Monte Bivera, 30.1.2016

Monte Bivera 2474 m

udeleženci: Janez, Kristina, Jana, Marjan, Boštjan, Božo, Ivo, Peter Pa., Nataša, Peter Po., Klavdija, Franci, Marta, Tomaž
trajanje: 6 h  45 min
višinska razlika: cca 950 m
dolžina: 16 km

Člani planinskega društva Celje – Matica so se v zadnjem januarskem vikendu namenili povzpeti na Monte Bivero in morda tudi na sosednji Monte Clapsavon. Nekateri gorniki iz PD Rašica so bili že nekajkrat na njihovih turah, zato smo se jim tudi tokrat pridružili.

Tako smo se iz zbirnega mesta v Vodicah odpeljali v treh osebnih avtomobilih – deset Celjanov in štirje Rašičani. Preko Rateč, mimo Tolmezza proti Sappadi, a smo se za Ovarom odcepili levo in vozili do sedla Sella di Razzo, ki je bilo naše izhodišče na višini 1760 metrov.

Turo smo začeli po dolgi visokogorski cesti, ki vodi do dveh pašnih planin. Nekateri so si nadeli krplje, ki pa so bili v tem delu bolj ovira kot pomoč, zato so jih že po krajšem času pospravili. Dobro uhojena je bila le ozka steza, sicer se je levo in desno sneg prediral.

Po tej poti smo hodili kar uro in pol. Spustili smo se dobrih sto metrov, ko smo se na planini Chiansaveit pri velikem objektu z nadstreškom, klopmi in mizami ustavili in se okrepčali. Do sem smo hodili po poti 210, naprej pa po trasi 212 in šele sedaj se je pričel vzpon proti našemu cilju.

Sprva je bil korak kar stabilen, kasneje pa se je vse bolj udiralo, kar so občutili predvsem prvi v koloni. Snežne razmere so bile zelo različne, nekje spihano in pomrznjeno, drugje prhki nanosi, najslabši pa je bil skorjasti in udirajoči se sneg.

Tako je bilo, dokler nismo prišli na širok plaz, ki je bil tudi zelo strm, kamenje pod nogami pa je močno drselo. Vse do sedla na višini cca 2300 metrov smo bili na severni strani gore, od tod naprej pa smo šli po jugozahodni strani.

Pot je bila kopna, vmes le redke snežne zaplate, vendar je bil teren zelo krušljiv vse do vrha Monte Bivera na 2474 metrih. Prišli smo do križa z zvončkom. Ura je bila ravno poldan. Pozvonili smo tudi v zahvalo za uspešen vzpon, ki je trajal tri ure in 45 minut.

Vidljivost je bila izredna na vse štiri strani. Dolomitski tritisočaki, avstrijske Visoke Ture, pa tudi naše Alpe. Nismo dolgo ostali, ker je zelo pihalo. Spustili smo se v zavetrje nekoliko nižje, si malo odpočili in se okrepčali.


Opazovali smo tudi sosednji vrh Monte Clapsavon, ki je s te strani dostopen le po zelo ozkem strmem grebenu. Odločili smo, da snežni pogoji danes ne omogočajo vzpona tudi na to goro.

Vračali smo se po isti poti, le po plazu smo si skrajševali pot z direktnim spustom, zato smo se kar nekajkrat znašli na zadnji plati. V uri in pol smo prišli do planine, kjer smo si le malo oddahnili, nato pa hodili še po dolgem kolovozu do izhodišča.

Prehiteli smo kar številčno skupino krpljarjev, ki so se očitno sprehodili po tej poti. Za celotno turo smo porabili šest ur in 45 minut, nismo pa potrebovali niti derez niti cepinov, tudi krplje smo nosili v nahrbtnikih le zaradi varnostnih razlogov.

Ustavili smo se v bližnjem visokogorskem hotelu, kjer sta prijeten prostor ogrevala dva kamina. Prijazno nam je postregla ena od treh žensk, z njimi so bili še dojenček in en malo večji otrok ter dva mirna psa.

