Ojstrica, 30.4.2017

Ojstrica 2350 m,
Korošica, Kocbekov dom, 1808 m
Prag 1910 m,
Presedljaj 1613 m,
Kamniška Bela 571 m,

udeleženci:  Tomaž, Nevenka, Slavko, Niko, Sašo
trajanje: cca  11 h
višinska razlika: cca 2100 m

dolžina: 20,2 km

Močno deževje in sneženje v zaključku meseca aprila je botrovalo pri določitvi cilja praznične ture. Glede na razmere smo se odločili za Lučki Dedec ali Ojstrico preko sedla Presedljaj, saj zaradi močnega deževja, visokih vodostajev in nizkih temperatur pot čez Šraj pesek zaradi ledu na skalnem skoku ne bi bila enostavna.

Celotna ekipa se je zbrala na OMV Kamnik, od koder smo se odpeljali proti Kamniški Bistrici. Avto smo parkirali dober kilometer pred domom na parkirišču na desni strani ceste, takoj za mostom, kjer se nahajajo kažipoti za Presedljaj, Konja in Korošico.

S parkirišča smo krenili desno v gozd do kolovoza, ki poteka ob Kamniški Beli. Razmere so nedvoumno potrdile pravilnost naše odločitve, saj je bil vodostaj rečice zelo visok, tok pa tako močan, da je odnesel del kolovoza in izdolbel skoraj meter širok in globok rokav poleg glavnega toka rečice.

Rečico nam je uspelo prečiti po deblih čez strugo padlih smrek, sicer bi pot lahko zaključili. Pot smo nadaljevali po zatrepu doline Kamniške Bele, mimo odcepov proti partizanski bolnišnici, slapu Orglice in poti preko Šraj peska.

Nadaljevali smo po strmi stezi proti Presedljaju ter na drugi strani doline, na skalnih pobočjih pod Staničevim vrhom, opazili več poledenelih skalnih stopenj, kar je potrdilo podobne razmere tudi na skoku čez Šraj pesek.

Kmalu smo prispeli do lepega razgledišča z mizo in klopjo in si poleg razgledov privoščili krajši prigrizek za lažje premagovanje strmine proti sedlu Presedljaj.






Na sedlu smo nadaljevali levo v smeri Korošice, sprva po poti na levi strani grebena in nato severno po vzhodnih pobočjih Vežice in Vršičev nad dolino Lučke Bele.

Na križišču s potjo iz doline Lučke Bele smo se usmerili levo in mimo odcepa poti na Lučkega Dedca kmalu prispeli do Praga, kjer nas je prijetno presenetil pogled na zaledenelo jezero na ravnici Korošice.

Po snežnih pobočjih smo se spustili do pravcate obale jezera, katerega gladina je v enem dnevu od močnega deževja upadla za približno en meter.

Prisotni se nismo zedinili ali bi potrebovali drsalke za hokej na ledu ali pa ležalnik, sončnik in hladno pivo.






Pri Kocbekovem domu je sledila krajša pavza za prigrizek, potem pa smo nadaljevali po poti v smeri Ojstrice, ki se je sprva strmo vzpenjale nad kočo, po dobrih 20 minutah pa se je pot položila in prešla na zasnežena pobočja.




Pogled na povsem pobeljena in v led okovana pobočja Ojstrice je bil nepozaben. Nadeli smo si dereze in v roke vzeli cepine.

Vzpenjati smo se pričeli naravnost navzgor po zasneženih grapah ob levem robu neizrazitega grebena mimo dveh razpotij, kjer smo sledili kažipotom desno proti Ojstrici.

Pri vzponu je bila potrebna velika previdnost in zanesljiv korak zaradi nevarnosti zdrsa, saj kombinacija mehkega novozapadlega snega na podlagi uležanega in trdega snega ni bila povsem stabilna.

Strmina je naraščala, kmalu pa smo se prebili na glavni greben Kamniško Savinjskih Alp. Nadaljevali smo po zelo strmi poti, izmenoma preko krajših zasneženih skalnih stopenj, kjer so v kopnem v pomoč klini, mimo zaledenele kotanje in okna, preko snežnih nanosov in snežnih pobočij do vrha Ojstrice.

Na vrhu se zaradi razmer nismo dolgo zadrževali, kljub temu pa smo ujeli utrinek fenomenalnih razgledov in zvok slapu Rinka z Okrešlja.






Sestopili smo po poti vzpona, na strmih delih obrnjeni v pobočje, ker je sicer zaradi snežnih razmer stopa zdrsela po trdi podlagi.

Na malo manj strmih pobočjih in v grapah pa smo se dobesedno odsmučali proti Korošici. Sledil je še dolg sestop v Kamniško Belo in do Jurja, kjer smo opravili analizo ture.

