Hesshütte, Hochtor, 30.7.2016

Hesshütte 1699 m,
Hochtor 2369 m

PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Jana, Nevenka, Silva, Meta, Mili, Ivan, Vasja, Janez
trajanje: 11 ur 45 min
višinska razlika: cca 1900 m
dolžina: 14,5 km


Po programu je bila to dvodnevna tura, s še dvema sosednjima dvatisočakoma, vremenske razmere pa so omogočile le enodnevno na Hochtor, ki je tudi najvišji vrh Aniških Alp na avstijskem Štajerskem.

Zaradi zelo dolge vožnje se nas je deveterica že ob štirih s kombijem odpeljala iz Šentvida preko Kranja in naprej po avtocesti proti Karavanškemu predoru. Bila pa je to tista sobota, ko je v Slovenijo prišel ruski predsednik Putin.

Pri postanku za kavo na črpalki v Radovljici je bilo veliko parkirišče ograjeno s trakom, zaprto in varovano s policijo. Nismo pričakovali, da bo v tako zgodnji uri zaprt tudi Karavanški predor.

Zato smo morali na Hrušici zapustiti avtocesto in se vrniti do odcepa za Tržič in Ljubelj, kjer so nas avstrijski policaji prešteli. Potem smo nadaljevali do Celovca po lokalni cesti do Ikeje ter se vključili na avtocesto proti Gradcu.

Pri Svetem Lenartu v Labotu / Bad Sankt Leonhard im Lavanttal smo se odcepili na lokalno cesto št. 78 mimo Zeltwega na hitro cesto S36 do Pirnske avtoceste (Graz – Linz).

To smo že na prvem izhodu zapustili ter preko Trofacha prišli v dolino reke Aniže (Enns) in na naše izhodišče Krummerbrucke. Za to dolgo pot smo porabili kar štiri ure vožnje, zato smo se potem kar hitro pripravili za pohod.

Izhodišče je na 550 m, pri jezu z elektrarno, v naravnem parku Gesäuse. Začetek ni bil nič prijazen. Steza se je vila levo, desno, gori, doli, večinoma po smrekovih koreninah, približno pol ure na isti višini.

Ko pa se je usmerila navkreber, se je spremenila v gorsko stezo. Gibali smo se v vlažnem smrekovem gozdu. Pot je lepo vijugala po vse večji strmini ter prišla do široke hudourniške soteske, kjer se nam je pogled ustavil višje na mogočnem navpičnem ostenju, s katerega je padal nekaj deset metrov visok slap.






Kasneje smo prišli do še enega manjšega slapa, zato se pot imenuje Pot slapov (Wasserfallweg). Da smo prišli do vznožje slapa, smo potrebovali še kar nekaj časa. V lepem okolju smo si izbrali mesto za počitek in okrepčilo.

V nadaljevanju se pot v serpentinah močno vzpenja. Na vrhu te skalne stene se teren izravna. V redkem gozdu smo prišli do drugega skalnega masiva, kjer se začne zahtevnejša pot z navpičnimi prehodi, ki so zavarovani z jeklenicami, lestvami in celo kovinskimi policami namesto jeklenic.

Takšna mesto si sledijo par sto višinskih metrov, vse do vrha skalnatega prepada, ki se zaključi z najdaljšim in najstrmejšim delom, s kar nekaj zaporednimi lestvami.

Na vrhu se teren poravna. Hodili smo po ozki dolini, ki nas spominja na pot od Črnega proti Sedmerim jezerom. V daljavi se je pokazala tudi naša prva postojanka, koča Hesshütte, na višini 1699 m, do katere smo prišli v štirih urah.

Na najzahtevnejšem delu nas je ovirala skupina pred nami, ki so se z zavarovalnim kompletom prepenjali, kar zahteva nekaj več časa.

Pri koči smo se ustavili le za malico, ura je bila že več kot poldan. Pred nami je bila še dolga pot, pa tudi vreme nas je priganjalo. Časovnica do vrha je dve uri in pol. Najprej smo se rahlo vzpenjali med borovci in vrtačami vse do vznožja skalnega vrha.

Od tod dalje pa je pot strma in zahtevna. Ena članica ekipe je dobila krče v nogah in ni mogla naprej. Kolegica jo je pospremila nazaj do koče. Tako je bilo najbolj prav.

Proti vrhu smo nadaljevali preko strmihvzponov opremljenih z jeklenicami, nekatera mesta je bilo potrebno pa preplezati. Napredovali smo po ozkih prepadnih policah, škrbinah in ozkih grapah.

