PD Rašica
udeleženci: Nives, Marjan, Mihajlo, Dunja, Leonida, Marjan, Mirko, Ivan, Karmen, Andrej, Maja, Sanda, Maja, Bojan, Irena, Ružica, Srečo, Sabina, Primož, Rok, Metka, Božo, Boris, Nadja, Janez, Magdalena, Mavricij, Andrejka, Boris, Maja, Eva, Katarina, Ana, Marjetka, Jan, Irena, Ana, Danica, Marjetka, Marjana, Janja, Mihaela, Leonida, Mojca, Simona, Marija Magdalena, Ada, Irena, Špelca, Vida, Janja, Marja, Andreja, Alenka, Robert, Andreja in voznik Samo
1. dan
Rastoke,
Bihač
Tudi letošnje planinsko popotovanje smo v polni zasedbi tako kot vedno začeli v Šentvidu, seveda v napetem pričakovanju, kaj nam je za letos pripravil Primož. Sobotno jutro smo korajžno vrezali po dolenjski avtocesti. Pred Zagrebom se usmerimo za Karlovac in ob prvem počivališču naredimo odmor za kavico.
Kmalu zapustimo avtocesto in nadaljujemo proti mestecu Slunj, kjer nas zanimajo vedno bolj popularne Rastoke. »Plitvice v malem«, kot jim še radi rečejo, imajo s starejšo sestro kar nekaj skupnih značilnosti. Oddaljeni približno 30 km, se obe nahajata v Liki, tako imata tudi enako geološko sestavo.
Tudi rastline in kraški pojavi, kot so usedline lehnjaka ali podtalne vode so zelo podobne. Komaj 6 km dolga rečica Slunjčica pri svojem izlivu v večjo Korano preko lehnjakovih pregrad ustvari številne slapove, slikovite brzice ter bistro zelene tolmune. Največji slapovi imajo tudi svoja prepoznavna imena.
Veduto Rastok predstavlja slap Buk, zaradi svojega silnega bučanja, slap Vilina kosa pa izstopa zaradi svojih tenkih razpršenih srebrnih brzic, ki spominjajo na lase vile. Poseben pravljični pridih dajejo vasici številni vodni mlini, ki so bili nekdaj glavni vir preživetja v teh nemirnih krajih.
S pripovedovanjem legend o pravljičnih bitjih, vilah, so si mlinarji krajšali čas, medtem, ko so mlinska kolesa mlela moko iz koruze ali žita. Proti doplačilu si ogledamo še turistično posestvo z etno muzejem, ki prikazuje življenje vaščanov v preteklosti.
»Kako je pa ta sem zašel?« se sprašujemo, ko na trati zagledamo petmetrski indijanski totem. »Tu je bila postavljena indijanska vas, ko so snemali znameniti film o Vinetuju,« razloži Primož.
Ženski del ekipe še posebej navduši košara za pranje perila, ki je nameščena ob vodnem mlinu. Gre v bistvo za naluknjan sod, skozi katerega buči voda. Ogled zaključimo s spustom do jame, ene od številnih, ki jih je izklesala reka Korana.
Krajši odmor si privoščimo kar v prvem lokalu ob prijetnem žuborenju bližnjega potočka. Z vožnjo nadaljujemo do najbližjega mejnega prehoda z Bosno. Po uspešno opravljeni mejni kontroli se zapeljemo do našega hotela v Bihaču. Popoldanske urice pokurimo za sprehod do reke Une in džamije Fethija v centru mesta.
Vreme smo nekoliko podcenili in dežnike na našo žalost pustili kar v hotelu. Kmalu se močno ulije. Prav nič ne kaže na izboljšanje, zato nas taksi zvozi do hotela na zasluženo večerjo.
Fotografije, 1. dan
2. dan
Martin Brod, NP Una,
Drvar, Titova pećina
Po nedeljskem zajtrku spakiramo in se zapeljemo do kraja Martin Brod, ki se nahaja pri izlivu reke Unac v Uno v narodnem parku NP Una. Je največji narodni park v Bosni, priljubljen tudi med raftarji. Glavno atrakcijo narodnega parka poudarjajo kristalno čisti, beli slapovi in številne brzice na reki Uni.
Najbolj poznani so slapovi in kaskade pri naselju Martin Brod. Zaradi ozke ceste, ki vodi do najvišjega slapu po imenu Štrbački buk, smo ogled pustili za kako drugo priložnost. Smo si pa zato vzeli dovolj časa za nič manj zanimiv prelepi Milančev buk.
