Vrh Grubje / Picco di Grubia 2240 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Jana, Marjan, Maks, Nevenka, Tomaž
trajanje: 8 h 40 min
višinska razlika: cca 1400 m
dolžina: 14 km
Glede na ugodno vremensko napoved nam je končno uspelo, da smo se odločili za predvideni cilj programa gorniške skupine. V mesecu aprilu je bil v načrtu 2.157 m visoki Cuel Sclaf / Slovenski vrh, ki se nahaja na severni strani kaninskega pobočja.
Ker pa v Gorniški skupini nič ni preprosto, je kljub temu prišlo do spremembe. Ob pol šestih smo se še v trdni noči zbrali v Šentvidu in odbrzeli proti prelazu Na Žlebeh / Sella Nevea, z obveznim postankom na radovljiški OMVjki.
Ko smo prispeli prelaz Na Žlebeh, je bil že dan in odprla se nam je prekrasna panorama s snegom obdanih vrhov. Kar nekaj italijanskih turnih smučarjev je tudi izbralo to izhodišče in že hitelo navkreber.
Mi smo se odločili za vzpon po poti ob desni strani smučišča do peči Bele peči, ko smo presedlali na krplje. Ob smučišču smo nadaljevali pot do zgornje postaje kabinske žičnice, kjer smo zavili proti sedlu Bele peči / Sella Bila Pec.
Hitro smo prišli do ostankov stare kasarne, od katere so ostali samo še dobro ohranjeni zidovi. Prvič smo tudi ugledali naš Slovenski vrh in njegovo grapo, ki je bila na nekaterih delih že kopna.
Snega je bilo bistveno manj, kot predhodna leta in vrh se nam je zdel tam nekam daleč, daleč,…Največ elana je imel Marjan, ki nas je priganjal naprej in odločili smo se, da gremo do sedla pri Vrhu Grubja / Sella di Grubia, potem pa od bližje vidimo kako naprej.
Kopna pot vodi sicer po mulatjeri višje ob pobočju, vendar si v zimskih razmerah z njo nismo mogli kaj dosti pomagati. Zato je sledil sto metrski spust po grapi na kraške pode, ki so bili dodobra zaliti s snegom. Poleti tod ne vodi nobena pot in so skoraj neprehodni.
Več kot uro smo krpljali malce gor in malce dol hribček po levi in hribček po desni, dokler nismo dospeli do jamarskega bivaka Marušič.
Ker je bilo za nami že kar nekaj hoda, smo za cilj izbrali Vrh Grubje / Picco di Grubia (2240m), na katerega smo se povzpeli po grebenu. To je bil skoraj edini kopni del poti tega dneva.
Na vrhu smo naredili kratek postanek s skupinskim slikanjem, potem pa smo hitro krenili po poti prihoda. Vsi turni smučarji so se že umaknili v dolino. Krpljanje je sicer prijeten način gibanja v snegu, ki pa smo se ga že počasi naveličali.
Svoje je dodal še ponoven vzpon po grapi na sedlo Bele peči in presenetljivo neugoden spust po smučišču navzdol. Ura je bila že štiri in žičniške naprave so bile že ustavljene. Srečali smo prve teptalce, ki so urejali smučišče in prav oddahnili smo se, ko smo prišli na izhodišče.
Kopico opreme smo zložili v vozilo in naslednji cilj je bila samo še picerija Gorenc, kjer smo naredili analizo ture. Sprejelo nas je prijazno osebje, mi pa smo nazdravili Maksu, ki je bila to njegova 100. gorniška tura. Bravo Maks!
Boštjan
Mi smo se odločili za vzpon po poti ob desni strani smučišča do peči Bele peči, ko smo presedlali na krplje. Ob smučišču smo nadaljevali pot do zgornje postaje kabinske žičnice, kjer smo zavili proti sedlu Bele peči / Sella Bila Pec.
Več kot uro smo krpljali malce gor in malce dol hribček po levi in hribček po desni, dokler nismo dospeli do jamarskega bivaka Marušič.
Na vrhu smo naredili kratek postanek s skupinskim slikanjem, potem pa smo hitro krenili po poti prihoda. Vsi turni smučarji so se že umaknili v dolino. Krpljanje je sicer prijeten način gibanja v snegu, ki pa smo se ga že počasi naveličali.
Kopico opreme smo zložili v vozilo in naslednji cilj je bila samo še picerija Gorenc, kjer smo naredili analizo ture. Sprejelo nas je prijazno osebje, mi pa smo nazdravili Maksu, ki je bila to njegova 100. gorniška tura. Bravo Maks!
Ni komentarjev:
Objavite komentar