Tako je bilo vse do grebena, ko se nam je še zelo daleč pokazal naš glavni vrh. Ko na 2150 metrih pričakuješ ekaj malega poti do vrha, cilj pa se ti pokaže še tako daleč, se res težko sprijazniš.

Sledilo je dolgo in zahtevno prečenje, nekajkrat smo se morali tudi spustiti, pa spet plezati, nato jeklenice in skoki, vse do vrha Hochtor na 2369 m.

Od koče do vrha smo hodili 2 uri in 45 minut, skupaj skoraj 7 ur. Ura je bila že skoraj tri popoldan. V daljavi se je slišalo grmenje, zato le kratek predah, razgled s tega najvišjega vrha Aniških Alp, skupinska fotografija in po isti poti povratek do koče.

Tu smo malo dlje počivali in se okrepčali tudi z dobrotami, ki jih mudijo v planinski koči. Po isti poti kot smo prišli, smo tudi sestopali.

Na zahtevnih predeli smo hodili zelo previdno,da ne bi komu zdrsnilo. Vsi smo srečno prišli do cilja, le s to razliko, da je bila skupina, ki je pri koči malo dlje uživala v dobrotah, »nagrajena« z močno deževno ploho.

Celotna tura je trajala 11 ur in 45 minut. Proti domu smo se odpeljali ob 20.30. Usmerili smo se malo bolj zahodno. Večino časa po Avstriji je močno deževalo, vmes je bila tudi toča, vendar to našega voznika ni motilo ali upočasnilo.




Zaustavil pa naj je plaz, ki je zdrsnil na cesto in nam vzel približno 20 minut. Potem je do doma vse teklo gladko. V Šentvid smo prišli ob pol enih ponoči.

Spisal: Janez

Zeleniške špice, 23.7.2016

Staničev vrh, 1805 m,
Debeli špic 1937 m,
Najvišji Rob, 2127 m

udeleženci:  Jana, Marjan, Nevenka, Tomaž, Jernej, Sašo
trajanje: cca  10 h 40 min
višinska razlika: cca 1360 m


Zeleniške špice so najlepše grebensko prečenje Kamniško – Savinjskih Alp, kot je zapisal legendarni Tine Mihelič. Prečenje številnih stolpov, rogljev, škrbin, ostrih grebenskih razi in »Nebeške lojtre« je bilo že neštetokrat opevano in opisano, tudi v zbirki Voluharskih potopisov (glej 25.6.2015).


Prečenje Zeleniških špic smo po letu dni ponovili v nekoliko drugačni, precej mešani zasedbi. Dva sva turo ponavljala po letu dni zaradi užitka (en po operaciji), dva po mnogo letih za obuditev spominov, dva pa sta bila na lahki alpinistični turi prvič, predvsem zaradi nabiranja izkušenj.

Nismo hiteli, za čudovite razglede, fotografiranje (napravil sem 270 spominov), uživaško plezanje, nabiranje izkušenj in ponavljanje tehnike spusta po vrvi, smo si vzeli dovolj časa.





Zbrali smo se ob peti uri v Šmartnem pod Šmarno goro in v Vodicah pobrali še Jano in Marjana. Iz Kamnika smo se po obvezni jutranji kavi odpeljali proti Jermanci, kjer pa je cesta žal že v precej slabem stanju.

Po uri in pol zmerne hoje smo mimo Klina in po neoznačeni, vendar dobro znani in uhojeni poti v Repov kot, prispeli do znamenitih tolmunov. Slapov nismo videli, ker je bilo vode malo. Od tolmunov smo po grapi v slabi uri prispeli na Staničev vrh.



Sestop s Staničevega vrha (II) smo tokrat opravili s spustom po vrvi, za kar sta zadoščali dve vodniški vrvi (30 m) do poličke nad zadnjim skokom nad škrbino. Nekateri so »abzajl« ponavljali po dolgem času ali pa se ga učili prvič, zato nam je to opravilo vzelo debelo uro.

Zaradi pomoči in manjka opreme sem s škrbine splezal nazaj na vrh. Po uspešnem spustu celotne ekipe smo nadaljevali po grebenu in prečili več rogljev. Skala je bila večinoma odlična, trdna, kljub temu pa mestoma drobljiva, kar je terjalo dodatno previdnost.







Po prečenju rogljev in sestopu v ostro škrbino je bil pred nami najlepši del ture, Nebeška lestev oziroma »Nebeška lojtra« (II-III).