Po površini predstavlja največji kompleks slapov in kaskad v parku, dolžine 800 metrov in skupne višinske razlike 54 metrov. V neposredni bližini slapu je tudi začetek pešpoti »Martina staza«. Legenda pripoveduje, da je bilo davno nekoč mlado in lepo dekle zaljubljeno v avstroogrskega vojaka, ki je živel na drugi strani reke.
Starši so bili seveda proti tej ljubezni. Kljub temu se ga Marta nekega večera odloči obiskati. Pri prečkanju reke Une ji spodrsne, pade v vodo in na žalost utone. V spomin na to tragično ljubezensko zgodbo, je vas dobila ime Martin Brod.
Dandanes sta na tem mestu kar dva mostova. Lesen služi kot turistični pešpot prehod, opuščen železniški pa je nekoč služil za povezavo mest Bihać in Knin. Po levem bregu reke nas makadamska cesta v urici pripelje nazaj v vas. Seveda tudi tu ne sme manjkati turistične ponudbe v obliki spominkov ali pač zgolj v kulinaričnih dobrotah.
Naše raziskovanje nadaljujemo z vožnjo po precej strmi, ozki in ovinkasti cesti, visoko nad kanjonoma rek Une in Unca, do zgodovinskega mesta Drvar. Nekoliko ven iz mesta si ogledamo memorialni kompleks »Muzej 25.maj«, razglašen za spomenik nacionalnega pomena BiH.
Povzpnemo se do Titove pečine, kjer se nahaja replika barake, v kateri je Tito občasno bival in vodil sestanke z zavezniki. V Drvarju je bilo namreč leta 1944 nastanjeno vrhovno poveljstvo NOV. 25. maja 1944 so Nemci izvedli zračni desant z namenom zajeti ali uničiti vrhovno poveljstvo s Titom na čelu.
Operacija se je končala s popolnim neuspehom, saj je Titu uspelo pobegniti. V deževnem popoldnevu smo nadaljevali preko širnega Livanjskega polja do mesta Livno. Pri popoldanski siesti zmotimo znanca Ahmeda, z namenom logistične uskladitve ture, ki jo imamo v planu za naslednji dan.
Čakala nas je le še vožnja do hotela v Kupresu in nastanitev za naslednje štiri noči.
Fotografije, 2. dan
3 .dan
Planinarski dom Kruzi 1.265 m,
Glavica 1.297 m
višinska razlika: cca. 650 m,
trajanje: 6 ur,
dolžina: cca. 17 km
Novi teden nas je čakala prva »resna« planinska tura. Avtobus nas zapelje nazaj v center Livna, kjer smo dogovorjeni za dve terenski vozili, kot alternativni dostop na planino Krug. Pohod začnemo v samem centru mesta pri kafiču, do obrobja mesta, kjer v kraški steni izvira rečica Bistrica, ki oskrbuje mesto s pitno vodo.
Nadaljujemo preko pašnikov, kjer se nam odpirajo vedno lepši razgledi na mesto. Višje pri razcepu se planinska pot pridruži makadamski cesti. Kaj kmalu smo na prostrani planini, ki nudi prebivališče ovcam in kravam. Najbolj pa je znana po več sto glavi čredi divjih livanjskih konj, ki so tu našli svoje domovanje in predvsem mir.
Prostoživeči pisanobarvni konji, očitno navajeni obiskov človeka, so z leti postali prava lokalna atrakcija. Planota Cincar z istoimenskim najvišjim vrhom, predstavlja najzahodnejši dvatisočak Dinarskega gorstva. Čeprav preseže magično mejo le za pičlih šest metrov, kraljuje nad štirimi največjimi kraškimi polji v BiH.
Na jugovzhodu na Duvanjsko, na severozahodu na Glamočko, na severovzhodu na Kupreško ter na jugozahodu na Livanjsko polje, ki na splošno velja za največje kraško polje na svetu. Na severnem robu planote po dooooolgih kilometrih uživaške hoje po cvetoči planini uzremo še ne polnoletno planinsko kočo Kruzi.
Kratkotrajna ploha nas ne spravi v slabo voljo, saj nas pri koči že čaka pet hlebcev priznanega Livanjskega sira. Gre za odličen trdi sir, katerega receptura sega še v avstroogrske čase. Proizvajajo ga iz 70 odstotkov kravjega in 30 odstotkov ovčjega mleka. Vsi smo se ga do sitega najedli.
