Wildes Mannle 3023 m,
Breslauer Hütte 2844 m,
Wildspitze 3774 m
udeleženci: Jana, Marjan, Nevenka, Srečko, Tomaž
skupno trajanje: 16 h
skupna višinska razlika: cca 2200 m
Šli smo na najvišji vrh Ötztalskih Alp, ledeniški tritisočak Wildspitze. Hkrati je tudi najvišji vrh severne Tirolske in drugi najvišji vrh Avstrije.
Začelo se je z zmedo, ko sem na internetu po pomoti rezerviral kočo s petka na soboto, namesto s sobote na nedeljo. Še dobro da sem sploh opazil pomoto. Ker je bila za soboto koča že polna, je bilo potrebno na hitro organizirati odhod že v petek.
V petek ob treh zjutraj smo se odpeljali. Čez karavanški tunel, po dolini Drave do Lienza, po Pustriški dolini do Brixna, čez prelaz Brener do Innsbrucka, 50 km na zahod po dolini reke Inn in še dobrih 50 km po dolini Ötz, do vasice Vent. Skratka celo potovanje, dolgo 6 ur in pol.
V Ventu nas je pričakalo turobno vreme in 5 °C, saj je šla dan prej tu fronta z dežjem v dolini in sneženjem malo višje. Toplo smo se oblekli in krenili v breg.
Pot bi si lahko z dvosedežnico skrajšali skoraj za 500 višincev, a prišli smo hoditi. Do zgornje postaje dvosedežnice Stablein smo porabili dobro uro. Tu se je začel svež sneg, ki ga je bilo le nekaj centimetrov.
V programu za prvi dan smo imeli obisk kopnega tritisočaka Wildes Mannle, ki zaradi svežega snega sicer ni bil čisto kopen. Nanj smo prišli po normalki z možnostjo, da sestopimo po nekoliko težji poti Rofenkarferner weg, ki se spusti do morene ledenika Rofenkar.
Nismo se odločili zanjo, pa bi bilo skoraj bolje, daj je pot proti koči vseeno pripeljala na to moreno, pa še precej navkreber je bilo treba.
Nad moreno se kmalu začne ledenik Rofenkarferner, ki se po navedbah portala
alpin.de čedalje bolj uporablja za normalni pristop na Wildspitze ali pa za krožno turo. Mi smo misel na tako krožno turo že prvi dan opustili, ker tudi za soboto vremenska napoved ni bila čisto idealna.
Po 5 urah in pol smo prispeli do koče Breslauer. Koča je velika, obljudena in izredno dobro organizirana. Splošen vtis v koči so nekoliko kazili le nekateri Čehi s svojim pomanjkanjem kulture.
Po samopostrežnem zajtrku ob 5 h nas je zunaj pričakala megla. Po uri hoje se je megla razkadila, veter pa je obetal pestro nadaljevanje.
Pot je bila precej obljudena in v kuloarju se je že naredila gužva. Kuloar doseže naklon 45° in se nadaljuje s skalno stopnjo čez katero je napeljana jeklenica. Kratka ferata je ocenjena s težavnostjo B/C in se konča na sedlu Mitterkarjoch.
Tu je tudi začetek istoimenskega ledenika (Mitterkarferner). Naredili smo ledeniško navezo in v močnem vetru s sunki, nadaljevali po ledeniku. Tričetrt ure je trajalo, da smo prišli do vršnega grebena.
Ta je ponavadi kopen, tokrat pa je bila zaradi sneženja v prejšnjih dneh kombinacija skala, sneg, led. Napredovanje v pravem viharju je bilo prav adrenalinsko, a veter le ni bil toliko močan, da bi bilo nevarno in bi morali obrniti.
Na najtežjem mestu grebena se je naredil pravcati 10 minutni zastoj zaradi sestopajočih, jasno Čehov. Po zastoju je bilo le še nekaj metrov do vrha, do katerega smo rabili 4 ure in pol.
Nismo bili dolgo na vrhu, zaradi vetra in možnih novih zastojev smo jo hitro pobrisali po grebenu navzdol. Šele na sredi ledenika je bilo toliko brezvetrja, da smo si lahko privoščili daljši postanek.
Nadaljevanje sestopa je minilo brez posebnosti in po treh urah z vrha smo bili nazaj v koči. Privoščili smo si zasluženo pivo, nekaj pojedli in nadaljevali s sestopom v Vent. Po 10 urah in pol smo si končno lahko sezuli gojzarje.
