Odšli smo na ogledno turo raziskovati okolico Gardskega jezera. Po prihodu v Gardo smo se zapeljali severno od jezera do kraja Tenno. Začeli smo s pohodom do koče San Pietro. Pot nas je kmalu popeljala do slikovite vasice Calvola.
Nadaljevali smo proti koči San Pietro. Njena lokacija je na vzpetini na Tennom in videli smo jo že od daleč, ko smo se z avtom bližali izhodišču. Oglašujejo jo kot destinacijo med Gardskim jezerom in nebom ali pa kot balkon Gardskega jezera.
In ko smo prišli do koče smo se o tem lahko prepričali sami. Kljub saharskemu pesku v zraku je bil razgled s koče spektakularen. Malo smo posedeli na terasi pred kočo in nato nadaljevali na vrh Monte Calino nad kočo.
Vrh je poraščen in ni razgleden, pa še skupina treh se lahko na njem zgreši in se potem nekaj časa išče. Ko smo se spet našli smo sestopili do vasice Canale di Tenno, še en spektakularne destinacije danes.
Srednjeveška vasica velja za eno najlepših v celotni Italiji. Danes Canale di Tenno ohranja nedotaknjeno prvotno urbanistično zasnovo, sestavljeno iz štirih ulic, ki se stekajo v majhnem trgu, velikega števila kamnitih hiš in značilnih vijug, ki hiše povezujejo med seboj.
Slikovita srednjeveška slovi po dobro ohranjeni zgodovinski arhitekturi ter očarljivih ozkih ulicah. Vasica je članica združenja "I Borghi più belli d'Italia" (Najlepše vasi Italije), ki jo priznava kot eno najlepših in najbolj pristnih zgodovinskih vasi v državi.
Ponaša se dobro ohranjenimi kamnitimi hišami, ozkimi uličicami in starodavnimi dvorišči, ki obiskovalce popeljejo nazaj v srednji vek. Canale di Tenno skozi vse leto gosti različne kulturne dogodke, vključno s srednjeveškimi festivali, umetniškimi razstavami in tradicionalnimi obrtnimi sejmi.
Tudi mi smo malo obstali tu in si privoščili postanek za malico. Nadaljevali smo do bližnjega jezera Tenno (Lago di Tenno). Slikovito jezero je znano po kristalno čisti turkizni vodi, obkroženi z bujnimi zelenimi gozdovi in okoliškimi vrhovi.
Okolica je mirna in razmeroma nedotaknjena, zaradi česar je popoln kraj za ljubitelje narave. Pa smo se še tu na kratko ustavili in uživali v čudoviti okolici jezera.
Čakal nas je še sestop do našega izhodišča in potem vožnja v Rivo del Gardo, kjer smo imeli rezerviran hotel. Iz mirnega okolja smo prišli v vrvež Garde a nič ne de, na ta način smo imeli vse pri roki.
Po zajtrku smo se odpeljali na masiv Monte Bondone severovzhodno od Garde. Masiv se dviga zahodno od mesta Trenro in velja za njegovo hišno goro. Tu je smučišče in tu večkrat gostuje Giro.
Naš cilj pa je bila razgledna krožna pot treh vrhov (Tre Cime del Bondone). Parkirali smo pri športnem centru in krenili na pot v smeri urinega kazalca. Na začetku smo malo zgrešili in hodili po cesti.
Na tej cesti so bili napisi Rogla kar je ostanek lanske 16. etape Giro d'Italia, ki je imela cilj ravno tu na Monte Bondoneju. Rogla je bil na etapi tretji, v skupnem seštevku po etapi pa prav tako tretji.
Kmalu smo bili na pravi poti in vzpeli smo se na prvega od treh vrhov, Cima Verde (2102 m). Razglede je nekoliko motilo oblačno vreme, a vseeno smo na severu občudovali Brentske Dolomite, na severozahodu pa skupino Adamello-Presanella.
Na vzhodu pa je bilo toliko oblačnosti, da Dolomitov Lagorai žal nismo videli. Enako je bilo proti jugu. Omeniti velja, da je tu rezervat Tre Cime del Monte Bondone, ki se razteza na 185 hektarih.
Park se ponaša z naravoslovno bogato in zanimivo floro in favno, v spodnjem delu pa je tako imenovano ravno šotno barje. Mi smo po grebenu nadaljevali na naš drugi vrh Dosso d'Abramo (2133 m), ki smo ga dosegli po krajši ferati.
Nadaljevali smo še na tretji, najvišji vrh trojčka, Cornetto (2180 m) nato pa sestopili na šotno barje in nazaj do izhodišče. Tu je tudi terasa zvezd, terasa za astronomska opazovanja in botanični vrt, mi pa smo odšli na druge vrste vrt.
Programa za danes pa še ni bilo konec. Vrnili smo se pod vasice občine Tenno, do slapu Varone (Cascate del Varone). Za obisk le-teh nam je včeraj zmanjkalo časa.pa smo si jih ogledali danes. In tu je kaj videti.
Pred vhodom v jamo botanični vrt z neštetimi rožami. palmami in celo ribnikom. Prav lepo je vse urejeno. Vhod v jamo je v dveh etažah, druga je 40 metrov višje kot prva in botanični vrt se razteza med njima.
