. dan

Schneibstein 2276 m,
Seeleinsee 1908 m,
Gotzenalm 1685 m,
Warteck 1809 m,
Priesbergalm 1460 m,
Schneibsteinhaus 1670 m

trajanje: 10 ur 50 min
višinska razlika: 1540 m
dolžina: 22,1 km

Za ta dan sta bili na programu dve pentlji, krajša in daljša, po skupini Hagengebirge. Začetni del je bil skupen in prvi cilj dvatisočak Schneibstein na nemško-avstrijski meji.

Sledila je prečnica po nemški strani grebena. Na sedlu Windscharte (2103 m) se nekateri odločijo za vzpon na brezpotni vrh Windschartenkopf (2211 m) in se nam na drugi strani vrha spet pridružijo.

Skupaj nadaljujemo do visokogorskega jezera Seeleinsee, kjer za odmor najdemo nekaj sence v spet zelo vročem dnevu. Malo naprej se naše poti ločijo. Manjšina gre po daljši pentlji, večina po krajši.

Daljša pentlja pomeni najprej dobrih sto metrov vzpona na sedlo Hochschirr (1949 m(. Nato precej sestopa, pa spet vzpon do planine Regenalm.

Ves čas smo hodili v precejšnji samoti, vse do planine Gotzenalm, kjer je v koči vse polno ljudi. Do tu namreč pripelje makadamska cesta od naših včerajšnjih planin in srednje postaje gondole na Jenner.

In zato je tu vse polno gorskih kolesarjev. Tudi mi si privoščimo postanek. Že sama planina ima lepe razglede po okolici in predvsem na Watzmann.

Po postanku smo se povzpeli na bližnji vrh Warteck in se z njega spustili do razgledne točke Feuerpalfen, kjer se odpre čudovit razgled na del Kraljevega jezera, tisoč metrov pod nami, ter na Watzmann in njegovo vzhodno steno.

Ta je z 1.800 m največja stena v Vzhodnih Alpah. Nadaljevali smo do prej omenjene ceste in po njej sestopili do odcepa markirane poti planini Priesbergalm.

Gori, doli, naokoli, kar ni konca te poti, preden se združi s tisto po kateri je prišla večina, ki je delala krajšo pentljo. Na planini smo se na kratko ustavili, nato pa spet sestop in potem še zaključnih 400 m vzpona do naše koče.

Fotografije Tomaž, 2. dan

Fotografije Marjan, 2. dan

Fotografije Matjaž, 2. dan

Sled poti, 2. dan

3. dan

Pfaffenkegel 1837 m,
Hohes Brett 2340 m,
Brettriedel 2344 m,
Großer Archenkopf 2392 m,
Hoher Göll 2522 m,
Purtschellerhaus 1692

trajanje: 10 ur 40 min
višinska razlika: 1130 m
dolžina: 10,3 km

Zadnji dan je bilo na vrsti prečenje po mejnem grebenu do panoramske ceste, kjer smo imeli parkiran drugi kombi. Poslovili smo se od prijazne koče, ki si jo bomo zapomnili po velikih, že kar prevelikih porcijah pri večerjah.

Dvojica se je odločila, da se v dolino odpelje z gondolo. Dali smo jima ključe od kombija na parkirišču pri jezeru in si s tem olajšali logistiko, saj nas bosta oba kombija že čakala na panoramski cesti, ko pridemo tja.

Ostali smo krenili v nasprotno smer kot včeraj, v skupino Hoher Göll. Najprej smo se povzpeli na Pfaffenkegel, vrh kmalu nad kočo. Ta je edini od današnjih vrhov, ki je v celoti v Nemčiji. Ostali vrhovi so vsi na nemško-avstrijski meji.

Prvi od teh dvatisočakov je bil Hohes Brett. V nadaljevanju smo hodili po razglednem grebenu in na njem osvojili še Brettriedel. Sledil je del poti, opremljen z jeklenicami, kjer se pot po avstrijski strani izogne strmi škrbini.

Naslednji vrh je bil Großer Archenkopf, nato pa se pot obrne na nemško stran in se na Göllscharte vrne na mejni greben. Po grebenu smo se povzpeli na Hoher Göll, najvišji vrh istoimenske skupine in najvišji vrh našega izleta.

Prvopristopnik na Hoher Göll je bil nihče drug kot Valentin Stanič, ki je vrh obiskal 4. septembra 1800 med študijem filozofije in teologije v Salzburgu.

Čakal nas je še sestop. Na sever so tri variante. Najatraktivnejša je pot Mannlgrat, ki je ferata težavnosti C in je bila za našo skupino nekoliko pretežka, pa tudi predolga. Šli smo po najlažji, ki pa tudi ni trivialna in je časovno kar potratna.