Zeleniške špice, 23.7.2016

Staničev vrh, 1805 m,
Debeli špic 1937 m,
Najvišji Rob, 2127 m

udeleženci:  Jana, Marjan, Nevenka, Tomaž, Jernej, Sašo
trajanje: cca  10 h 40 min
višinska razlika: cca 1360 m


Zeleniške špice so najlepše grebensko prečenje Kamniško – Savinjskih Alp, kot je zapisal legendarni Tine Mihelič. Prečenje številnih stolpov, rogljev, škrbin, ostrih grebenskih razi in »Nebeške lojtre« je bilo že neštetokrat opevano in opisano, tudi v zbirki Voluharskih potopisov (glej 25.6.2015).


Prečenje Zeleniških špic smo po letu dni ponovili v nekoliko drugačni, precej mešani zasedbi. Dva sva turo ponavljala po letu dni zaradi užitka (en po operaciji), dva po mnogo letih za obuditev spominov, dva pa sta bila na lahki alpinistični turi prvič, predvsem zaradi nabiranja izkušenj.

Nismo hiteli, za čudovite razglede, fotografiranje (napravil sem 270 spominov), uživaško plezanje, nabiranje izkušenj in ponavljanje tehnike spusta po vrvi, smo si vzeli dovolj časa.





Zbrali smo se ob peti uri v Šmartnem pod Šmarno goro in v Vodicah pobrali še Jano in Marjana. Iz Kamnika smo se po obvezni jutranji kavi odpeljali proti Jermanci, kjer pa je cesta žal že v precej slabem stanju.

Po uri in pol zmerne hoje smo mimo Klina in po neoznačeni, vendar dobro znani in uhojeni poti v Repov kot, prispeli do znamenitih tolmunov. Slapov nismo videli, ker je bilo vode malo. Od tolmunov smo po grapi v slabi uri prispeli na Staničev vrh.



Sestop s Staničevega vrha (II) smo tokrat opravili s spustom po vrvi, za kar sta zadoščali dve vodniški vrvi (30 m) do poličke nad zadnjim skokom nad škrbino. Nekateri so »abzajl« ponavljali po dolgem času ali pa se ga učili prvič, zato nam je to opravilo vzelo debelo uro.

Zaradi pomoči in manjka opreme sem s škrbine splezal nazaj na vrh. Po uspešnem spustu celotne ekipe smo nadaljevali po grebenu in prečili več rogljev. Skala je bila večinoma odlična, trdna, kljub temu pa mestoma drobljiva, kar je terjalo dodatno previdnost.







Po prečenju rogljev in sestopu v ostro škrbino je bil pred nami najlepši del ture, Nebeška lestev oziroma »Nebeška lojtra« (II-III).

Naklonina pobočja je spoštljiva, vendar je skala trdna in dobro razčlenjena, z množico dobrih stopov in oprimkov.

Prava plezalska romantika oziroma plezalni poligon do vrha Debelega špica. Z vrha smo po sestopu do naslednje škrbine nadaljevali levo po ozki polički (luski) pod rogljem (podprijem, previsno, izpostavljeno).




Ženski del ekipe je poličko oziroma »grebenček« luske kar pojahal. Skalno pobočje smo preplezali do glavnega grebena, kjer je ponovno sledil tokrat krajši spust po vrvi. Izkoristili smo že pripravljeno sidrišče, za spust pa je povsem zadostovala ena vodniška vrv.







Do najvišjega stolpa Zeleniških špic je sledil še kratek vzpon in že smo zmagoslavno stali na Najvišjem Robu.

Prečenje od Staničevega vrha do Najvišjega Roba nam je ponudilo pet ur uživanja v razgledih, plezanju in ostalih veščinah.






Na prostranem vrhu Najvišjega roba smo si na sončku in mehki travnati preprogi privoščili skoraj debelo uro počitka, malice, fotografiranja  in zbiranja vtisov z opravljenega prečenja.  Sestopili smo mimo velikega okna do Srebrnega sedla in po zahtevni, neoznačeni poti nadaljevali v Repov kot.

Preplezati je bilo potrebno še nekaj krajših ali daljših skokov (I, II). Pri odcepu poti za Planjavske Zelenice smo obiskali še mesto, kjer se je ponesrečil Čevl.

Do avtov smo, nekateri prej, drugi kasneje,  prispeli v treh urah. Sledil je še adrenalinski spust z avti po cesti z Jermance do zasluženega piva pri Jurju, kjer smo opravili obvezno analizo ture.

Spisal Sašo





  

Ni komentarjev:

Objava komentarja