V jami pa je prava soteska, ki jo je v več kot 20.000 letih izdolbel slap. Voda slapu priteka iz jezera Tenno, ki smo ga obiskali včeraj in najeda skalo (jurski apnenec) do dva milimetra na leto.
Ta regresivna erozija je slap v vseh teh tisočletjih premaknila za 55 m v notranjost soteske. Skupna višina slapu pa je 98 m.
Slap smo si ogledali tudi na izletu v Gardo leta 2016 a tokrat je bil slap precej bolj vodnat kot takrat in če ne pomisliš, da bi si sposodil pelerino za 2 €, si po ogledu popolnoma moker.
Po ogledu smo se vrnili v hotel in po večerji šli pogledat večerni utrip v stari del Rive del Garde.
Tokrat smo imeli v planu vzpon na enega najatraktivnejših razgledišč nad Gardskim jezerom, Punta dei Larici (909 m). Odpeljali smo se do vasice Pregasina in tam parkirali na manjšem parkirišču.
Malo je bilo sumljivo, ker ni bilo nikjer parkirnega avtomata in noben avto ni imel parkirnega listka. No ja, odpravili smo se na razgledišče. Do Punte dei Larici vodita dve poti, lažja po vesti in nekoliko težja in strmejša po grebenu nad jezerom.
Mi smo za vzpon izbrali slednjo, ki je res atraktivna, saj hodiš skoraj navpično nad jezerom. Prej kot v uri smo bili na vrhu, ki je dobrih 800 m nad jezerom.
Žal vreme ni nudilo najboljših razgledov, nekaj pa že. Kako spektakularno mora biti šele v res lepem vremenu. Sestopili smo po lažji poti in ob povratku ugotovili, da imajo sedaj vsi avti listke, tiste s pozdravi od redarstva.
Tudi tu imajo popust, če plačaš v 5 dneh. V tem primeru je 30 % popusta. V planu smo imeli še ogled ceste Ponale a nikakor nismo našli primernega legalnega parkirišča.
Prejšnji dan je bila ena od zamisli, da bi šli v Pregasino z lokalnim avtobusom. Zdaj smo se vrnili k tej zamisli, le da bomo avtobus uporabili za povratek. Tako smo se vrnili v Rivo del Garda do hotelskega parkirišča.
Peš smo se sprehodili skozi Rivo do začetka ceste Ponale. Ta je bila zgrajena leta 1851 kot edina povezava doline Ledro (Valle di Ledro) s preostalim svetom. Takrat je bil sever Gardskega jezera v Avsto-Ogrski, Riva del Garda pa je bila Reiff am Gartsee.
Leta 1891 so po cesti zapeljali prvi avtomobili, ki so po njej vozili vse do osemdesetih let 20. stoletja ko so dogradili nadomestno cesto do doline Ledro in vasi Pregasina. Leta 2004 so jo obnovili on odprli za pohodnike in kolesarje.
Profil ponalske ceste je lepo viden že s plaže Riva in s Torbol. Enakomerno se vzpenja približno tri kilometre po makadamski cesti z naklonom med 4,5 % in 6 % do Belvedera, kjer je lokal.
Tu smo vedrili, saj se je ravno, ko smo bili tu razbesnela nevihta. Malo nad Belvederjem se cesta cepi v dva kraka. Nadaljevali smo po kraku, ki gre proti Pregasini. Prej makadamska cesta je postala asfaltna in v naslednjih dveh kilometrih vzpona prispemo do razgledne točke s skulpturo Regina Mundi.
Tu je tudi obračališče turističnega avtobusa, ki ob sobotah in praznikih brezplačno povezuje Rivo del Gardo s Pregasino. In z vožnjo v Rivo smo zaključili današnji program.
Zadnje jutro smo se odjavili iz hotela in odpeljali do Malcesin na vzhodni obali Gardskega jezera. Malcesine imajo očarljivo staro mestno jedro z ozkimi tlakovanimi ulicami, pisanimi hišami in majhnimi trgi. Ravno pravšnje okolje za jutranjo kavo.
Iz Malcesin pelje na Monte Baldo tudi vrtljiva gondola a ta ni bila naš cilj. Zapeljali smo se še nekoliko južneje in navzgor po ozki serpentinasti cesti, vse do kraja Prada Alta.
Z žičnico Prada Costabella smo se zapeljali 800 m višje. Žičnica ima dva dela. Najprej hecne košare za dve osebi do planine Prada in od tam naprej dvosedežnico. Vse skupaj kar traja, da se pripelješ do izhodišča pri koči Fiori Del Baldo (1815 m).
Tu smo začeli s pohodom in šli kaj kmalu mimo naslednje koče Chierego (1911 m). Sledil je prvi vrh, Cima Costabella (2058 m) in potem gori, doli po grebenu do glavnega cilja dne, vrha Punta Telegrafo (2200 m).
Prav dolgo se v koči sicer nismo zadrževali, za popoldan so bile namreč napovedane plohe in nevihte. Vrnili smo se nazaj po razglednem grebenu, s katerega se ves čas lepo vidi Gardsko jezero, no danes malo slabše.
Brez padavin smo končali s pohodom. Sledila je dolga vožnja z obema žičnicama, ko je dež že malo pretil a deležni smo bili le nekaj kapelj. Program ogledne ture je bil končan in sledila je le še vožnja v Slovenijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar