Storžič, 22.5.2022

Sv. Lovrenc nad Bašljem 892 m,
Storžič 2132 m,
Planšarska koča na Veliki Poljani 1410 m

udeleženci: Janez, Polde, Sabina, Marko, Stojan, Marko, Marko, Roman, Meta, Klavdija, Tomaž, Deja, Ana, Matjaž, Jože
trajanje: 8 h 25 min
višinska razlika: cca 1500 m
dolžina: 12,5 km


V rahlo nestabilnem vremenu smo izbrali Storžič. Parkirali smo malo nad Bašljem in krenili proti Sv. Lovrencu.  Na samem začetku nas je nekaj minut spremljal rahel dež, ki pa je kmalu ponehal.

Mimo cerkvice Sv. Lovrenca smo nadaljevali proti Storžiču in v eni uri prišli do razpotja poti. Levo gre pot proti Javorniku in Poljani, desno proti Kališču.

Po krajšem postanku smo nadaljevali naravnost, po neoznačeni stezici, ki pelje na jugozahodni greben Storžiča. Po strmem travnatem pobočju smo prispeli do neizrazite grape, ki pelje v levo in potem po skalnatem pobočju poraščenem z drevesi naprej proti jugozahodnem grebenu.

Pot je bila precej strma in zaradi vlage in jutranjega dežja mokra, zato je bila potrebna previdnost. Vreme ni bilo kaj prida, bilo je megleno in prikrajšani smo bili za razglede.

V megli smo se priključili jugozahodnemu grebenu in nadaljevali proti vrhu Storžiča. In tik pred vrhom smo prišli nad oblačnost, v popolno jasnino. Predviden je bil sestop čez Psico, a pod nami je bila oblačnost in možnost neviht popoldan.

Zato smo po postanku na vrhu zavili v jugozahodno grapo. Hitro smo bili spet v megli. Nižje smo se odcepili na pot proti Poljani. Vreme se je počasi popravljalo in do našega prihoda na Veliko Poljano je bilo že prav prijetno sončno.

Privoščili smo si daljši postanek, potem pa sestopili preko planine Javornik. Od tam je bilo dobre pol ure markirane poti proti Kališču, do našega odcepa proti Sv. Lovrencu.

Med tem se je vreme popolnoma naredilo in sestopali smo v lepem sončnem popoldnevu. Pod Sv. Lovrencem smo zavili levo in se mu tako izognili z bližnjico. Po slabih osmih urah in pol smo zaključili s turo.

Prva analiza ture je bila že pri avtomobilih, kjer smo si privoščili slastne goriške češnje. Nadaljevali pa smo v Pumpa pubu v Tupaličih in tako končali lepo nedeljsko turo.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Fotografije Deja

 Relive

 

 

Po poteh Vinetuja, 20. - 22.5.2022

PD Rašica
udeleženci: Marja, Ruža, Alenka, Leonida, Silva, Jana, Marjan, Eva, Nadja, Boris, Simona, Božo, Metka, Mirko, Ana, Vida, Maja, Mojca, Stanka, Jan, Marija, Darko, Liljana, Tatjana, Niko, Jože, Vida, Andreja, Rok, Andreja, Roza, Marjeta, Irena, Dunja, Ivan, Robert, Marjan, Nives, Katarina, Marija, Mihela, Andreja, Frančiška, Sabina, Janja, Irena, Danica, Renata, Ema, Katarina, Darja, Srečko, Teja, Marija, Primož, Boris

1. dan
Manita peč 570 m


Podaljšan vikend z lepim vremenom, atraktivni izleti, kopanje v morju in pa seveda sproščena druščina so bili tudi tokrat najmočnejši atributi Primoževega izleta, ki je imel delovni naslov »Po poteh Vinetouja«. 

Hmm, trije dnevi za potovanje na Divji zahod, v Ameriko??!!  Seveda ne, v načrtu je bil obisk pokrajine, kjer so v 60-ih letih prejšnjega stoletja posneli večino filmov o poglavarju Apačev, legendarnem junaku nemškega pisca pustolovskih romanov Karla Maya.

To je južni Velebit, prvobitna divjina, resnično nenaklonjena človekovemu bivanju. Mimogrede, nekaj sekvenc je bilo posnetih tudi v Sloveniji. Iz Šentvida se ob 6. uri zjutraj zapeljemo proti mejnemu prehodu Vinica, v Bosiljevu pa se priključimo na avtocesto proti Splitu. 

