Voluharski potopisi: Gor in dol po mostovih Benetk, 15. 5. 2022

Su e zo per i ponti di Venezia

PD Rašica
trajanje: 4h
višinska razlika: cca 100 m
dolžina: 13,5 km

Leta 2019 smo se prvič udeležili pohoda gor in dol po mostovih Benetk. Krožna pot po okoli Benetk nas je navdušila in rodila se je ideja, da bi Benetke ponavljali na vsaka tri leta.

Pohod, ki je sicer vsako leto pa je zaradi korona virusa dvakrat odpadel in tako smo se po treh letih udeležili naslednjega pohoda, ki je sploh bil.

Ob 5h zjutraj smo se z avtobusom odpeljali iz Šentvida. Malo smo še pobirali, nazadnje na Razdrtem, potem pa preko Fernetičev krenili v Italijo. Že zjutraj je kazalo da nas čaka zelo lep dan.

Na avtobusu nam je Janko predstavil zgodovino Beneške republike in njeno ladjedelništvo. Na kavi smo se ustavili na bencinskem servisu Fratta in po opravljenih formalnostih za avtobusno takso, smo malo čez deveto zjutraj prispeli v Benetke.

Parkirali smo na parkirišču Tronchetto. Tu je bilo že videti, da bo
udeležencev manj lot pred tremi leti, ko je bilo 10.000 udeležencev pohoda.

Tudi na postajališču vodnega avtobusa, vaporetta, je bilo manj gneče. A je vseeno kar trajalo, da smo prišli do trga sv. Marka. Tu je start pohoda, ki smo ga sicer zamudili.

Organizator je zaradi manjše udeležbe vse skupaj zamaknil na zgodnejše ure. Nič ne de, mi in še nekaj skupin zamudnikov smo s pohodom začeli kakših 15 minut po 10 uri.

Pohod ima dve točki, kjer organizator poskrbi za pijačo in prigrizke in kar hitro smo bili pri prvi točki. Kmalu smo prišli do Arsenala, ki ga je omenjal Janko.

Arsenal je bil največji industrijski kompleks pred industrijsko revolucijo. Zavarovan je bil z 3,2 km obzidja. Na vrhuncu beneške moči, na začetku 16. stoletje je zaposloval 16.000 ljudi, ki so povprečno izdelali eno ladjo na dan.

Nadaljevali smo po uličicah in ulicah, mostičkih in mostovih. Največji problem tega pohoda so pravzaprav wc-ji, ki jih ni. Na wc je možno iti le v lokale, a večina jih to zaračunava.

Pohod je tradicionalno v mesecu aprilu. Tokrat je bil izjemoma v maju, verjetno zaradi kovid ukrepov. Ker pa je bil še lep sončen dan je bilo pravzaprav kar malo prevroče.

No, pritoževali se nismo preveč, saj Benetke res navdušijo. Sploh, ko jih vidiš takole, tudi malo izven običajnih turističnih tokov. Z orientacijo na pohodu ni problemov, saj prostovoljci skrbijo za usmerjanje udeležencev.

Ker smo bili zamudniki smo za drugo točko z okrepčili izviseli, saj so jo ob našem prihodu ravno pospravili. Ob 14 h, po slabih štirih urah pohoda smo se vrnili na trg Sv. Marka.

Tam vsak udeleženec pohoda prejme medaljo, naša skupina pa je bila že predhodno povabljena tudi na Stage Awards, ki pa je bil že ob 12:45 in smo bili tudi dogovorjeni, da nagrado (kar koli naj bi to že bilo) prevzamemo, ko pridemo.

Tu na cilju smo izvedeli zakaj gre, presenečenje je bilo popolno. Dobili smo kristalno vazo za največjo skupino iz tujine in keramično plaketo za skupino z več kot 50 udeleženci.

Na trgu smo imeli tudi približno uro prostega programa in nekaj nas odšlo na pivo. Seveda nismo odšli na pivo na trgu Sv. Marka, kot je to storil nekdo iz naše skupine (22 €, za malo, 0,33 l pivo).

Mi smo šli približno 2 uličici stran od trga in si privoščili 0,66 l pivo za 8 €. Po pivo smo pohiteli nazaj na zborno mesto in se vsedli na direktni vaporetto za otok Murano.

Otok Murano slovi po steklarstvu in tudi vaza v mojem nahrbtniku je bila narejena tu. Posebnega programa na otoku nismo imeli, dobra ura prosto. Murano je zelo podoben Benetkam, a tu je bistveno manj turistov.

In pivo je nekoliko cenejše, 5 €, 0.5 l. Po postanku na Muranu smo se vsedli na vaporetto, ki nas je pripeljal do Piazzale Roma. Do Troncetta smo imeli slabe pol ure peš, a na ta način smo z vaporetti obkrožili celotne Benetke.