Večina nas je izbrala pšenično pivo, ki je enostavno drugačno od tega, ki smo ga navajeni. Radi bi še posedeli, a čakalo nas je tri ure poti do doma. To velja le za Rašičane, Celjani pa so imeli še nekaj več.

Spisal  Janez




Špik nad Plazom, 26.1.2016

Pecol, 1510 m,
Rifugio di Brazza, 1660 m,
Špik nad Plazom / Modeon del Montasio, 2606 m

udeleženci: Tomaž, Slavko, Marjan, Sašo
trajanje: 7 h
višinska razlika: cca 1200  m
dolžina: 8,6 km

Dopustniki in upokojenec smo se ob rani peti uri zbrali na Brodu in odpeljali proti Gorenjski.  Vremenska napoved je obetala dopoldansko sonce in popoldansko visoko oblačnost z nenavadno visokimi temperaturami za ta letni čas.

Termometer je na OMV Radovljica pokazal plus pet stopinj, temperatura pa se je pričela nižati le na poti od Trbiža, mimo pomrznjenega Rabeljskega jezera in po dolini Jezerski dolini do Nevejskega prevala.

Strma in ozka cesta proti Montaževi visoki planoti je bila večinoma kopna, pomrznjena le na nekaj mestih. Termometer pa je na parkirišču pred sirarno Pecol, kjer se je že pričelo svitati,  ponovno pokazal neverjetnih plus pet stopinj Celzija.

V jutranjem svitu smo občudovali greben Poliških Špikov, ki se na zahodni strani prične s kraljem Zahodnih Julijcev, Špikom nad Policami, bolj znanim kot Montaž (2753 m). Naš današnji cilj se nahaja v grebenu proti vzhodu in sicer takoj za goro Vrh Brda (Cima Verde, 2661 m), kjer stoji mogočni Špik nad Plazom (Modeon del Montasio, 2606 m).

Težavnost pristopa po strmem jugozahodnem pobočju je prve do druge stopnje, seveda v kopnih razmerah. Špiku nad Plazom sledi ostri in izpostavljeni Špik nad Cijanerico (2461 m) nad istoimensko škrbino (Forca del Palone, 2250 m), na vzhodni strani škrbine pa se nahaja bolj enostavno dostopni Špik Hude police (Cima di Terrarossa, 2420 m).

S parkirišča na planini Pecol smo se napotili proti koči Rifugio di Brazza, sprva po cesti, kasneje pa čez skoraj kopne travnike in po poti številka 622. Markacije so bile večinoma prekrite  s snegom, mi pa smo pot kmalu zapustili in se s usmerili levo proti Škrbini nad Cijanerico (Forca del Palone).

Vzpenjali smo se po pobočju naravnost navzgor, sprva po zasneženi globeli oziroma jeziku, ki mu je sledilo zasneženo pobočje. Debelina in trdnost snežne odeje je z višino naraščala, vendar samo do prečnice, ki vodi levo od škrbine preko rame in grebenčka na strma južna pobočja Špika nad Plazom.

Od tu je debelina in trdnost snega z višino pričela upadati. Sprva smo nadaljevali po vedno bolj udirajočem se snegu, ki na skalnih skokih ni omogočal opore, zato je bilo potrebno poprijeti za skalo in skoke preplezati.

Vršni del pa je bil skoraj povsem kopen. Od prehoda na strma južna pobočja nas je do vrha spremljala čreda kozorogov, ki je z užitkom pozirala našim fotoaparatom.

Na vrhu nas je pričakal visok, stebričast možic in pa seveda čudoviti razgledi na skupino Montaža in okoliške doline.  Lepote bližnjih in daljnih gorovij so bledele v primerjavi  z neverjetno pojavnostjo montaževe skupine.

Sonce in toplo ozračje pa je opravilo svoje, zato smo se po obveznem fototerminu ekspresno odpravili proti dolini. Sestopili smo po poti pristopa, sneg pa je bil že tako južen, pravi plovec, da smo morali po strmin pobočjih sestopati zelo previdno, obrnjeni v pobočje.

