Eckwand 2221 m,
Bärenkofel 2180 m,
Latschur 2236 m,
Almspitz 2096 m
PD Rašica
udeleženci: Anja, Katja, Srečko, Vesna, Jakob, Robi, Gordan, Nevenka, Mirko, Tomaž, Jure, Deja, Stane
višinska razlika: 1500 m
trajanje: 8 h 20 min
dolžina: 16,6 km
Ziljske Alpe so zelo hvaležen cilj. Blizu so in imajo veliko čudovitih razglednikov. In zato jih kar redno obiskujemo. Tokrat je bil na vrsti Staff (2217 m), razglednik blizu smučišča Goldeck.
Preko Korenskega sedla smo se zapeljali v Ziljsko dolino, od tam pa čez prelaz Ovršje / Windische Höhe do vzhodnega konca Belega jezera / Weißensee. Tu smo parkirali in pričeli z vzponom.
Pot je dobro označena in vodi skozi čudovite gozdove ter travnike. Že na začetku poti se odpirajo čudoviti razgledi na okoliške gore, doline in vzhodni del Belega jezera.
Pot se strmo dviga vse do travnikov pod sedlom Stosia. Na sedlu si privoščimo odmor in opazujemo skupino konj, ki se prosto pasejo na travnikih.
Napovedana je možnost popoldanskih ploh in neviht, oblačno je in na neki točki se bo treba odločiti, kako zapeljati turo. Odločitev prestavimo na sedlo Eckwandsattel, ki ga dosežemo po prečnici pod vrhovoma Almspitz in Bärenkofel.
Na sedlu nas pričaka najslabše vreme v celotnem dnevu, radar pokaže, da so na Tirolskem že nevihte in tako pade odločitev, da med enako oddaljenima vrhovoma Staff in Latschur izberemo slednjega, saj ponuja hitrejši umik, če bi bilo to potrebno.
Najprej zavijemo na bližnji Eckwand, ki je nekakšna središčna točka naših današnjih možnosti in nam tako ponudi čudovit razgled. Lepo se je videlo tudi bližnje smučišče Goldeck.
Nadaljujemo po grebenu na zahod in izkoristimo dejstvo, da smo s seboj imeli čelade, za krajši gorniški del skozi skalnati del do naslednjega vrha Bärenkofel.
Tega bi namreč lahko dosegli tudi po travah, a skalna popestritev je bila kar dobrodošla. Spustili smo se na sedlo in od tam dosegli naš današnji glavni vrh, Latschur.
Latschur je čudovit razglednik po Ziljskih Alpah in skupini Kreuzeck v Visokih Turah. Z njega se vidi daleč v Zgornjo Dravsko dolino, vse do mesta Oberdrauburg in vrha Hochstadl nad njim.
Sestopili smo nazaj do sedla in pod vrhom Bärenkofel prečili do še četrtega dvatisočaka danes, travnatega Almspitz. Od tu smo sestopili nazaj mimo konj do sedla Stosia.
Od tu pa po poti pristopa nazaj v dolino. Tu smo skočili še do Belega jezera. Weißensee, kot mu rečejo nemško govoreči, je četrto največje jezero avstrijske Koroške. Je ledeniškega izvora, 11,6 km dolgo je z največjo globino 99 m, drugo najgloblje jezero avstrijske Koroške.
Poleti je jezero priljubljeno za kopanje, ribolov, veslanje, supanje in jadranje. Ob obali so urejene plaže in sprehajalne poti. Jezero pozimi ponuja največjo ledeno površino v Alpah, v približno 80 dneh med decembrom in marcem, z ledeno prevleko debelo do 58 centimetrov.
Ob jezeru smo se počasi vrnili do parkirišča in zaključili turo. Kljub celodnevnemu zagotavljanju amaterskih vremenoslovcev, da točno ob petih zagotovo prične deževati, se to zopet ni zgodilo in v miru smo se lahko osvežili z vsebino hladilne torbe.
Sledila je vožnja v Slovenijo, analiza ture v Zgornjesavski dolini ter vožnja domov.
Spisal Tomaž
Fotografije
Relive
Ni komentarjev:
Objavite komentar