Palec 2.026 m
Zelenjak 2.024 m
Udeleženci: Katja, Stane, Gašper, Leopold, Nataša, Deja, Klavdija, Marjan, Antonija, Radovan, Alja, Jože, Jana, Tomaž, Sandi
Trajanje: 7 ur
Višinska razlika: cca. 1100 m
Dolžina: 11 km
Že običajen dostop na Palec iz krnice Suho ruševje je v zimskih razmerah kompleksna in zahtevna tura, odvisna seveda od vsakokratnih trenutnih razmer. Nas je pa že kar nekaj časa mikala
ponovitev ture izpred šestih let, in sicer Palec »od zadaj«, skozi žleb s severne strani.
Ta zelo slikovit zimski dostop je v veliki meri odvisen od gostoljubnosti snežne podlage, ki zna biti precej muhasta, kar smo letos lahko večkrat preverili na terenu. Nekaj smo že izvedeli o razmerah v teh koncih, o samem žlebu pa ne prav veliko.
Tako kot pred šestimi leti je bilo tudi tokrat v načrtu tudi smučanje. A za spremembo smo tokrat zjutraj pustili en avto na Ljubelju. Za vsak slučaj, da Sandi lahko odsmuča na našo stran, če bi bile razmere v žlebu slabe.
Parkiramo na urejenem in označenem parkirišču v idilični dolini Poden / Bodental, sto metrov pod kmetijo in gostilno Podnar / Bodenbauer. Po čudoviti dolini so vsako zimo speljane in lepo urejene tekaške proge.
Te peljejo tudi v zatrep doline, pod severno steno Vrtače do Mlake / Märchenweise. Tu zapustimo markirano pot, ki zavije k Celovški koči in se usmerimo proti izteku lepo vidnega žleba, ki se zajeda med severna ostenja med Palcem in Zelenjakom.
Žleb ima nekaj sto metrov napete strmine, ki je med najglobljimi v Karavankah in je ne gre podcenjevati. Hodimo nekoliko bolj desno, sledeč komaj slutečim stopinjam. Sneg ni pomrznjen, zato se šele višje, na začetku melišča opremimo s cepinom in derezami.
Na zahodu se v soncu bohoti Svačica, ki je z naše, južne strani precej neizrazita in skrita gora. Melišče se vedno bolj zapira, pred nami pa so divje, mrakobne in razdrapane stene.
Nisem čisto prepričan, ali so bila res velika pomladanska znižanja glavni razlog, da sta Jana in Tomaž obrnila in šla preveriti ponudbo v bližnji trgovski center v predmestju Celovca. Upati je samo, da se teh zgledov ne bi nalezel še kdo v prihodnje. Kakorkoli, mi se nismo pustili motiti.
V nadaljevanju je bila strmina z vsakim korakom bolj konkretna, poskušali smo iskati najboljše stope. Podlaga je bila le delno preobražena, mestoma se je sicer prediralo, a ne višje kot do kolen. Bistveno drugače, kot pred šestimi leti, ko smo gazili celoten žleb.
Tik pod vrhom nas pričaka sitna krušljiva desetmetrska stopnja, sicer opremljena s tenko jeklenice, ki pa je namenjena kvečjemu za varanje in ne za varovanje. Skalna stopnja se skokovito zoži v strm, podrt in na žalost kopen lijak. Živahnemu grušču se ni mogoče izogniti, kamen oplazi Antonijo.
Zato se odločimo, da po delih v skupinicah po dva, tri izplezamo skozi lijak. Iz senčne strani Alp pridemo na sončno stran, kjer si privoščimo prvi daljši odmor. Nadaljnja pot gre v smeri letnega pristopa.
Strma, izpostavljena prečka pripelje na vršni greben, kjer se nam z vzhodne strani pridružijo lepo vidne stopinje iz grape Pomladni cvet. Na vrhu si ogledujemo bližnji Zelenjak. Tudi grapa Ipsilon in številni plezalci v njej so kot na dlani.
Previdno sestopimo nazaj do sedla in preštevamo kandidate za Zelenjak. Večinsko se vendarle odločimo za nadaljevanje, počaka le Sandi, ker ga čaka najlepši del ture, to je smučanje. Seveda se zaradi razmer v žlebu vsi odločimo za sestop na Ljubelj.
Pred tem se še z veseljem okrepčamo v prijazni koči na Zelenici. Na koncu se vsi skoraj istočasno zberemo na parkirišču na Ljubelju. Po degustaciji sedaj že kar zimzelenih dobrot, se odpeljemo le še na analizo ture v Tržič.
Spisal Marjan
Fotografije Marjan
Fotografije Gašper
Fotografije Deja
Ni komentarjev:
Objavite komentar