Vožnjo smo si krajšali s pokušanjem dobrot, na počivališču Zir pa smo imeli daljši odmor. Za tunelom Sv. Rok zapustimo avtocesto in nadaljujemo v smeri Starigrad, proti kanjonu Velika Paklenica.

Pri vhodu v Nacionalni park poravnamo vstopnino in se z avtobusom zapeljemo do urejenega parkirišča. Naš cilj je kraška jama Manita peč, do katere je urica in pol hoje po kanjonu. Ob poti je veliko plezalcev, nekaj jih zagledamo tudi v znameniti steni Anića Kuk. 

K sreči hodimo v senci dreves, saj gre vročina proti 30 °C. Pred vhodom v edino za javnost odprto jamo v parku, nas pričaka vodič, ki nas razveseli z opozorilom, da je temperatura v jami »le« 10 °C.  

Manita peč je tipična kraška jama, globine 175 m, z obilico jamskih okraskov oziroma sig, kot so stalagmiti, stalaktiti, stalagnati. Nekateri okraski imajo zaradi značilne oblike tudi svoje poimenovanje. Z malo domišljije prepoznamo čarovnico, orgle, Budo,… 

Ima pa jama neko svojo, posebno, atmosfero, ki pa jo obiskovalec seveda začuti ali pa tudi ne. Na splošno ima vsaka jama svojo, edinstveno, atmosfero, razlaga vodič.

Prijetno ohlajeni se po ogledu jame vrnemo do parkirišča in se čez Maslenički most zapeljemo v Posedarje. Hitro opravimo z najtežjim delom izleta, to je z nastanitveno logistiko. Običajno stresno opravilo, je tokrat minilo brez zapletov. 

Seveda, mudilo se nam je, da še pred večerjo preverimo temperaturo Novigradskega morja. Po občutku je imela vsaj prijetnih 20 °C. Po večerji smo se kar kmalu odpravili k počitku, saj nas je naslednji dan čakal pester program.

 

Fotografije, 1. dan


2.dan
Pariževačka Glavica,
Kanjon Zrmanje in Krupe


Po sobotnem zajtrku smo se najprej zapeljali do bližnje trgovine, da si v prvi vrsti priskrbimo dovolj tekočine za turo, saj je bil napovedan vroč dan. Kmalu za vasico Jasenice nas četrt ure hoje od glavne ceste preseneti izredno razgledišče nad kanjonom reke Zrmanje, Pariževačka Glavica. 

Tudi z avtom dostopen »vidikovac« omogoča spektakularne poglede na kanjon reke Zrmanje, ki se nekaj kilometrov naprej izliva v morje. Za mnoge najlepša hrvaška reka je prvovrstna turistična destinacija. 

Izvira pod obronki južnega Velebita in do izliva v Novigradsko morje preteče 79 km. V spodnjem delu je plovna, saj doseže globino tudi do 7 metrov. Zanimiva je tako za raftanje in kajakaštvo, kakor tudi kopalce in pohodnike. 

Ne daleč stran od razgledišča je bila v 60-ih letih postavljena filmska indijanska vas, imenovana »pueblo«. Da ne bi fotoaparati in pametni telefoni pregoreli, smo se zapeljali v zaselek Ravni Golubić, kjer smo začeli naš pohod.

Med spuščanjem čez pobočje Vratolom se nam odpirajo vedno lepši razgledi na očarljivo ovinkast kanjon reke Krupe, ki je največji pritok reke Zrmanje. Spustimo se do njunega sotočja. Le pet minut hoje vzdolžno obiščemo Visoki buk, največji slap na reki Zrmanji. 

Ujeli smo ravno skupinico kajakašev, ki je svojo pot nadaljevala na edini možen varen način. To je peš ob reki, medtem, ko so kajake spustili po slapu. Po obveznem fotografiranju se vrnemo do sotočja. Nadaljujemo po kanjonu reke Krupe. 

Že res, da je maj verjetno najslikovitejši čas za obisk kanjona, a je pot na več delih razmočena ali celo v vodi, zato je posledično tudi bolj zahtevna in spolzka. Tako se skupina bolj raztegne, zato se na Velića luki razdelimo v dve skupini. 

Pred nami je 200 metrov vzpona iz kanjona, popoldanska vročina pa neizprosna. Večina se kljub temu odloči za spust do znamenitega Kudinega mostu. 109 metrov dolg most sestavlja 12 lokov in stebrov, zgrajenih v suhozidni tehniki.