Po skupinskem fotografiranju nadaljujemo na bližnji razgledni vrh Glavica, s prekrasno panoramo na Glamočko polje. No, po pravici povedano bolj na grozečo ploho, ki se nam je bližala. Zato hitro poberemo šila in kopita, saj je pred nami še dolg sestop.
Oskrbnik koče nam je povedal za bližnjico preko pašnikov in opuščenih stanov, a dežju in vetru kljub temu nismo mogli uiti. Vse do stika z markirano potjo nas je kar konkretno pralo, za dodatno močo so poskrbele še mokre trave. Kakorkoli, to nas ni odvrnilo od vodenega ogleda mesta Livno, za katerega smo se zjutraj dogovorili z domačinom.
Fotografije, 3. dan
4. dan
Idovac 1.956 m
višinska razlika: 800 m,
dolžina: 12.5 km,
trajanje: cca. 5 ur 30 min
Verjetno ni treba posebej omenjati odličnih in obilnih večerij v hotelu, ki so jih pripravili tudi po naših željah. Poleg obvezne analize ture in priprav na naslednji dan, sva večino časa zvečer porabila za buljenje v pametni telefon.
Wi-Fi internet po lokalih v Bosni povsod deluje ( dokler se gor ne obesi cel avtobus ), mobilne podatke pa je ( za denarnico ) bolje imeti izklopljene, če nimaš ustreznega paketa. Letošnja muhasta pomlad je še posebej zahtevala tehtanje med različnimi napovedmi vremena, a vsem je bilo skupno deževje.
Vprašanje je bilo samo kje, kdaj in koliko. Glede na lokalno vremensko napoved je bilo zato smiselno prvotno planirani torkov program obrniti na glavo. Tako se iz Kupresa po čudoviti pokrajini zapeljemo do vasice Zahum.
Četrt ure hoje mimo zapuščenih hiš pridemo do razgledne točke s fenomenalnimi pogledi na prekrasno Ramsko jezero. Nastalo je z umetno zajezitvijo leta 1968, ko se je pod vodo znašlo 20 naselij z več kot 1100 objekti, skoraj 3000 ljudi je bilo razseljenih. Počasi turistično prebujajoče jezero obsega 15 kvadratnih kilometrov.
Značilno zanj je, da nivo gladine precej niha. Izrazito razčlenjeno jezero, s številnimi zalivi, otočki in polotočki, je petkrat večje kot Bohinjsko jezero. Po obveznem fotografiranju nas avtobus zapelje nazaj do vasice. Začetek poti je pri spominskem obeležju Divi Grabovčevi, še eni legendi iz davnih časov o nesrečni ljubezni.
Večji del planinske poti je bil v zadnji vojni spremenjen v kolovoz. Sopara, hitro rastoči beli oblaki in sitne muhe so naznanjale skorajšnji prihod deževja. In res ni bilo treba nanj dolgo čakati. K sreči vsaj ni bilo kakšnih močnejših nalivov ali neviht.
Sorazmerno z višino in trajanjem deževja se je primerno temu krčila tudi naša pohodniška skupina. Nekako s stilu pravljice o desetih indijančkih. Če le ne bi preveč ulivalo, je bil plan, da se povzpnemo vsaj do razgledišča na začetku vršnega slemena. Ko ga dosežemo, se nenadoma razvedri, za trenutek se še celo pokaže sonce.
Vrh je na dosegu roke, zato se skupinica najhitrejših odloči za nadaljevanje. V slabe pol urice smo na najvišjem vrhu pogorja Raduše, masiva, ki predstavlja naravno mejo med Hercegovino in Bosno. Vsenaokrog nas se podijo plohe, napravimo eno gasilsko in kar urno sestopimo po poti vzpona.
Časa za okrepčilo med deževnim pohodom ni bilo na pretek, a smo vse zamujeno nadoknadili na cilju v vaški gostilni. Navdušeni nad degustacijo lokalne specialitete »krompiruše«, nekakšne krompirjeve pite, se ležerno vrnemo v hotel.
Fotografije, 4. dan
5. dan
Veli Vran 2.074 m,
Borova glava,
Planinarski dom Munika 1.350 m
višinska razlika: 870 m,
dolžina: 9 km,
trajanje: cca. 5 ur
Za bosanski finale se po sredinem zajtrku zapeljemo v zahodno Hercegovino, v naravni park Blidinje. Mimo istoimenskega jezera, ki ga obkrožata gorska masiva Čvrsnice in Vrana, kaj kmalu pridemo do izhodišča. To je znamenita restavracija hotel Hajdučke Vrleti. Razdelimo se v dve skupini.