Spisal Sašo






Monte Salinchiet, 22.4.2017

Monte Salinchiet 1857 m

PD Rašica
udeleženci: Katja Do., Katja Dr., Petja, Jan, Vesna K., Ksenija, Vasja, Urban, Meta, Jože, Vida, Rok, Robi, Kinč, Irena, Andreja, Tomaž, Gabrijela, Izidor, Vesna Ž.
trajanje: 6 h 55 min

višinska razlika: cca 1000 m
dolžina: 10, 7 km

20 se nas je zbralo za turo vodniškega odseka na Monte Salinchiet. Preko Tbiža smo se odpeljali do Tablje / Ponteba in potem po gorski cesti, ki pelje proti Lonicam / Cason di Lanza.

Parkirali smo pri zaselku Carbonaris. Začetek ture je spust za 50 višincev do potoka Pontebbana.






Potok smo prečili in nadaljevali po gozdni stezici. Na začetku le-te smo najprej naleteli na živo blato, v nadaljevanju pa je stezica prav prijetna.

Višje smo spet prečili potok, pritok Pontebbane, Rio Pradulina. Po bukovem gozdu smo se dvignili še za 400 višincev in prišli na planino Pradulina.

Tu smo pomalicali in nadaljevali do sedla Pradulina, malo nad planino. Na zahodno stran je prelaz prav nenavadno odsekano podrt.

Mi smo nadaljevai na sever, direktno proti vrhu Salinchieta. Strmina je naraščala, pot pa se je izgubljala.

Tu gre v bistvu za markirano brezpotje. Tempo smo dodatno umirili in po treh urah in pol od izhodišča prišli na vrh.

V bistvu sta vrhova dva. Na zahodnem je križ, a je precej težje dostopen. Na našem levem pa je bilo zelo malo prostora, pa še občutek imaš da bo vse skupaj zgrmelo na severno stran.

Se je pa naredilo vreme, posijalo je sonce in nas spremljalo vse nadaljevanje ture. Mi smo sestopili po grebenski poti, proti Cuel Mat. Nekje na sredi poti so ostanki vojaških objektov 3. linije italjanskih položajev iz 1. svetovne vojne.

Tu smo pomalicali in naredili gasilsko fotografijo, saj je bilo na vru premalo prostora. Tu pri vojaških objektih je tudi nekoliko zavajujoče markirano, kot da že tu pot nadaljuje proti zahodu na planino Pradulina. A treba je poiskati rumeno-bele markacije in nadaljevati proti vzhodu, vse do križišča poti.

Levo se odcepi pot proti zavetišču Pizzeit. To je bila opcija za sestop, vendar zaradi snega na severni strani ni prišla v poštev. zato smo zavili desno na pot, ki zavije na zahod proti planini Pradulina.

Od planine smo sestopili po poti pristopa in po slabih sedmih urah končali zelo lepo turo. Vrnili smo se v Slovenijo in se ustavili v piceriji Gorenc v Kranju za analizo ture.

Spisal Tomaž






Hajnžev Praprotnik, 17.4.2017

Hajnžev Praprotnik 1727 m

udeleženci: Sašo, Marjan, Maks, Janez
trajanje: 6 h 40 min
višinska razlika: cca 1150 m
dolžina: 13 km


Za ves teden po Veliki noči je bila slaba vremenska napoved, le za ponedeljek so bili za obisk gora dobri obeti. Prvotna zamisel je bilo področje Obirja, toda zaradi opravičene odsotnosti načrtovalca, smo morali program spremeniti.

Štirje gorniki PD Rašica smo se odpeljali in med vožnjo nizali predloge, kam naj se usmerimo. Na postojanki za jutranjo kavo v Tržiču pa smo se odločili za 1727 m visoki Praprotnik na avstrijskem Koroškem, severno od naših Karavank.

Na mejnem prehodu Ljubelj so nam avstrijski policisti pregledali dokumente. Potem smo se spustili do Podljubelja, kjer se cesta odcepi proti Borovljam in naprej proti Selam, vendar smo se že prej, pri izlivu potoka Ribnica v Mrzli potok, odpeljali v ozko dolino do naselja Mihič.

Na parkirišču osnovne šole, 666 m visoko, smo pričeli turo. Čisto blizu teče Hanžev potok, ki ustvarja veliko brzic in slapov, zato je ob njem speljana turistična pot »32 mlinov«, v katerih so nekoč te slapove izkoriščali za pogon mlinskih kamnov.

Danes je obnovljen samo en mlin, pa še ta v turistične namene. Steza nas vodi čez številne mostičke in prehode, ki pa so zelo spolzki, ker je ponoči deževalo. Na koncu te poti smo nadaljevali po poti 650.

Še vedno je teren zelo položen, saj smo v eni uri hoje pridobili le nekaj deset višinskih metrov. Klančina se je potem le malo povečevala, vse do odcepa na pot 651. Ustavili smo se in ogledovali severno stran naše Košute z vsemi vrhovi, Košutnikov turn, Kladivo in Veliki vrh.

Na slovenski strani so povečini travnati, tukaj na severni strani pa neprehodne kamnite stene z ozkimi grapami, ki so morda prehodne z dvema cepinoma ob ustreznih snežnih razmerah. Tod se dolina tudi konča, po slovensko z imenom Kot po nemško pa Winkel.