Od prečnice pod škrbino pa smo gazili in trpeli komaj znosno vročino. Po sedmih urah smo se vrnili na Pecol, zadovoljni z zahtevno in uspešno opravljeno turo. Analiza pri Danici.

spisal Sašo







Begunjščica po grapi in SZ grebenu, 23.1.2016

Begunjščica 2060 m

udeleženci: Tomaž, Nevenka. Sašo, Janez
trajanje: 6 h 25 min.
višinska razlika: cca 1060 m
dolžina: 8 km

V mrzlem sobotnem jutru, bilo je minus sedem stopinj, smo se iz Šmartnega pod Šmarno goro odpeljali proti Gorenjski. Pričakovali smo, da bo na turi zelo mrzlo, pa se je temperatura že pri Torovem dvignila na minus pet in toliko je bilo malo čez sedmo uro tudi na Ljubelju, kjer se je komaj začelo svitati.

Napotili smo se proti Zelenici, na nasprotni strani, nad Kriško goro, Tolstim vrhom in grebenom Košute, pa občudovali čudovito jutranjo zarjo. Vrhovi so žareli v močni, skoraj rdeči, svetlobi in kar težko je bilo umakniti pogled od tega prelestnega pojava.

Šele ko smo naredili nekaj posnetkov, smo šli naprej. Na poti je bilo samo toliko snega, da smo lahko normalno hodili pod žičnico brez jeklenic.

Pri planinskem domu na Zelenici se nismo ustavljali. Usmerili smo se levo proti plazu, preko gošče borovcev, ki je na brezpotju vedno neugodna.

V spodnjem delu plazu je bilo le malo snega. Iskali smo prehode preko večjih ali bolj utrjenih skal, saj je zaradi strmine hoja po meliščih kar naporna. Višje je bilo že več snega, a do vhoda v grapo derez še nismo potrebovali.

Tu smo se opremili s čelado, pasom s prusikom, in derezami, palice zamenjali s cepinom ter se prvič osvežili. Pogoji v grapi so bili kar dobri, tako da je en cepin zadostoval za napredovanje, čeprav je vsakdo imel v nahrbtniku še enega za vsak primer.

Kakšnih sto višinskih metrov je bilo te ozke grape, ki nam ni delala težav. Pogled naprej po grebenu pa je obetal kar živahno dogajanje. Že takoj na začetku je bil na ozkem grebenu  kamniti stožec obdan s snegom in ledom, brez dobrih oprimkov.

Sašo je s svojim alpinističnim znanjem ta nevarni predel preplezal, do nas pa spustil okrog skale pritrjeno vrv, da smo tako zavarovani lahko premagali oviro.

Takoj nato se greben spusti v nižje sedlo po zelo krušljivem skalovju, tako da smo to vrv samo prestavili na drugo stran ter se po njej varno  spustili. Spustov in vzponov je bilo še veliko, ves čas pa smo morali biti zelo pozorni, veliko detajlov je bilo treba preplezati.

V literaturi je greben ocenjen z drugo do tretjo težavnostno stopnjo. Ker je zelo ozek in prepaden, je v zimskih razmerah še toliko nevarnejši. Tudi smer poti in izhode je treba skrbno opazovati, oceniti in izbirati. V tem smo bili kar uspešni.

Varovanje z vrvjo smo morali uporabiti še enkrat, preden smo prišli do vrha Begunjščice na 2060 metrih. Od Ljubelja do vrha smo hodili tri ure in pol. od tega po grebenu kar polno uro. Kmalu po sončnem vzhodu se je pooblačilo, padlo je tudi nekaj snežink.

Na vrhu pa je bilo nebo brez oblakov, proti zahodu se je videlo zelo daleč. Močno je pihalo, zato smo se hitro spustili do zavetrja, kjer smo se lahko okrepčali.

Na povratku smo se odločili za spust po Šentanskem plazu. Zaradi dobrih razmer smo hitro izgubljali višino, tako da smo bili v uri in četrt pri srednji postaji žičnice. Še nekaj časa in na Ljubelj smo prišli spet po šestih urah in 25 minutah.