Ena skupina se odpravi proti razgledniku nad jezerom, Borova glava. Sledi še krožna pot do cerkve Sv. Ilije in do pravljične planinske koče Munika. Druga skupina pa po nekaj sto metrih asfalta, za hotelom poišče markirano pot.
Najboljša orientacijska točka je trafo postaja in daljnovod, kjer pri drugem stolpu vdanemo Knafeljčevo markacijo. Lepo speljana steza po strmem pobočju ponuja prav uživaško hojo v prekrasnem borovem gozdu s polji cvetočih gozdnih jagod.
Više, že nad gozdno mejo, pridemo na široke travnate poljane, ki kmalu preidejo v skrotje poraščeno z ruševjem. Širni razgledi nas vlečejo predvsem na nasprotno stran Dugega polja na zasnežena severna ostenja masiva Čvrsnice. Na sedlu se markirana pot malenkost spusti v kotanjo Hajdučko vrelo, kjer je razcep poti.
Naš dobro viden vrh je na desni, le časovnica 1 h namalana na skali je nekoliko ohlapna. S standardno planinsko hojo vsaj za polovico. Nekatere je tako zmedla, da so na vrhu nejeverno spraševali: »Kje pa je vrh?«. Veli Vran je najvišja točka pogorja Vran, poznan po razgledu na tri velika jezera.
Buško, Ramsko in Blidinjsko jezero. Z nami je tudi slavljenec Jan. Čestitamo mu in zapojemo Vse najboljše. Čestitamo si tudi sami za osvojen vrh, saj je bil to za večino nas prvi bosanski oziroma natančneje hercegovski dvatisočak. Na našem planinarjenju pa Cima Coppi, če se izrazim v kolesarskem žargonu.
To pomeni najvišjo točko vsakokratnega Gira. Oblaki se podijo po vrhovih in ker za vreme ne bi dali roke v ogenj, sestopimo po poti vzpona, čeprav je možna tudi nekoliko daljša krožna različica. Ne da bi hiteli, smo bili pri restavraciji še pred Primoževo skupino.
Zato nas Jan povabi, da nazdravimo na uspešno turo brez dežja, v prekrasnem lokalnem ambientu dežele hajdukov. Glavnina nas ulovi s slabo uro zaostanka. Pri povratku nas šofer Samo izkrca pri cerkvi v Kupresu. Center najvišje ležečega mesta v BiH ni prav velik, zato nam ogled ne vzame mnogo časa.
Ravno prav, saj nas v hotelu že čaka specialiteta za večerjo, bosanski lonec.
Fotografije, 5. dan
6. dan
Imotski, Modro jezero,
Trdnjava Topana,
Rdeče jezero,
Makarska
Četrtek je bil dan namenjen menjavi lokacije. Zelo zadovoljni z nastanitvijo in postrežbo v hotelu Kupres, se po zajtrku spakiramo in odpeljemo proti mejnemu prehodu Osoje / Gornji Vinjani. Kontrola dokumentov za poln avtobus pač vzame nekaj časa, a schengensko mejo kljub temu prečkamo brez zapletov.
Zapeljemo se do bližnjega mesta Imotski. V centru imamo neplaniran polurni »pitstop« postanek zaradi cerkvenega praznika s procesijo, ki ji je sledil mimohod godbe na pihala ob državnem prazniku. Mesto Imotski in njegova okolica predstavlja del Dalmatinske zagore.
Leži na vzhodni strani gorovja Biokovo, v samem zaledju Makarske riviere. Nas je najbolj zanimal obisk dveh naravnih biserov, Modrega in Rdečega jezera. Do Modrega jezera se je možno proti plačilu vstopnine spustiti po udobni in široki serpentinasti poti.
Kraško jezero se nahaja v kraterju in je nastalo z zrušitvijo stropa jamskega sistema. Njegova posebnost je spreminjanje nivoja gladine glede količine padavin v posamezni sezoni. Tudi do 150 metrov globoko jezero lahko v poletni suši povsem presahne.
Njegova živo modra, kristalno čista voda se v poletnih mesecih dovolj segreje, da postane magnet za kopalce, jezero pa se spremeni v mestno kopališče. Tudi med nami je bilo nekaj pogumnih, ki so zaplavali. Z jezerske gladine se vrnemo po serpentinah in nadaljujemo do še ene mestne znamenitosti, trdnjave Topana.