Pot pelje naprej proti Hanževemu sedlu, mi pa smo šli desno proti svojemu cilju, vendar nam ga je gozd še zakrival. Vedno bolj je bilo strmo. Nekaj časa smo še ostali na markirani stezi proti Dovjakovemu sedlu.

Kmalu pa se je steza izgubila in morali smo slediti lastni orientaciji. Zapustili smo gozd in prišli na navpično travnato strmino. Ob vsaki stopinji je bilo treba najti podlago za odriv v naslednji korak. Po ostankih starega snega so se stopinje ravno prav udirale.

Kjer pa smo prišli do novega, ki je zapadel preko noči, je bolj drselo in smo teže napredovali. Približno 200 višinskih metrov je bilo take strmine, nato pa smo prišli na greben in tudi na vrh Praprotnika, 1727 m. 3 ure in 40 minut smo hodili.

Na koncu pristop sploh ni enostaven za goro takšne višine. Razgled je bil zelo dober, posebno na našo Košuto, pa tudi na avstrijski Grlovec, Obir, Setiče, ki smo jih že osvojili v prejšnjih letih.

V daljavi je odmevalo grmenje, pa tudi napoved za popoldne je bila bolj slaba. Zato smo se brez postanka odločili za krožni povratek. Pot pelje proti zahodu, a se nam je kmalu skrila med borovim grmičevjem, pokritim s sveže zapadlim snegom.

Že sama goščava je dokaj neugodna, zaradi novega snega pa smo še težje napredovali. Ponekod so bili borovci malo porezani, kar nam je potrjevalo, da smo na pravi poti in vztrajali smo naprej.

Na koncu tega lomastenja smo bili premočeni in kar nekaj sledov je ostalo na naših oblačilih, kar smo ugotovili, ko smo prišli na markirano pot.

Spustili smo se po gozdu do mesta, kjer smo se pri vzponu odcepili. Prišli smo do lepe gozdne ceste, ki smo jo dvakrat prečili, nato pa do lovske koče.

Tu nismo šli v grapo »232 mlinov«, ampak spet po lepi gozdni cesti do kmetije Gornik in Mlečnik, od tod pa spust po zelo strmi stezi do našega izhodišča. Za povratek smo potrebovali skoraj tri ure, skupaj 6 ur in 40 minut ter okrog 13 kilometrov.

Spisal: Janez


Hochweichsel, 9.4.2017

Severinkogel 2038 m,
Hochweichsel 2006,
Seeleiten 1734 m

PD Celje - Matica
udeleženci: Niko, Sabina, Kristina, Franci, Andreja K., Drago, Marko, Roman, Peter Pa., Peter Po.,  Tomaž, Andreja Š.
trajanje: 8 h 40 min
višinska razlika: cca 1100 m  
dolžina: 19 km

Na cvetno nedeljo smo napadli Avstrijo. Čez Šentilj smo bliskovito prodrli v Gradec, Bruck an der Mur in Kapfenberg.

Ustavili smo se šele na prelazu Steirischer Seeberg med alpskima skupinama Hochschwab in Mürzsteger Alpen.

Do vrha Hochschwaba je bilo markirano 6 ur, naš cilj Ringkamp (2153 m) pa naj bi bil oddaljen dobre 4 ure.

Oblačno vreme nekako ni bilo po napovedih, ki so obljubljale 12 ur sonca.  Po poti 855 smo se povzpeli na greben področja Aflenzer Staritzen.

Na grebenu se je megla razkadila in začel se je delati lep sončen dan. Teren je bil razgiban, našega cilja pa ni in ni bilo na vidiku.

Vmes smo si na postanku privoščili še krajši jabka party oziroma Apple Event.








Po 4 urah hoje smo ga sicer videli, a bil je še daleč. Tako smo se zadovoljili z vrhom Severinkogel (2028 m).

Ime vrha si zapomniš tako, da se spomniš na Severino ali Severo Gjurin, morda kdo na Severina Freunda.





Nazaj grede smo pobrali še nižji, a bistveno izrazitejši vrh, Hochweichsel (2006 m) in ga določili za naš glavni vrh.

Med tem se je naredil prav lep dan in lahhko smo uživali v razgledih. Ker smo bili precej na vzhodu so tu že kar precej nižje Alpe.





Zahodno od nas se je sta se v meglicah skrivala Hochschwab in naš nesojeni Ringkamp, severno od nas je kraljeval Ötscher v Ybbstalskih Alpah, ki smo ga obiskali lani, vzgodno od nas pa Hohe Veitsch, ki še čaka naš obisk.


Sestopili smo nazaj na pot pristopa in nazaj grede čofotali po lužah, ki so ostale od petkovega sneženja. Pred sestopom z grebena smo obiskali še Seeleiten.

Na izhodišče smo se vrnili po skoraj devetih urah. Analizo ture smo opravili v gostišču pod sedlom Seeberg na prijetnem popoldanskem soncu in tako končali še en lep izlet.

Spisal Tomaž