Točno ob 17 h smo se odpeljali proti Ljubljani. A avanture še ni bilo konec. Že prejšnji dan smo se pogovarjali, da bomo ob povratku raziskali prehod čez prelaz Timmelsjoch in se izognili vožnji čez Innsbruck, da torej ne bomo šli okoli riti v varžet.
In takoj napaka, namesto, da bi se po dolini Ötz spustili nekaj km do prve bencinske črpalke, nalili poceni bencin in rešili problem vse do Ljubljane, smo takoj zavili proti prelazu. Cesta na avstrijski strani prelaza je bila zgrajena v 60. letih in je široka, razgledi naokoli pa fantastični.
Nekje na sredi je mitnica, kjer ti vzamejo 16 €. Prelaz Timmelsjoch / Passo del Rombo je na višini 2509 in tu se začne Italija in divja, ozka, noro prepadna in razgledna cesta iz Mussolinijevih časov.
Ko smo prišli v dolino do kraja San Leonardo in Passiria na višini slabih 700 m smo ugotovili, da moramo ali v Merano in čez Bolzano v Brixen, torej spet rit in varžet, ali pa čez še en prelaz, Jaufen Pass / Passo di Monte Giovo, odločili smo se za to drugo možnost.
Če bi vedeli koliko je prelaz visok, bi v San Leonardu verjetno tankali, tako pa smo zahvaljujoč tehniki 'lako čemo' na 2094 m visok prelaz prilezli z le še za 35 km bencina.
Pri spustu s prelaza smo bolj uporabljali gravitacijo kot stopalko za plin in v 15 km oddaljeni Sterzing / Vipiteno ob brenerski avtocesti prišli z zalogo še za 30 km. Nismo upali na avtocesto, ker nismo vedeli koliko je do prve pumpe. Poleg tega smo jo našli v Sterzingu.
Avtomatska pumpa, kjer daš v avtomat denar in potem točiš. Sledili smo navodilom, avtomat je denar vzel, dal račun, bencina pa ne. Po daljšem čudenju in ugotavljanju kaj lahko storimo, smo obupali. Da je v Italiji tako zelo drag bencin si pa nismo mislili.
Slikali smo številko faksa prek katerega lahko zahtevaš vračilo denarja in na google maps ugotovili, da je pumpa na brenerski avtocesti oddaljena le 5 km.
Tako smo končno natočili dovolj bencina, da bo dovolj do tistega poceni avstrijskega v Lienzu in se odpeljali. Pripetljajev je bilo s tem konec, le še dolgočasna vožnja do Ljubljane, kamor smo prišli malo čez pol polnoči.
Spet nam je uspela super avantura.
Spisal Tomaž
V petek ob treh zjutraj smo se odpeljali. Čez karavanški tunel, po dolini Drave do Lienza, po Pustriški dolini do Brixna, čez prelaz Brener do Innsbrucka, 50 km na zahod po dolini reke Inn in še dobrih 50 km po dolini Ötz, do vasice Vent. Skratka celo potovanje, dolgo 6 ur in pol. 
Pot bi si lahko z dvosedežnico skrajšali skoraj za 500 višincev, a prišli smo hoditi. Do zgornje postaje dvosedežnice Stablein smo porabili dobro uro. Tu se je začel svež sneg, ki ga je bilo le nekaj centimetrov.
Nismo se odločili zanjo, pa bi bilo skoraj bolje, daj je pot proti koči vseeno pripeljala na to moreno, pa še precej navkreber je bilo treba.
Ta je ponavadi kopen, tokrat pa je bila zaradi sneženja v prejšnjih dneh kombinacija skala, sneg, led. Napredovanje v pravem viharju je bilo prav adrenalinsko, a veter le ni bil toliko močan, da bi bilo nevarno in bi morali obrniti.
Na najtežjem mestu grebena se je naredil pravcati 10 minutni zastoj zaradi sestopajočih, jasno Čehov. Po zastoju je bilo le še nekaj metrov do vrha, do katerega smo rabili 4 ure in pol.
Slikali smo številko faksa prek katerega lahko zahtevaš vračilo denarja in na google maps ugotovili, da je pumpa na brenerski avtocesti oddaljena le 5 km.
Ni komentarjev:
Objavite komentar