Po legendi ga je zgradil mladenič Kude, da bi prišel na drugo stran reke, do svoje srčne izvoljenke. Romantična zgodba tako še dodatno buri domišljijo v pravljičnem okolju. Vračanje je bilo vendarle nekoliko bolj optimistično, saj nas je pri šoli čakal avtobus z ohlajeno pijačo. 

Utrujeni, predvsem pa navdušeni nad naravnimi lepotami, se vračamo proti hotelu. Med vožnjo že pogledujemo proti nedeljskemu cilju: lepo vidnim Tulovim gredam. A programa za soboto še ni konec. Čaka nas še obisk slikovite cerkvice sv. Duha, ki se nahaja par kilometrov naprej od hotela. Približno polovica nas obisk prestavi na kdaj drugič, saj je po taki turi skok v morje čista desetka. 

 

Fotografije, 2. dan


3.dan
Tulove grede 1.120m


Kdor je zaradi nedelje pričakoval ležeren izlet, je naredil račun brez krčmarja. Čakale so nas namreč Tulove grede, kjer je treba v zadnjem delu kar konkretno poplezati. Zajtrk je minil z mislijo na pakiranje. 

To zna biti včasih tudi zahtevno opravilo, saj je potrebno spakirati tako za na turo, kot za domov. Pa še za na avtobus. Nekako pa smo imeli pravi timing vendarle uspelo. Zapeljali smo se na izhodišče ture, to je pri kapelici na Majstorski cesti pri tunelu Sv. Rok.

Rek »nomen est omen« za to cesto prav gotovo drži. Gradbena mojstrovina je bila dokončno zgrajena leta 1832, z namenom povezave celine z Dalmacijo. Habsburška monarhija je s tem zagotovila poštno povezavo med Dunajem in Zadrom. 

Dandanes si je kar težko predstavljati, kako je potekalo garaško delo s primitivnim orodjem v prepadnih stenah južnega Velebita v poletni pripeki ali zimski burji. Mimo cerkve Sv. Franje nadaljujemo ob vedno širših razgledih do kamnoloma.

Tu nas dohiti domačin, ki nam razloži, kje je možno zložno speljano cesto prečiti po bližnjici. Seveda mu nismo razlagali, da je naš cilj prav hoja po razgledni mojstrovini, pa še poskoke ne bomo preveč motili. Pri beli kapelici nas prehiti oziroma bolje rečeno zapraši pravcati konvoj terencev slovenskih registrskih tablic. 

Ob spominskih obeležjih padlim hrvaškim braniteljem v nekaj minutah dosežemo sedlo Vrhprag. Na protivetrnem zidu so številna obeležja in opomniki na filme o indijanskem poglavarju, kajti ravno ti slikoviti kraji so bili največkrat prizorišče snemanja priljubljenih filmov.

Vinetouja je upodobil francoski igralec Pierre Brice, najbolj vneti fani pa so Nemci, ki vsako leto organizirajo tematska srečanja. Od zida do vrha je označena ura hoje. Hoja po spektakularni pokrajini kamnitih skulptur je do razgledišča enostavna. Vrh je videti na dosegu roke, a vendar je od tu naprej hoja zelo zahtevna in deloma zavarovana s tanko jeklenico. 

Ta je na drugem skoku potrgana, zato si pomagamo z vrvjo. Zadnji skok predstavlja test debelosti, ki ga opravimo z odliko. Vrh je enkraten razglednik na dalmatinski del Majstorske ceste, vidi se tudi kanjon Zrmanje. Drugega sestopa, kot po poti vzpona ni. 

Vse skupaj nekoliko traja, saj se tudi vračamo previdno, pa tudi skupina je kar velika. Je pa zato zadovoljstvo ob prihodu nazaj na sedlo toliko večje. 

Vročo  popoldansko hojo sklenemo pri avtobusu, ki nas čaka na izhodišču. V miru spakiramo in se zapeljemo proti domu. Čudovit podaljšan majski konec tedna nam je uspel.

 

Fotografije, 3. dan

Spisal Marjan 

Gor in dol po mostovih Benetk, 15.5.2022

Su e zo per i ponti di Venezia

PD Rašica
trajanje: 4h
višinska razlika: cca 100 m
dolžina: 13,5 km


Leta 2019 smo se prvič udeležili pohoda gor in dol po mostovih Benetk. Krožna pot po okoli Benetk nas je navdušila in rodila se je ideja, da bi Benetke ponavljali na vsaka tri leta.

Pohod, ki je sicer vsako leto pa je zaradi korona virusa dvakrat odpadel in tako smo se po treh letih udeležili naslednjega pohoda, ki je sploh bil.

