Debela peč, 31. 12. 2023

Debela peč 2.014 m
Blejska koča na Lipanci 1.630 m

udeleženci: Marjan, Damjana, Tomaž
trajanje: 4 h 50 min
višinska razlika: 750 m
dolžina: 11,2 km


Prišel je zadnji dan leta in z njim tradicionalna silvestrska tura. Tradicija traja od leta 2011. Cilji so unikatni, vsako leto drugam, z izjemo leta 2018, ko pa je bil cilj vseeno unikaten, nikamor.

Letošnja silvestrska tura je bila rekordna glede nizke udeležbe, saj smo bili le trije. Ne prav dobra vremenska napoved je naredila svoje. In tako smo se odpravili na Pokljuko in parkirali na parkirišču pri planini Javornik.

Cesta do tja je bila precej ledena in spraševali smo se kako bo s potjo. A pot je bila kar v redu, snega ni bilo prav dosti in pot je bila vmes tudi kopna. Poledenela mesta pa se je dalo obiti in dereze so ostale v nahrbtnikih.

Sprva je bil kar lep dan in do Blejske koče smo prišli v dokaj jasnem vremenu. A višje se je kmalu pooblačilo, nekako skladno z vremensko napovedjo. Čisto rahlo je začelo snežiti, le napovedanega vetra ni bilo.

Čez drobljiv žleb, ki je bil tokrat nekoliko poledenel, čez razgiban planotast svet in po valovitem vršnem slemenu med vrhom Brda in Okrogležem smo dosegli vrh Debele peči.

Debela peč je zadnji pomembnejši vrh v glavnem grebenu nad dolino Krmo in je obenem tudi najvzhodnejši dvatisočak Julijskih Alp. Zaradi obrobne lege slovi kot lepo razgledišče in je dosti obiskana, a danes ni veljalo ne eno ne drugo.

Na vrhu smo bili čisto sami, videli pa le Okroglež in Brda, že dolino Krmo pa smo bolj slutili kot videli. Je pa bilo obilo megle, za povrh je še zapihalo tako da smo se kmalu pobrali proti koči.

Prišli smo do Blejske koče, ki tudi ni bila preveč obljudena. Nazdravili smo, malo poklepetali z ostalimi in sestopili nazaj do izhodišča ter se odpeljali v Ljubljano. Vreme gor ali dol, prav lepo smo izkoristili zadnji dan leta 2023.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Relive



Setiče / Freiberg, 26. 12. 2023

Setiče / Freiberg 1.923 m

udeleženci: Janez, Marko, Tomaž, Marjan,
trajanje: 5 h 35 min
višinska razlika: cca. 1.000 m
dolžina: 9,4 km


Praznične oziroma dela proste dneve konec decembra najraje izkoristimo za planinsko pohajkovanje. Če so le razmere in seveda vreme primerne za to. Tako so te ture postale že kar tradicionalne.

Ena od teh je tura na Dan samostojnosti in enotnosti oziroma na Štefanovo. Tudi lokacija je že kar nenapisana tradicija. To so Karnijske Alpe, predvsem južni del, ter njihova bližnja okolica.

Prijazno opozorilo prihajajoče furlanske megle na božični dan in vremensko napoved smo vzeli skrajno resno. Tvegati tavanje v gosti megli na spolzkih potkah večji del dneva ali nemara še celo ves dan; ne tega nam pa res ni treba.

Pri jugozahodni vremenski tendenci je logična rešitev sever, še boljše pa severovzhod. Glede na izkušnjo izpred leta dni nam je takoj padel v oči zahodni Obirjev sosed. Odlična izbira, poleg tega imamo še neke neporavnane račune iz preteklosti.

Dan se je začel optimistično, ne le zaradi izvrstne jutranje kave v Tržiču, temveč tudi zaradi prijazne in zelo zgovorne kelnarice. Čez Ljubelj pred Borovljami zavijemo na vzhod, kjer smo po 10 km vožnje na izhodišču v vasi Sele / Zell.

Mimo ljudske šole in vrtca nadaljujemo po asfaltni cesti do označenega odcepa čez travnik. Ozka, ograjena, predvsem pa blatna potka nas ne pritegne preveč, zato poskušamo najti alternativo. Nadaljujemo par metrov po cesti naprej do kapelice.