Naklonina pobočja je spoštljiva, vendar je skala trdna in dobro razčlenjena, z množico dobrih stopov in oprimkov.

Prava plezalska romantika oziroma plezalni poligon do vrha Debelega špica. Z vrha smo po sestopu do naslednje škrbine nadaljevali levo po ozki polički (luski) pod rogljem (podprijem, previsno, izpostavljeno).




Ženski del ekipe je poličko oziroma »grebenček« luske kar pojahal. Skalno pobočje smo preplezali do glavnega grebena, kjer je ponovno sledil tokrat krajši spust po vrvi. Izkoristili smo že pripravljeno sidrišče, za spust pa je povsem zadostovala ena vodniška vrv.







Do najvišjega stolpa Zeleniških špic je sledil še kratek vzpon in že smo zmagoslavno stali na Najvišjem Robu.

Prečenje od Staničevega vrha do Najvišjega Roba nam je ponudilo pet ur uživanja v razgledih, plezanju in ostalih veščinah.






Na prostranem vrhu Najvišjega roba smo si na sončku in mehki travnati preprogi privoščili skoraj debelo uro počitka, malice, fotografiranja  in zbiranja vtisov z opravljenega prečenja.  Sestopili smo mimo velikega okna do Srebrnega sedla in po zahtevni, neoznačeni poti nadaljevali v Repov kot.

Preplezati je bilo potrebno še nekaj krajših ali daljših skokov (I, II). Pri odcepu poti za Planjavske Zelenice smo obiskali še mesto, kjer se je ponesrečil Čevl.

Do avtov smo, nekateri prej, drugi kasneje,  prispeli v treh urah. Sledil je še adrenalinski spust z avti po cesti z Jermance do zasluženega piva pri Jurju, kjer smo opravili obvezno analizo ture.

Spisal Sašo





  

Wildspitze, 15. - 16.7.2016

Wildes Mannle 3023 m,
Breslauer Hütte 2844 m,
Wildspitze 3774 m

udeleženci: Jana, Marjan, Nevenka, Srečko, Tomaž
skupno trajanje: 16 h
skupna višinska razlika: cca 2200 m

Šli smo na najvišji vrh Ötztalskih Alp, ledeniški tritisočak Wildspitze. Hkrati je tudi najvišji vrh severne Tirolske in drugi najvišji vrh Avstrije.

Začelo se je z zmedo, ko sem na internetu po pomoti rezerviral kočo s petka na soboto, namesto s sobote na nedeljo. Še dobro da sem sploh opazil pomoto. Ker je bila za soboto koča že polna, je bilo potrebno na hitro organizirati odhod že v petek.


V petek ob treh zjutaj smo se odpeljali. Čez karavnški tunel, po dolini Drave do Lienza, po Pustriški dolini do Brixna, čez prelaz Brener do Innsbrucka, 50 km na zahod po dolini reke Inn in še dobrih 50 km po dolini Ötz, do vasice Vent. Skratka celo potovanje, dolgo 6 ur in pol.

V Ventu nas je pričakalo turobno vreme in 5 °C, saj je šla dan prej tu fronta z dežjem v dolini in sneženjem malo višje. Toplo smo se oblekli in krenili v breg.





Pot bi si lahko z dvosedežnico skrajšali skoraj za 500 višincev, a prišli smo hoditi. Do zgornje postaje dvosedežnice Stablein smo porabili dobro uro. Tu se je začel svež sneg, ki ga je bilo le nekaj centimetrov.

V programu za prvi dan smo imeli obisk kopnega tritisočaka Wildes Mannle, ki zaradi svežega snega sicer ni bil čisto kopen. Nanj smo prišli po normalki z možnostjo, da sestopimo po nekoliko težji poti Rofenkarferner weg, ki se spusti do morene ledenika Rofenkar.


Nismo se odločili zanjo, pa bi bilo skoraj bolje, daj je pot proti koči vseno pripeljala na to moreno, pa še precej navkreber je bilo treba.

Nad moreno se kmalu začne ledenik Rofenkarferner, ki se po navedbah portala alpin.de čedalje bolj uporablja za normalni pristop na Wildspitze ali pa za krožno turo. Mi smo misel na tako krožno turo že prvi dan opustili, ker tudi za soboto vremenska napoved ni bila čisto idealna.

Po 5 urah in pol smo prispeli do koče Breslauer. Koča je velika, obljudena in izredno dobro organizirana. Splošen vtis v koči so nekoliko kazili le nekateri Čehi s svojim pomanjkanjem kulture.