Leži na naravni pečini nad jezerom. Zgrajena je bila v 10. stoletju, na ostankih naselbin iz prazgodovinskih časov in je bila svojčas najpomembnejša utrdba notranje Dalmacije. Pod njo se nahaja nogometni stadion, zgrajen v novejših časih. Pol ure hoje iz mesta poiščemo še Rdeče jezero.
Z makadamske ceste je le par deset metrov stran razgledna točka, s spektakularnim pogledom na jezero, ki deluje kot nekakšno mistično oko. Nekdaj podzemno jezero je ime dobilo po rdečih skalah in strmih stenah, ki ga obkrožajo. Je najgloblje hrvaško jezero in eno najglobljih kraških jezer na svetu.
Po ogledu se skozi tunel svetega Ilije zapeljemo v Makarsko, do že poznanih apartmajev Moča. Prosto popoldne smo izkoristili različno. Eni za sprehod po rivi, drugi za kopanje, tretji pa za poležavanje v apartmajih s čudovitim razgledom.
Fotografije, 6. dan
7. dan
Kozjak 722 m
višinska razlika: 850 m,
dolžina: cca. 8 km,
trajanje: 5 ur 20 min
Po jadranski magistrali se zapeljemo v smeri proti Splitu, mimo slavne Brele do sedla oziroma zaselka Dubci, ki leži med pogorjema Biokovo in Omiška Dinara. Sprva hodimo nekaj sto metrov po ozki asfaltni cesti do lepo označenega odcepa za »Put života«. Gre za krožno pot po vzhodnem delu Omiške Dinare.
Najbolj atraktiven del te poti smo se namenili prehoditi tudi mi, le sestop smo nekoliko spremenili. V dobri urici smo na prvem vrhu Šatarice, kjer stoji daleč naokrog opazen nekoliko zarjavel in razpadajoč repetitor.
Je zelo lep razglednik, z atraktivnim pogledom proti jugu na Makarsko riviero in na nasprotni strani na otoka Brač in Hvar. Vreme se tudi tokrat ni izneverilo karakterju letošnjega popotovanja. Težkim oblakom je na pomoč prisopihal še zmeren jugozahodnik.
Nadaljnja pot po razglednem grebenu je lepo vidna, le vrh zakrivajo težki oblaki. Razgibana steza je speljana še čez tri neizrazite vrhove, vseskozi pa nas spremljajo modro cvetoči grmički. Pri lepo označenem križišču se razdelimo v dve skupini. V nadaljevanju pot postane ozka in bolj strma, spremeni se tudi težavnost.
Čeprav se steza večinoma drži grebena, je treba pazljivo slediti redkim in obledelim markacijam. Hojo popestri tudi vse močnejši veter. Tik pod vrhom je razcep, v desno gre pot na pol ure oddaljeni Kozji Rat, ki pa danes ni v našem kadru. V nekaj minutah smo na razglednem Kozjaku.
Vrhov s tem imenom je v Dalmaciji kar nekaj, a naš na žalost ni vključen v hrvaško planinsko transverzalo. Kljub vetru si omislimo malico, po gasilski fotki pa sestopimo do znanega razcepa. Krožna »Pot življenja« tu zavije proti obali, naš sestop pa poteka po nasprotni strani, proti celini, do zaselka Tadići.
V istoimenski konobi, ki je do našega prihoda že odprla vrata, opravimo še s hidracijsko terapijo. Pred nami je namreč še pol ure hoje po cesti, do trgovinice v vasi, kjer nas žemčaka avtobus. Zapeljemo se do apartmajev, najbolj vztrajni izkoristimo prosto popoldne za obisk riviere.
Za slovo se seveda spodobi še kopanje na znameniti rivieri, ki ga skuša preprečiti močan naliv, a mu seveda ne uspe.
Fotografije, 7. dan
8. dan
Sobotni program je zelo enostaven, še celo vremenske napovedi ni treba spremljati. Po zajtrku sledi namreč le še vožnja domov. Kosilo si omislimo na standardni lokaciji ob avtocesti v bližini razglednika Zir. Avtocesto tokrat zapustimo v Bosiljevem, nadaljujemo do mejnega prehoda Vinica.
Zaspana ovinkasta cesta proti domu še močneje poudari vtise na prekrasno in nepozabno popotovanje, pohajkovanje in planinarjenje. In seveda, na prisrčno druženje.
Spisal Marjan
Fotografije, 8. dan
Ni komentarjev:
Objavite komentar