Vsepovsod ograjeno, zato nam ne preostane drugega, kot da krenemo po označeni, spolzki stezici. Krivec je seveda neobičajno toplo vreme za konec decembra, ko so tudi jutranje temperature v alpskih dolinah nad ničlo.

Usrani do kolen pridemo po četrt ure v smrekov gozd. Nadaljujemo po kolovozu, do stika z gozdno cesto. Markacije nas usmerijo na strmejšo stezo. Po uri hoje smo na razpotju na sedelcu Užnikov križ.

Križa sta dejansko dva; pri zgornjem se odcepi potka, ki nas po četrt ure pripelje do lovske koče na izjemni razgledni lokaciji. Nadaljevanje poti preko širokega hrbta pripelje v strma južna pobočja gore.

Snega ni kaj dosti, le tu in tam kakšna snežna zaplata. Povsem drugačne razmere kot na gregorjevo pred sedmimi leti. Takrat je nasulo snega več kot meter. Zaradi vse večje strmine in velike količine snega smo nekje dvesto metrov pred vrhom obrnili.

Tokrat povsem druga pesem. Strnjena snežna odeja se začne šele na zahodnem grebenu. Vrh pa kot običajno za take razmere spihan in kopen. Temu primerno je bilo ta dan kar precej obiska, saj so Setiče tudi izjemen razglednik.

Prav gotovo najlepši pogled na mogočno severno steno Košute. Vreme kičasto, brez sapice vetra, temperature pa neobičajno visoke, primerne za majice s kratkimi rokavi. Sestopimo po isti poti, saj pelje na vrh samo ena markirana steza.

Pri lovski koči si privoščimo daljše martinčkanje, misli nam že uhajajo na zadnji del poti, ki bo še bolj blaten. Pa ravnokar smo med hojo v snegu tako lepo spucali gojzerje.

Kmalu Marko predlaga, da poizkusimo sestopiti po kolovozu, ki ga je našel na elektronskem zemljevidu. Rečeno, storjeno. Pri šoli smo prav elegantno zašpilili pot in se tako izognili blatnemu dolu. Tudi dileme glede analize ture ni bilo nobene.

Vrnili smo se na jutranjo lokacijo, kjer je prijazna kelnarica ravno zaključevala svoj šiht.

Spisal Marjan

 

 

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Relive

 

Čekelj / Tschekelnock, 16. 12. 2023

Čekelj / Tschekelnock 1.894 m

udeleženci: Tomaž, Deja, Nevenka, Aleš, Marjan, Janez
višinska razlika: 820 m
trajanje: 5 h 35 min
dolžina: 8,9 km


Pred koncem leta se po tradiciji odpravimo malo bližje. Dan je krajši, turo pa izkoristimo tudi za ogled  praznično okrašenih krajev in pokušino adventnih dobrot.  Tokrat je bil naš cilj na severni strani Ziljske doline.

Zapeljali smo se do Kranjske gore na jutranjo kavo, potem čez Korensko sedlo do ceste za smučišče Hermagor / Mokrine, vendar samo do naselja Sankt Stefan im Gailtal / Štefan v Zilji.

Odcepili smo se desno na gorsko cesto, ki nas je pripeljala na sedlo Windische Hohe / Ovršje, kjer smo parkirali. Tu je velik turistični objekt in, glede na velikost parkirišča, verjetno zelo obiskan.

Snega je kakih 10 cm pršiča, ki je zapadel pred dvema dnevoma. Začeli smo po „gorniško“. Morali smo prestopiti pašniško ograjo ali preplezati zaklenjena lesena vrata.

Hodili smo po zasneženem travniku in kmalu prišli v gozd, ki je ostal z nami vse do pod vrha gore. Sneg se je obdržal na vejah, tako da je bila hoja kar prijetna.

Po blažji strmini smo prišli na greben, se za par deset metrov spustili, nadaljevali pa zelo strmo v hrib. Drevesa so nam zakrivala razgled. Na posameznih jasah je bilo nekaj več snega kot na začetku. Dohitel nas je gornik s psom.

Pes je vsakega posebej ovohal in se pustil vsakemu tudi „počohati“. Po gazi v snegu sodeč, sta bila pred nami le dva pohodnika. Proti vrhu je speljana tudi široka cesta, katero smo kar šestkrat prečkali.

Kjer se cesta konča, stoji zapuščena baraka z napisom 1640 m in tudi kapelica v zahvalo vsem, ki so gradili to cesto. Snežna odeja je bila tu visoka že cca 20 cm. Privoščili smo si kratek počitek.

Nadaljevali smo sprva zelo strmo, potem pa dolgo prečenje z blažjimi vzponi in spusti  tudi z strmejšimi deli. Tako smo prišli na greben, pokazal se nam je naš vrh malo spusta, zapustimo gozd, pred nami pa zelo zelo strm sneženi del do vrha Tschekelnock 1894 m.

Skupno smo hodili 3 ure in 30 minut. Bilo je sončno, brez vetra in idealna vidljivost. Nizke Ture na severu, zahodno  Dolomiti, južno naši Julijci s Triglavom in na vzhodu Karavanke, avstrijske in slovenske. Bila bi napaka, prehitro zapustiti to zimsko idilo.

Po nekoliko daljšem počitku in okrepčilu skupinski posnetek in vrnitev po poti vzpona. Pogoji za hojo so bili zdaj skoraj idealni. Na zaključku gorske ceste smo se še ustavili za kratek čas in skupaj porabili za spust uro in 50 minut.

Na poti domov smo si ogledali Arnoldstein in popili kuhanček. Analizo ture pa smo naredili v gostišču Zelenci pred Kranjsko goro.

Spisal Janez

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Relive

 

 

Monte Flop, 10. 12. 2023

Rifugio Grauzaria 1.250 m
Monte Flop 1.715 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Aleš, Srečko, Grega, Gašper, Viktor, Marko, Andreja, Milena, Katja, Nevenka, Anka, Klavdija, Sandi, Tomaž, Matjaž, Primož
trajanje: 6 h 20 min
višinska razlika: 1.150 m
dolžina: 15,8 km


Za zadnjo turo gorniške skupine v letu 2023 smo se odpravili na precej neznani razglednik Monte Flop. Po jutranji kavi v Žabnici (Camporosso) smo se po stari cesti zapeljali do Tablje (Pontebba).

Od tu smo  se čez preval Sella di Cereschiatis zapeljali v dolino Aupa, vse do odcepa ceste do izhodišča za kočo Grauzaria. Nismo se zapeljali do izhodišča temveč parkirali kar ob glavni cesti.

V planu je bila namreč krožna pot, ki se začne in konča tu ob glavni cesti. Tako smo tistih dobrih 100 višincev do parkirišča za Grauzario naredili peš in nadaljevali po markirani poti proti koči.

Nekje pri opuščeni planini Flop je kopno pot zamenjal svež sneg. V pravi zimski idili smo nadaljevali do zaprte koče Grauzaria. Naredil se je krasen dan in že tu so se odpirali razgledi.

Najbolj pa sta izstopali mogočna ostenja Cime delle Sfinge (1.847), Crete Grauzarie (2.065 m) in Cime dai Gjai (1.916 m), ki se strmo dvigata nad kočo. Mi smo nadaljevali do sedla Foran de la Gialine.

Tu se je odprl še razgled na mogočni Monte Sernio (2.187 m). Na sedlu smo se obrnili na sever in po dobrih treh urah od izhodišča smo stali na vrhu Monte Flopa.

V fantastičnem vremenu, ki smo ga imeli, je prišlo do izraza kakšen čudovit razglednik je to. Videli smo velik del Karnijskih Alp, zahodni del Karavank, južni del Zahodnih Julijskih Alp, del Visokih Tur s prvakom Großglocknerjem in Dolomite v daljavi.

Monte Flop ima tudi brezpotni zahodni vrh  (Cima ovest 1.791 m), ki pa smo ga pustili za kdaj drugič. Sestopili smo na severno stran do neoskrbovanega zavetišča Zouf di Fau (1.331 m). Izpred zavetišča je lep razgled na naš Monte Flop in Creto Grauzarie.za njim.