Po samopostrežnem zajtrku ob 5h nas je zunaj pričakala megla. Po uri hoje se je megla razkadila, veter pa je obetal pestro nadaljevanje.

Pot je bila precej obljudena in v koluarju se je že naredila gužva. Kuloar doseže naklon 45° in se nadaljuje s skalno stopnjo čez katero je napeljana jeklenica. Kratka ferata je ocenjena s težavnostjo B/C in se konča na sedlu Mitterkarjoch.

Tu je tudi začetek istoimenskega ledenika (Mitterkarferner). Naredili smo ledeniško navezo in v močnem vetru s sunki nadaljevali po ledeniku. Tričetrt ure je trajalo, da smo prišli do vršnega grebena.

Ta je ponavadi kopen, tokrat pa je bila zaradi sneženja v prejšnjih dneh kombinacija skala, sneg, led. Napredovanje v pravem viharju je bilo prav adrenalinsko, a veter le ni bil toliko močan, da bi bilo nevarno in bi morali obrniti.

Na najtežjem mestu grebena se je naredil pravcati 10 minutni zastoj zaradi sestopajočih, jasno Čehov. Po zastoju je bilo le še nekaj metrov do vrha, do katerega smo rabili 4 ure in pol.

Nismo bili dolgo na vrhu, zaradi vetra in možnih novih zastojev smo jo hitro pobrisali po grebenu navzdol. Šele na sredi ledenika je bilo toliko brezvetrja, da smo si lahko privoščili daljši postanek.

Nadaljevanje sestopa je minilo brez posebnosti in po treh urah z vrha smo bili nazaj v koči. Privoščili smo si zasluženo pivo, nekaj pojedli in nadaljevali s sestopom v Vent. Po 10 urah in pol smo si končno lahko sezuli gojzarje.

Točno ob 17 h smo se odpeljali proti Ljubljani. A avanture še ni bilo konec. Že prejšjnji dan smo se pogovarjali, da bomo ob povratku raziskali prehod čez prelaz Timmelsjoch in se izognili vožnji čez Innsbruck, da torej ne bomo šli okoli riti v varžet.

In takoj napaka, namesto, da bi se po dolini Ötz spustili nekaj km do prve becinske črpalke, nalili poceni bencin in rešili problem vse do Ljubljane, smo takoj zavili proti prelazu. Cesta na avstrijski strani prelaza je bila zgrajena v 60. letih in je široka, razgledi naokoli pa fantastični.

Nekje na sredi je mitnica, kjer ti vzamejo 16 €. Prelaz Timmelsjoch / Passo del Rombo je na višini 2509 in tu se začne Italija in divja, ozka, noro prepadna in razgledna cesta iz Mussolinijevih časov.

Ko smo prišli v dolino do kraja San Leonardo in Passiria na višini slabih 700 m smo ugotovili da moramo ali v Merano in čez Bolzano v Brixen, torej spet rit in varžet, ali pa čez še en prelaz, Jaufen Pass / Passo di Monte Giovo, odločili smo se za to drugo možnost.

Če bi vedeli koliko je prelaz visok, bi v San Leonardu verjetno tankali, tako pa smo zahvaljujoč tehniki 'lako čemo' na 2094 m visok prelaz prilezli z le še za 35 km bencina.

Pri spustu s prelaza smo bolj uporabljali gravitacijo kot stopalko za plin in v 15 km oddaljeni Sterzing / Vipiteno ob brenerski avtocesti prišli z zalogo še za 30 km. Nismo upali na avtocesto, ker nismo vedeli koliko je do prve pumpe. Poleg tega smo jo našli v Sterzingu.

Avtomatska pumpa, kjer daš v avtomat denar in potem točiš. Sledili smo navodilom, avtomat je denar vzel, dal račun, bencina pa ne. Po daljšem čudenju in ugotavljanju kaj lahko storimo, smo obupali. Da je v Italiji tako zelo drag bencin si pa nismo mislili.




Slikali  smo številko faksa prek katerega lahko zahtevaš vračilo denarja in na google maps ugotovili da je pumpa na brenerski avtocesti oddaljena le 5 km.

Tako smo končno natočili dovolj bencina, da bo dovolj do tistega poceni avstrijskega v Lienzu in se odpeljali. Pripetljajev je bilo s tem konec, le še dolgočasna vožnja do Ljubljane, kamor smo prišli malo čez pol polnoči.

Spet nam je uspela super avantura.

Spisal Tomaž