Ob 5h zjutraj smo se z avtobusom odpeljali iz Šentvida. Malo smo še pobirali, nazadnje na Razdrtem, potem pa preko Fernetičev krenili v Italijo. Že zjutraj je kazalo da nas čaka zelo lep dan.

Na avtobusu nam je Janko predstavil zgodovino Beneške republike in njeno ladjedelništvo. Na kavi smo se ustavili na bencinskem servisu Fratta in po opravljenih formalnostih za avtobusno takso, smo malo čez deveto zjutraj prispeli v Benetke.

Parkirali smo na parkirišču Tronchetto. Tu je bilo že videti, da bo
udeležencev manj lot pred tremi leti, ko je bilo 10.000 udeležencev pohoda.

Tudi na postajališču vodnega avtobusa, vaporetta, je bilo manj gneče. A je vseeno kar trajalo, da smo prišli do trga sv. Marka. Tu je start pohoda, ki smo ga sicer zamudili.

Organizator je zaradi manjše udeležbe vse skupaj zamaknil na zgodnejše ure. Nič ne de, mi in še nekaj skupin zamudnikov smo s pohodom začeli kakših 15 minut po 10 uri.

Pohod ima dve točki, kjer organizator poskrbi za pijačo in prigrizke in kmalu smo bili pri prvi točki. Kmalu smo prišli do Arsenala, ki ga je omenjal Janko.

Arsenal je bil največji industrijski kompleks pred industrijsko revolucijo. Zavarovan je bil z 3,2 km obzidja. Na vrhuncu beneške moči, na začetku 16. stoletje je zaposloval 16.000 ljudi, ki so povprečno izdelali eno ladjo na dan.

Nadaljevali smo po uličicah in ulicah, mostičkih in mostovih. Največji problem tega pohoda so pravzaprav wc-ji, ki jih ni. Na wc je možno iti v lokale, a večina jih to zaračunava.

Pohod je tradicionalno v mesecu aprilu. Tokrat je bil izjemoma v maju, verjetno zaradi kovid ukrepov. Ker pa je bil še lep sončen dan je bilo pravzaprav kar malo prevroče.

No, pritoževali se nismo preveč, saj Benetke res navdušijo. Sploh, ko jih vidiš takole, tudi malo izven običajnih turističnih tokov. Z orientacijo na pohodu ni problemov, saj prostovoljci skrbijo za usmerjanje udeležencev.

Ker smo bili zamudniki smo za drugo točko z okrepčili izviseli, saj so jo ob našem prihodu ravno pospravili. Ob 14h, po slabih štirih urah pohoda smo se vrnili na trg sv. Marka.


Tam vsak udeleženec pohoda prejme medaljo, naša skupina pa je bila že predhodno povabljena tudi na Stage Awards, ki pa je bil že ob 12:45 in smo bili tudi dogovorjeni, da nagrado (kar koli naj bi to že bilo) prevzamemo, ko pridemo.

Tu na cilju smo izvedeli zakaj gre, presenečenje je bilo popolno. Dobili smo kristalno vazo za največjo skupino iz tujine in keramično plaketo za skupino z več kot 50 udeleženci.


Na trgu smo imeli tudi približno uro prostega programa in nekaj nas odšlo na pivo. Seveda nismo odšli na pivo na trgu sv. Marka, kot je to storil nekdo iz naše skupine (22 €, za malo, 0,33 l pivo).

Mi smo šli približno 2 uličici stran od trga in si privoščili 0,66 l pivo za 8 €. Po pivo smo pohiteli nazaj na zborno mesto in se vsedli na direktni vaporetto za otok Murano.

Otok Murano slovi po steklarstvu in tudi vaza v mojem nahrbtniku je bila narejena tu. Posebnega programa na otoku nismo imeli, dobra ura prosto. Murano je zelo podoben Benetkam, a tu je bistveno manj turistov.

In pivo je nekoliko cenejše, 5 €, 0.5 l. Po postanku na Muranu smo se vsedli na vaporetto, ki nas je pripeljal do Piazzale Roma. Do Troncetta smo imeli slabe pol ure peš, a na ta način smo z vaporetti obkrožili celotne Benetke.

Malo čez 18. uro smo prispeli nazaj do avtobusa in se odpeljali v Ljubljano. Preživeli smo krasen dan in se že veselimo Benetk 2025.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Matjaž

Fotografije Lidija

Fotografije Anže

Relive

Članek v lokalnem mediju