Cresta di Enghe (vzhodni vrh), Pesaris, 7. 8. 2016

Cresta di Enghe (vzhodni vrh) 2365 m

udeleženci: Jana, Marjan, Nevenka, Slavko, Tomaž
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1000 m
dolžina: 10,3 km
 
Gremo spet v Karnijce smo si rekli. V Pesarinsko dolino, kjer se goram reče Peasrinski Dolomiti. Izbrali smo brezpotno Cresto di Enghe. Parkirali smo malo pred sedlom Lavardet, na istem izhodišču kot pred leti za Terzo Grande.

Nekaj čez sedmo uro smo začeli nedeljski šiht in šli za ogrevanje po gorski cesti do planine Mimoias. Malo pod planino je odcep naše poti in tu smo prvič zagledali ostenje Creste di Enghe in našo južno grapo.

V kičastem vremenu smo v uri in pol od izhodišča prišli do vstopa v grapo. Tu sicer ne gre za čisto brezpotje, smer je označena z obledelimi pikami in puščicami in hitro zavije nad grapo.




Prvi del je precej konkreten in težavnost na nekaterih mestih presega dvojko, izpostavljenost je precejšnja. Višje se težavnost umiri in tako smo prišli do sedelca, kjer se odpre pogled na sever proti Sappadi. Tu se pike končajo a iskanje prehodov po razglednem grebenu ni težavno.






Po dobrih štirih urah smo bili na koti 2365 oziroma vzhodnem vrhu Creste di Enghe. Razgledi na vse strani so bili fenomenalni in kar dolgo smo se zadržali na vrhu.

Sestopili smo na vzhodno stran, po označenem žlebu. Tu težavnost ne dosega dvojke. Po izstopu iz žleba stezica nadaljuje po prepadni polici in nato po strmih travah polnih cvetja proti sedlu Elbel.





S sedla smo se spustili nazaj do planine Mimoias. Skočili smo še do pastirskega stana, kjer se je videla celotna smer našega vzpona do grebena. Še po cesti do izhodišča, kjer smo ugotovili, da imamo edini parkiran avto v senci. Jasno, šofer je to preračunal že zjutraj.




Na poti domov smo se ustavili še v vasici Pesaris. Tu že od začetka 18. stoletja izdelujejo ure. V vasici je muzej ur, nekakšen muzej pa je tudi na prostem. Na 15-ih mestih po vasi so razstavljene različne ure.

Na koncu krožne poti smo ugotovili, da imamo spet edini v vasi avto parkiran v senci. Jasno, kje pa drugje. Ni blestel le šofer, temveč tudi Slavko, ki je iz neke torbe potegnil hladne pire. Te smo spili na senčni klopci oziroma koritu za rože.


 
Čakali sta nas dobri dve uri vožnje do analize turo pri Aljažu. Tu so se pojavile zlobne govorice, da je šofer pustil avto na žgočem soncu. A v res nabito polnem parkirišču smo imeli vsaj pole position. Še vožnja do Ljubljane in končali smo še eno atraktivno brezpotno turo.

Spisal Tomaž







Ni komentarjev:

Objavite komentar