Sobotni dan smo lepo izkoristili. Tura je bila zahtevna in uspešna. Zadovoljni spet razmišljamo o novih načrtih.

Spisal: Janez





  

Weisenstein, Ameringkogel, Hofalmkogel, Speikkogel, 17.1.2016

Weissensteinhütte 1702 m,
Weissenstein 2160 m,
Ameringkogel 2187 m,
Hofalmkogel 2040 m,
Speikkogel 1993 m

udeleženci: Jana, Marjan, Tomaž, Polde
trajanje 9 h 10 min
višinska razlika: cca 1300 m
dolžina: 24,3 km

Tokrat smo se odpravili na bolj vzhodni konec Avstrije, v Labotniške Alpe / Lavanttaler Alpen. Cilj je bil greben Amerinkogla na Paški planini / Packalpe.

Ta se razteza južno od Zeltwega v dolini Mure,  poznanega po dirkah formule 1, severno od Golice/ Koraple in vzhodno od Seetalskih Alp, kjer kraljuje Zirbitzkogel, najvišji vrh Labotniških Alp.




Ob 5h zjutraj smo se odpravili na pot. Ker smo z gorenjske avtoceste zavili za Tržič, smo z jutranjo kavo opravili na kavnem avtomatu na Voklem, kjer je kavo mnogo lažje piti, če prej pod avtomat postaviš lonček.

Čez Tržič in Ljubelj smo nadaljevali do Celovca in se pri Ikei vključili na avtocesto proti Gradcu in po njej do izvoz za Bad Sankt Leonhard.





Odpeljali smo se do mesta Obdach, ki je že na avstrijskem Štajerskem in ob sončem vzhodu parkirali vzhodno od mesta. Mraz in veter, ki je guncal smreke, sta nam takoj na začetku dala vedeti da se obeta pestra tura.

Pa saj to smo vedeli že iz vremenske napovedi. Po poti 521 smo krenili proti koči Weissenstein. Svežega snega ni bilo prav veliko, veter nam še ni žvižgal okoli ušes in tako smo po dveh urah prišli do sicer zaprte koče.



Edini, ki smo jih srečali, so bili lokalni lovci, ki so se s terencem oskrbovali krnišča za divjad s hrano. Mi smo imeli pri koči edini daljši postanek na turi. Termometer v zatišju je kazal -12 °C. Opremili smo se z vsem kar smo imeli, vključno s smučarskimi očali in se podali na greben.

Veter s hitrostjo približno 50 km/h je dajal občutek mraza nekje -25 °C. A dobro opremljeni z zaščito in z voljo smo obiskali Weissenstein in kmalu zatem še Amerinkogel, najvišji vrh Paške planine.

Ker ni bilo nekih težav z mrazom, tudi volje ni zmanjkalo, tako da smo po povratku na Weissenstein nadaljevali na drugo stran grebena, preko Hofalmkogla, do Speikkogla. Tu smo se izognili pobočju z napihanim kložastim snegom in sestopili na Peterer Sattel, mejno sedlo med Štajersko in Koroško.


Čakalo nas je dve uri prečenja pobočij nazaj do koče. Oblačnost se je nekoliko razkadila in občudovali smo lahko 80 km oddaljene Kamniške Alpe in več kot 100 km oddaljene Julijce. Velika je tale Slovenija, vidna od vsepovsod.

Na krajših postankih na sedlu in pri koči smo lahko pili le čaj iz termovk, ostala pijača nam je na pol ali v celoti zmrznila. Nižje od koče se je veter počasi umiril in tako smo po šestih urah lahko malo omilili naše burke in pokazali nekaj kože.



Malo po sončnem zahodu smo se vrnili na izhodišče in tako polno izkoristili dan. Sicer tehnično lahka tura je bila z dobrimi 24 km ena daljših in s 6 urami na močnem vetru vremensko ena trših tur nasploh.

Spisal Tomaž