Hesshütte 1699 m,
Hochtor 2369 m
PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Jana, Nevenka, Silva, Meta, Mili, Ivan, Vasja, Janez
trajanje: 11 ur 45 min
višinska razlika: cca 1900 m
dolžina: 14,5 km
Po programu je bila to dvodnevna tura, s še dvema sosednjima dvatisočakoma, vremenske razmere pa so omogočile le enodnevno na Hochtor, ki je tudi najvišji vrh Aniških Alp na avstijskem Štajerskem.
Zaradi zelo dolge vožnje se nas je deveterica že ob štirih s kombijem odpeljala iz Šentvida preko Kranja in naprej po avtocesti proti Karavanškemu predoru. Bila pa je to tista sobota, ko je v Slovenijo prišel ruski predsednik Putin.
Pri postanku za kavo na črpalki v Radovljici je bilo veliko parkirišče ograjeno s trakom, zaprto in varovano s policijo. Nismo pričakovali, da bo v tako zgodnji uri zaprt tudi Karavanški predor.
Zato smo morali na Hrušici zapustiti avtocesto in se vrniti do odcepa za Tržič in Ljubelj, kjer so nas avstrijski policaji prešteli. Potem smo nadaljevali do Celovca po lokalni cesti do Ikeje ter se vključili na avtocesto proti Gradcu.
Pri Svetem Lenartu v Labotu / Bad Sankt Leonhard im Lavanttal smo se odcepili na lokalno cesto št. 78 mimo Zeltwega na hitro cesto S36 do Pirnske avtoceste (Graz – Linz).
To smo že na prvem izhodu zapustili ter preko Trofacha prišli v dolino reke Aniže (Enns) in na naše izhodišče Krummerbrucke. Za to dolgo pot smo porabili kar štiri ure vožnje, zato smo se potem kar hitro pripravili za pohod.
Izhodišče je na 550 m, pri jezu z elektrarno, v naravnem parku Gesäuse. Začetek ni bil nič prijazen. Steza se je vila levo, desno, gori, doli, večinoma po smrekovih koreninah, približno pol ure na isti višini.
Ko pa se je usmerila navkreber, se je spremenila v gorsko stezo. Gibali smo se v vlažnem smrekovem gozdu. Pot je lepo vijugala po vse večji strmini ter prišla do široke hudourniške soteske, kjer se nam je pogled ustavil višje na mogočnem navpičnem ostenju, s katerega je padal nekaj deset metrov visok slap.
Kasneje smo prišli do še enega manjšega slapa, zato se pot imenuje Pot slapov (Wasserfallweg). Da smo prišli do vznožje slapa, smo potrebovali še kar nekaj časa. V lepem okolju smo si izbrali mesto za počitek in okrepčilo.
V nadaljevanju se pot v serpentinah močno vzpenja. Na vrhu te skalne stene se teren izravna. V redkem gozdu smo prišli do drugega skalnega masiva, kjer se začne zahtevnejša pot z navpičnimi prehodi, ki so zavarovani z jeklenicami, lestvami in celo kovinskimi policami namesto jeklenic.
Takšna mesto si sledijo par sto višinskih metrov, vse do vrha skalnatega prepada, ki se zaključi z najdaljšim in najstrmejšim delom, s kar nekaj zaporednimi lestvami.
Na vrhu se teren poravna. Hodili smo po ozki dolini, ki nas spominja na pot od Črnega proti Sedmerim jezerom. V daljavi se je pokazala tudi naša prva postojanka, koča Hesshütte, na višini 1699 m, do katere smo prišli v štirih urah.
Na najzahtevnejšem delu nas je ovirala skupina pred nami, ki so se z zavarovalnim kompletom prepenjali, kar zahteva nekaj več časa.
Pri koči smo se ustavili le za malico, ura je bila že več kot poldan. Pred nami je bila še dolga pot, pa tudi vreme nas je priganjalo. Časovnica do vrha je dve uri in pol. Najprej smo se rahlo vzpenjali med borovci in vrtačami vse do vznožja skalnega vrha.
Od tod dalje pa je pot strma in zahtevna. Ena članica ekipe je dobila krče v nogah in ni mogla naprej. Kolegica jo je pospremila nazaj do koče. Tako je bilo najbolj prav.
Proti vrhu smo nadaljevali preko strmihvzponov opremljenih z jeklenicami, nekatera mesta je bilo potrebno pa preplezati. Napredovali smo po ozkih prepadnih policah, škrbinah in ozkih grapah.
Tako je bilo vse do grebena, ko se nam je še zelo daleč pokazal naš glavni vrh. Ko na 2150 metrih pričakuješ ekaj malega poti do vrha, cilj pa se ti pokaže še tako daleč, se res težko sprijazniš.
Sledilo je dolgo in zahtevno prečenje, nekajkrat smo se morali tudi spustiti, pa spet plezati, nato jeklenice in skoki, vse do vrha Hochtor na 2369 m.
Od koče do vrha smo hodili 2 uri in 45 minut, skupaj skoraj 7 ur. Ura je bila že skoraj tri popoldan. V daljavi se je slišalo grmenje, zato le kratek predah, razgled s tega najvišjega vrha Aniških Alp, skupinska fotografija in po isti poti povratek do koče.
Tu smo malo dlje počivali in se okrepčali tudi z dobrotami, ki jih mudijo v planinski koči. Po isti poti kot smo prišli, smo tudi sestopali.
Na zahtevnih predeli smo hodili zelo previdno,da ne bi komu zdrsnilo. Vsi smo srečno prišli do cilja, le s to razliko, da je bila skupina, ki je pri koči malo dlje uživala v dobrotah, »nagrajena« z močno deževno ploho.
Celotna tura je trajala 11 ur in 45 minut. Proti domu smo se odpeljali ob 20.30. Usmerili smo se malo bolj zahodno. Večino časa po Avstriji je močno deževalo, vmes je bila tudi toča, vendar to našega voznika ni motilo ali upočasnilo.
Zaustavil pa naj je plaz, ki je zdrsnil na cesto in nam vzel približno 20 minut. Potem je do doma vse teklo gladko. V Šentvid smo prišli ob pol enih ponoči.
Spisal: Janez
Kasneje smo prišli do še enega manjšega slapa, zato se pot imenuje Pot slapov (Wasserfallweg). Da smo prišli do vznožje slapa, smo potrebovali še kar nekaj časa. V lepem okolju smo si izbrali mesto za počitek in okrepčilo.
Zaustavil pa naj je plaz, ki je zdrsnil na cesto in nam vzel približno 20 minut. Potem je do doma vse teklo gladko. V Šentvid smo prišli ob pol enih ponoči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar