Weißeck 2.711 m
udeleženci: Janez, Srečko, Jana, Marjan, Gašper, Marko, Katja, Antonija, Klavdija, Tomaž, Matjaž, Jože
trajanje: 10 h 45 min
višinska razlika: cca 1.450 m
dolžina: 17,8 km
Tokrat je, zaradi vremenskih razmer kar nekajkrat odložena tura na Weissek, visok 2711 m, končno našla svoj termin.
Rano zjutraj smo se odpeljali skozi karavanški predor, brez posebnih kontrol zaradi korone, po avtocesti do odcepa za Katschberg, ki je priljubljeno smučišče, po izgledu hotelov cenovno višjega razreda.
Od tod so speljane žičnice levo in desno z lepo urejenimi progami, tudi na 2210 m visoki Aineck, ki smo ga tudi mi že osvojili. Spustili smo se do St. Mihaela v smeri Salzburga, vendar samo do konca mesta, kjer je odcep desno proti našemu izhodišču Riedingstal.
Parkirali smo in startali pri temperaturi -11 stopinj po spluženi sneženi cesti, ki se ni predirala. Hodili smo več kot eno uro po zelo ozki in skoraj ravni dolini ob žuborečem potoku. Potem se dolina razširi.
Tu je tudi odcep za Mosermandl, 2680 m, kjer smo tudi že bili. Nas pa je pot vodila še naprej do zamrznjenega jezera, kjer je kar nekaj kočic, med njimi so tudi gostinski lokali.
Očitno je to poleti dobro obiskana lokacija, posebno v vročih dnevih. Ravninska pot se nadaljuje do velikega krmišča za divjad. Celoten prostor s številnimi krmilnicami so živali popolnoma steptale, vsepovsod so njihovi iztrebki.
Sem pa vodi tudi nešteto steptanih stezic z vseh smeri. Za nas se je tukaj končala ravnina. Markacij ni, tudi nobene sledi ni bilo pred nami. Tako smo kar nekaj časa porabili za orientacijo.
Do sem smo hodili že skoraj dve uri. Navigacija nam je kazala smer, najbrž so tudi kakšne oznake, ki pa so bile skrite pod snegom.
Nadeli smo si krplje in se strmo vzpenjali po smrekovem gozdu. Kasneje smo našli sled gorske poti, ki nas je pripeljala na čistino. Pokazal se nam je naš vrh na levi strani, vendar z neprehodno severno steno.
V daljavi smo zagledali del sedla, s katerega pelje grebenska pot proti vrhu. Do tega sedla pa je treba priti. Ni bilo oznak, ne sledi. Nadaljevali smo po desnem bregu, pogosto zelo strmo navzgor, pa tudi malo navzdol.
S krplji je bilo tako prečenje strmin zelo neugodno. Tak teren se je kar nekajkrat ponovil, dokler se ni odprl pogled na sedlo in smer do njega.
Kar nekaj ur smo že bili na poti, pa je bilo še vedno 500 višinskih metrov do vrha. Na sedlu smo krplje zamenjali z derezami, palice s cepinom, nadeli smo si čelade in pogumno naprej.
Sneg je bil na ozkem grebenu ponekod izpihan, drugje pa nanešen. Na nekaterih mestih so dereze škrtale po kamenju, drugod smo se ugrezali. Greben pa je dolg, v takih razmerah zelo dolg.
Četica se je malo raztegnila, a smo napredovali. Našega vrha od sedla naprej ni bilo videti. Ko pa se je pokazal pred nami, smo razočarani ugotovili, da ni pravi.
Od tu je bil viden pravi s križem in še daleč v daljavi. V uteho nam je bilo, da na tem delu ni bilo videti večjih vzpetin.
Po sedmih urah je bil naš trud poplačan z rajskim razgledom na panoramo zasneženih vrhov okrog in okrog, bili smo direktno nad dolino izvira reke Mure.
Weißeck je najvišji vrh Radstaterskih Nizkih Tur. Počitek in okrepčilo je bilo res zasluženo. Sestopili smo na južni strani vrha po hudi strmini, ki smo jo premagovali vzvratno in s pomočjo cepina.
Vmes je bil tudi kamniti del, kjer cepin in dereze niso imeli dobrega oprijema. Nadaljevali smo po grebenu, nato pa smo se spet strmo spuščali proti severni dolini.
Kljub strmini je bilo večinoma malo snega, zato smo hitro napredovali. Ko smo prišli na položnejši teren, smo dereze zamenjali s krplji ter s pomočjo navigacije iskali najprimernejšo pot do izhodišča.
Prišli smo že v mraku, se spakirali, odpeljali pa že v temi. Hodili smo skoraj 11 ur in nekaj manj kot 18 kilometrov.
Spisal: Janez
Fotografije Tomaž
Fotografije Marjan
Fotografije Matjaž
Fotografije Srečko
Fotografije Gašper
Relive