Sledil je sestop po strmih okljukih skozi bukov gozd, vse do našega izhodišča ob glavni cesti, kjer smo zaključili lepo krožno pot. Sledila je vožnja domov ter analiza ture v Kranjski Gori.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Srečko

Fotografije  Matjaž

Fotografije Gašper

Relive

 

 

Babji zob, 3. 12. 2023

Babji zob 1.128 m

PD Rašica
udeleženci: Anja, Katja, Srečko, Martin, Ksenja, Jakob, Gordan, Nevenka, Tomaž, Jure
trajanje: 5 h
višinska razlika: 920 m
dolžina: 15 km


Babji zob je razgledna točka na robu Jelovice, 700 m nad dolino Save Bohinjke. O nastanku Babjega zoba obstaja naslednja legenda. "Globoko pod zemljo v bližini Dovške vasi je bilo nekoč Zlato jezero. V njem je, poleg zlata, živel strašni zmaj s sedmimi glavami.

Nekega dne ga je začel boleti zob, zato je odlomastil v Borovlje k velikanu Robavsu, ki je slovel kot ranocelnik velikanov, zmaje in divjih mož. Robavs je pomagal zmaju, ki je trpel neznosne bolečine.

Izpulil mu je črvivi zob, ki se je nato zakotalil v dolino in se tam postavil pokonci. Zmaj si je oddahnil, za zob pa se niti zmaj niti velikan nista zmenila. Zmaj je velikana v zahvalo za pomoč povabil k sebi v goste na pojedino.

Zmajev zob, ki se je odkotalil v dolino, pa še danes stoji na obronku Jelovice, a se imenuje Babji zob, ne pa Zmajev zob, kot bi se moral imenovati zaradi svojega lastnika."

Obstaja pa tudi legenda o stari babi, ki da je živela na Jelovški planoti. "Stari ljudje pravijo, da je že imela več kot stopetdeset let, da je bila čarovnica, ki se je skrivala tam, češ drugače jo bi pogubili na grmadi.

Baba je nabirala zelišča, s čarovništvom in napitki se je ukvarjala ter v dolino pošiljala svoje uroke. V dolini so se babe vsi bali, saj kadar je uroke pošiljala, nihče od kmetov ni upal na njivo ali gozd, ker tam še danes hudičeva ježa preži, ki marsikaterega kmeta lahko zaradi njenih urokov takoj pogubi.

Ko pa je bila baba že stara, ni več tako dobro nabirala zelišča, saj počasi že prihajal njen je čas. Nihče pa vedel ni, koliko je stara, saj krepko čez sto jih je že nabrala.

Nekega dne pa, ko baba ni dovolj zelišča nabrala, preko roba planote z jezo uroke je metala in glej: babi stari spodrsne na planoti tej. In ko tako omahne v globine prostrane, od koder slišati je bilo še vedno njene uroke stare.

In iz odmeva gora slišati urok bilo je celo v dolino: Jelovica, ti ne boš več strma kot prej, takoj škrbino naredi na mesti tej.

In od takrat se vedno na koncu Jelovice, ki se zaključuje proti Bohinjski Beli, vidi velik Babji zob, katerega že več sto let iz roda v rod vsi tako imenujejo. In v bližini še danes koča stoji, kjer lastnikov se zvrstilo že več je kot tri."

Mi smo si za naskok na Babji zob izbrali izhodišče Selski most. To je most čez Savo Bohinjko nedaleč stran od vasi Selo pri Bledu. Čez noč je po Sloveniji snežilo a na tem koncu ne preveč. V dolini pravzaprav sploh ne.

Po markirani poti smo jo mahnili proti vasi Kupljenik, ki smo jo dosegli v pol ure. Nadaljevali smo mimo cerkve in v kombinaciji gozdne ceste in markirane poti počasi prišli na prepadni rob Jelovice proti Bohinjski Beli.

Vreme je bilo v splošnem slabše kot je bilo napovedano in tako smo Blejsko jezero še videli, njegova kulisa s Stolom v ozadju pa se je skrivala v oblakih. 

Po prepadnem robu smo dosegli Babji zob. Razgledi so bili bolj tako, mraz pa nas je hitro pregnal z vrha. 

V sestopu smo malo poskušali prečiti preko planine Vršana in narediti krožno turo, pa smo zaradi razmer namero kmalu opustili in pustili krožno turo za kdaj drugič. Sestopili smo po poti pristopa čez Kupljenik in po petih urah zaključili s turo.

Spisal Tomaž

 

Fotografije